Predsedniške volitve: tržnica brez vizije, jasnosti in poguma, drugi del

Čeprav je do predsedniških volitev ostal samo še dober teden, je predvolilno vzdušje presenetljivo mirno. To so nekateri napovedovali že prej, saj se glavni spopad pričakuje naslednje leto ob parlamentarnih volitvah. Kljub kampanjskemu zatišju so za nekaj napetosti pred kratkim poskrbele le najnovejše javnomnenjske raziskave. In če se je pred časom še zdelo, da bo Lojze Peterle zanesljivo opravil s konkurenco, še posebej po tem, ko se je Borut Pahor odločil, da ga bolj od predsedniškega zanima premierski stolček, pa se glede na javnomnenjske ankete ustvarja občutek, da se s približevanjem volilne nedelje Peterletova prednost tudi pred Danilom Türkom in Mitjo Gasparijem počasi zmanjšuje. Obeta se torej hud boj, vendar pa kljub zadnjim raziskavam še vedno ne gre popolnoma izključiti niti suverenega Peterletovega zmagoslavja že v prvem krogu. Predvolilne napovedi se v vseh teh letih namreč nikoli niso izkazale kot posebej dober pokazatelj dejanskega razpoloženja pri volilnem telesu.
V predsedniški dirki me bolj kot odstotki, ki jih posameznim kandidatom pripisuje javno mnenje, zanimajo njihova načela in njihov odnos do ekonomske in osebne svobode v Sloveniji. Zanima me, kaj so posamezni kandidati v svojem mandatu pripravljeni storiti za ljudem in gospodarstvu prijaznejšo Slovenijo; kako in koliko so pripravljeni prispevati k temu, da bi se tudi pri nas izgradilo ustrezno okolje, kjer bi ljudje v največji možni meri uporabljali in razvijali svoje znanje in inovativnost, kar bi privedlo do bistveno višjega gospodarskega napredka? Zanima me, koliko so pripravljeni spoznati, da je politično načrtovanje gospodarskega napredka velika in zelo draga utopija in v kolikšni meri so vsemogočnost politikov, ki poleg neučinkovitosti in potratnosti povzroča še pojav korupcije, pripravljeni zamenjati z močjo in idejami posameznih ljudi? Lord Acton je imel popolnoma prav, ko je dejal, da če imaš na voljo absolutno oblast, jo boš uporabil na najbolj koruptiven način. Prisotnost države v gospodarstvu in z njo povezane gospodarske in politične afere, ki smo jim pri nas priče tako rekoč vsakodnevno, temu vsekakor pritrjujejo. Zanima me, v kolikšni meri se posamezni predsedniški kandidati zavedajo, da živimo v globalnem gospodarstvu in da v svetu poteka silovita konkurenca, kjer države gradijo svojo uspešnost na nizkih davkih in da je za znižanje davkov potrebno takojšnje znižanje državne potrošnje? In zanima me, v kolikšni meri se predsedniški kandidati zavedajo, da so tudi druge reforme, reforma trga delovne sile, pokojninska reforma, zdravstvena, šolska in druge, ki spodbujajo konkurenčnost, nujne za uspešen razvoj gospodarstva in družbe?
Kljub temu, da v Sloveniji predsednik države sicer nima pomembnejših formalnih pristojnosti glede oblikovanja ekonomske politike in dajanja neposrednih odgovorov na omenjena vprašanja, pa lahko s svojo avtoriteto na področju širjenja ekonomske in osebne svobode stori mnogo. S tem pa pripomore k oblikovanju reformam prijaznejšega okolja, ki bi bistveno poenostavile njihovo uvedbo. Predvsem bi se moral jasno zavzeti za znižanje državne potrošnje in davkov in za umik države iz gospodarstva, kakor tudi za izvedbo drugih potrebnih reform.
Poglejmo, kakšen je pogled bodočega predsednika Slovenije po različnih področjih. Pri tem pa bom upošteval le tri najbolj relevantne kandidate, ki imajo edini realne možnosti za zmago: Lojzeta Peterleta, Danila Türka in Mitjo Gasparija.

PROBLEMI SLOVENSKE DRUŽBE
Gaspari je za časnik Večer kot ključne probleme slovenske družbe opredelil staranje prebivalstva, kjer je izpostavil ohranjanje medgeneracijske solidarnosti; zavzel se je, da »javno zdravstvo ne bi smelo izgubljati na račun zasebnikov,« pri tem pa ne bi smelo prihajati do razlik med bogatimi in revnimi. Staranje prebivalstva je dejansko velik privilegij sodobne družbe in nikakor ni problem. Reči, da v državi probleme povzroča nekdo, ki je dosegel visoko starost, je do njega zelo žaljivo in nestrpno, poleg tega pa tudi napačno. Problemi, ki jih povzroča starost, so nastali z napačnimi odločitvami politikov v preteklosti, s katerimi so ti uničili pomembno povezavo med prispevki in koristmi posameznikov, kar tudi razjeda kulturo individualne in osebne odgovornosti posameznikov. Socializacijo pokojninskega in zdravstvenega sistema je povzročila želja politikov po močni državi (to so dosegli z obljubami za prihodnost in z ustvarjanjem implicitnega dolga, sprotni denar pa potrošili za druge stvari). Seveda takrat politiki niso razmišljali o bodočih negativnih demografskih trendih, ki so danes značilni za Evropo. Staranje prebivalstva danes povzroča različne probleme ravno zaradi uvedbe medgeneracijske solidarnosti na različnih področjih (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje), ki je ekonomsko vzdržna izključno v primeru lepih starostnih piramid, seveda pa v nobenem primeru do ljudi ni pravična, kakor tudi ne stimulativna. Medgeneracijska solidarnost je produkt socialistične Nemčije in je v javnosti postala zelo »privlačna« besedna zveza, ki pa globoko v sebi skriva pretečo nevarnost, ki jo predstavlja viseči dolg do upokojencev in starejše generacije, ki že grozi, da se bo sprevrgel v katastrofo javnih financ in povzročil družbeno-politične nerede. Podpirati tak sistem pomeni prevzemati breme bodočega družbenega nereda, kar bi se moral vsak odgovoren predsednik države zavedati. Gaspari je izpostavil zdravstvo, kjer se je zapletel v besedno nekonsistentnost, saj se je zavzel za skrajšanje čakalnih vrst in dvig kakovosti zdravstva, pri tem pa zasebništvu v zdravstvu zelo omejil prostor. Ob takšni neučinkovitosti javnega zdravstva, ki se kljub vsem vloženim milijardam davkoplačevalskega denarja samo še povečuje, je edina rešitev sprostitev trga za zasebnike. Danes se v zdravstvu govori izključno o dolgih čakalnih vrstah. Le kako boste, gospod Gaspari, lahko svojcem umrlega dopovedali, da so bile za smrt krive predolge čakalne vrste? Tretja točka, ki jo je navedel Gaspari, je inflacija. Tudi pri tem gre za še enega v vrsti problemov, ki jih je proizvedla politika.
Skrb zbuja ugotovitev, da je Türk »povečevanje socialnih razlik« in »pomanjkanje političnega dialoga« izpostavil kot dva od treh ključnih problemov slovenske družbe. S prvo izjavo je jasno podprl nadaljevanje socialistične doktrine, ki je v preteklosti gmotni položaj ljudi uravnala na izredno nizkih ravneh, obenem pa se postavil stran od podjetnikov, ki ljudem v državi omogočajo delovna mesta in zaslužek za preživetje. Ta svoj pogled je potrdil na nacionalni televiziji, kjer se je zavzel za drugačne modele participacije pri dobičku podjetij, kar je skrajno nedopustno. Gospod Türk, ljudje smo si različni, pri tem pa ravno ta različnost motivira k ustvarjanju tiste, ki si tega želijo in so tega sposobni, ljudje-potrošniki pa na koncu rečemo, kako je bil nekdo uspešen. Ob tem se praviloma pozablja, da v proizvodnem procesu nastopata tako delo, kot tudi kapital. In ta je bistveno pomembnejši dejavnik od samega dela. Pri nagrajevanju glede na uspešnost gre za spodbujanje uporabe človekovega razuma in nagrajevanje tveganja in podjetniškega investiranja, od katerega imamo koristi vsi: potrošniki boljšo ponudbo izdelkov in nižje cene, kakor tudi delovna mesta, državni proračun pa davke. Zavzemati bi se bilo treba za to, da z nizkimi davki in brez nepotrebnih administrativnih ovir ljudem enostavno dovolimo, da postanejo uspešni. Seveda pa me zanima, na kakšen način nameravate odpraviti socialne razlike, kajti dohodkovna enakost ne privede tudi do enakosti premoženja? Četudi boste vsem ljudem zagotovili povsem enake plače, bodo eni več investirali, drugi več trošili. Torej bodo spet eni imeli več, drugi manj. Kako boste ukrepali?
Danilo Türk si je dovolil tudi izjavo, da je treba proces denacionalizacije nemudoma zaustaviti. S tem, ko nasprotuje vrnitvi po vojni nakradenega premoženja, se postavlja na nasprotno stran pravičnosti in poprave krivic, kar je za predsednika države povsem neprimerno stališče.
Peterletov odgovor na vprašanje problemov slovenske družbe je lep primer politične sivine in leporečenja brez vsebine z namenom političnega ugajanja (»Zame so ključni izzivi, ki jih ne manjka in ravno zato rad živim v Sloveniji.«). Peterle pravilno ugotavlja, da je treba podpirati podjetnost in inovativnost, ampak pot, ki jo v nadaljevanju predlaga, pomeni nadaljevanje podjetniškega hlapčevstva. Država ne more pospeševati inovativnosti, ker je to izključno stvar posameznikov. Lahko ustvarja samo podjetnikom prijazno okolje. To pa pomeni nizke davke, majhno vpetost države v gospodarstvo, nizko državno potrošnjo, privatizacijo brez izgovarjanja na nacionalni interes ipd.
Torej gospodje, kje na vaši agendi je boj proti visokim davkom, ki ubijajo konkurenčnost in motiviranost ljudi? Kje je znižanje državne potrošnje, ki se približuje polovici ustvarjenega proizvoda? Ste pozabili na javna naročila in državno lastništvo podjetij, ki zmanjšujejo njihovo konkurenčnost na trgu? Kje je poudarjanje individualne odgovornosti posameznikov? Kje so drugi dejavniki, ki so Slovenijo na lestvici ekonomske svobode potisnili na 91. mesto? Največji problem slovenske družbe je ekonomska (ne)svoboda! Vse ostalo pa so posledice naše nesvobode.

SINDIKATI IN STAVKA
Povsem na napačno stran od tega, kar bi pospešilo napredek na področju trga delovne sile, so se predsedniški kandidati postavili pri vprašanju legitimnosti sindikatov in njihovega političnega delovanja. Lojze Peterle je na soočenju za nacionalno televizijo izjavil, da »bi razumel stavko [op.p. napovedano za januar], v kolikor delodajalci in delojemalci v treznem dialogu ne bi prišli do dogovora, ki bi bil pravičen in sindikatov ne bi nagovarjal k stavki,« za Večer pa izjavil, da »je plače zaradi inflacije treba uskladiti,« v nadaljevanju pa, da je pri dvigu plač treba upoštevati »produktivnost in uspešnost poslovanja posameznih podjetij.« Gospod Peterle, kako boste prišli do pravičnega dogovora na državni ravni med vsemi podjetji ob takšni raznolikosti med podjetji? Kot ekonomistu se mi naloga zdi zelo zahtevna.
»Vsak ima legitimnost, da zahteva svoje pravice; sindikati prav tako v odnosu na delodajalce,« je izjavil Gaspari in nadaljeval, da »podpira sindikate do te meje, da ne bomo izgubili tega, kar smo pridobili z vstopom v evro.« Za Večer je kasneje izjavil, da »bi bilo treba razmisliti tudi o udeležbi dela pri delitvi dobička.« S to povsem nesprejemljivo izjavo, s katero celo prekaša Peterleta, je jasneje izrazil svoje mnenje.
Kot njegova predhodnika, tako se tudi Türk ni odzval na zelo sovražne in nestrpne besede Dušana Semoliča, da je izključen namen napovedane stavke povzročiti škodo gospodarstvu. Čeprav takšne nestrpne izjave ne bi smele ostati spregledane, je Türk odgovoril, da pričakovanja sindikatov podpira, ob tem pa je sindikatom podelil tudi legitimnost za pogajanja o plačah.
S tem, ko sindikatom dajejo legitimnost, da inflacijo vgradijo v ceno dela, se vsi predsedniški kandidati zavzemajo, da bi zaradi napačnega vodenja državne politike, ki je privedla do dviga cen, račun za nastalo škodo v obliki dviga plač izstavil kar podjetnikom. Na žalost so gospodje pozabili, da podjetniki niso povzročili inflacije, poleg tega pa je dvig cen prizadel tudi njih. S tem bi jim torej naložili dvojno breme, kar je skrajno nedopustno. Pa čeprav sami radi poudarijo, da jim gre za povečevanje podjetniške uspešnosti.
Namesto podpiranja sindikatov bi si končno morali priznati, da sindikati na način, na kakršen so organizirani pri nas, ubijajo kreativnost ljudi, delujejo skrajno zavirajoče za napredna podjetja, neuspešnim pa onemogočajo, da bi se prestrukturirala in postala uspešna podjetja. Ob vsej svoji moči postajajo sindikati branik skrajno socialističnih idej v Sloveniji, tj. tistih idej, ki so državo pahnile v brezno revščine in bede, na dolgi rok pa ogrozile normalno delovanje države. Podpirati takšne ideje pomeni zelo neodgovorno ravnanje in nalaganje odgovornosti za nastalo gospodarsko škodo.

KOGA VOLITI?
»Najučinkovitejši način, ki pripelje do tega, da vsi ljudje služijo ciljem družbenega planiranja političnih elit, je, da začnejo ljudje verjeti v te politične cilje in jih tudi vzamejo za svoje cilje,« je zapisal borec za podjetnike Friedrich von Hayek. Žal so bili politični cilji v vseh teh letih naravnani izključno v smeri konstantnega povečevanja moči politične elite in zmanjševanja iniciative posameznikov in podjetij.
Čeprav predsedniški kandidati vsi po vrsti poudarjajo, kako jim gre za napredek državljanov in gospodarski razvoj, so njihova stališča naravnana v ohranjanje nespremenjenega stanja. Če pogledamo, kako so se predsedniški kandidati do sedaj odzivali na bistvena vprašanja, dobimo zelo porazno sliko. Zdi se namreč, da bodoči predsednik države ne bo znal opredeliti resničnih problemov, s katerimi se soočamo v Sloveniji. Zaradi tega se tudi ne bo zavedal, da so spremembe nujne. Bodočemu predsedniku tudi manjka tista samozavest, s katero bi se uprl lobističnim skupinam, ki je nujna pri izpeljavi reform. Celo več, dozdeva se, da se bo dobrikanje sindikatom in drugim lobistom nadaljevalo. Iz odgovorov vseh treh je jasno, da nihče ne razume, kako dejansko delujejo podjetja, kjer se ustvarjata bogastvo in nova delovna mesta, kakor tudi ne razumejo bistva lastninskih pravic in osebne in ekonomske svobode, ki so temelj vsake pravične in uspešne družbe, in vloge države pri tem. Radi bi izboljšali konkurenčnost podjetij, pri tem pa želijo povečati moč države in s tem davke.
Za rešitev problemov, ki so jih sprožile nepravilne odločitve politikov v preteklosti, predlagajo natanko takšne ukrepe, ki so dejansko privedli do vseh problemov. Ob vsej svoji radodarnosti se predsedniški kandidati ne zavedajo, da ta njihova humanitarnost ni zastonj, ampak jo je treba plačati. Pri tem pa so ljudje in podjetja tisti, ki za to humanitarnost plačujejo. Ne zmotimo se kaj dosti, le rečemo, da bodoči predsednik države ne bo čutil nobenega moralnega zadržka pri trošenju tujega denarja.
To pa trenutno vsekakor ni tisto, kar bi gospodarstvu prinašalo dolgoročni razvoj in ljudem blaginjo. Občutek je, da vsem kandidatom manjka predvsem ustreznih vrednot svobodne in napredne družbe, znanja, vizije, jasnosti, poguma in odločnosti. To pa vsekakor ni dobra popotnica za bodočega predsednika, ki lahko s svojo neformalno močjo odločilno vpliva na spremembo prevladujočega enoumja o vsemogočnosti politikov. »Narod si bo pisal sodbo sam,« je v Hlapcih bistvo posameznikove družbene odgovornosti strnil Ivan Cankar. Za državljane so volitve izjemna priložnost, da uporabijo svoj glas in ga namenijo za več osebne in ekonomske svobode ter da s tem jasno pokažejo, da je zadnje mesto med vsemi državami na področju obsega države, ki ga po oceni Indeksa ekonomske svobode zaseda Slovenija, skrajno nedopustno in da se bo tudi predsednik države moral temu vprašanju jasneje posvetiti. V enem izmed televizijskih soočenj je Gaspari izjavil, da ni neumnih vprašanj in da bodo predsedniški kandidati na pametna vprašanja pametno odgovarjali. Žal je v odgovorih kandidatov do sedaj prevladovala politična sivina in dobrikanje volivcem. Ali ob vsem tem zahtevati še večjo vpetost države, ki bo poglobila trenutne probleme in povzročila nastanek novih, ni nemara zelo nesramno do ljudi, ki se verjetno ubadajo z vprašanjem, koga voliti, da bo škoda čim manjša?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007