Znižanje davkov na dobiček je koristno

Medtem ko je natančne ekonomske učinke reform nemogoče določiti, ima čvrsta teorija močan argument, da je nižja stopnja davka na dividende in kapitalske dobičke velik uspeh. S teoretičnega stališča bi bila idealna stopnja obdavčitev dividend in kapitala enaka nič. Obe vrsti davka predstavljata dvojno obdavčenje, ki se pojavi, ko je na privarčevan in investiran dohodek naložena naslednja plast davka. Davek na kapitalske dobičke vsebuje nadaljnjo plast obdavčitve tistih posameznikov, ki se odločijo, da bodo dohodek po obdavčitvi ponovno produktivno investirali. Za tiste, ki dohodek po obdavčitvi potrošijo, ni druge ravni obdavčitve. Še več, davek na kapitalske dobičke je hkrati oblika dvojnega obdavčevanja na reinvestiran dobiček, ki je že bil zabit z davkom od dobička pravnih oseb.
Podobno kot v primeru davka na kapitalske dobičke, prihaja tudi pri davku na dividende do nove plasti obdavčenja posameznikov, ki se odločijo, da bodo zaslužek po obdavčitvi ponovno investirali; tisti, ki dohodek potrošijo, ponovno nimajo druge plasti obdavčenja. Davek na dividende je neke vrste dvojno obdavčenje razdeljenega dobička podjetij, ki je že bil zadet z davkom od dobička pravnih oseb.
Te dodatne plasti davkov na privarčevan in investiran dohodek odvračajo ljudi od akumuliranja kapitala, nekako tako, kot davki na tobak odvračajo ljudi od kajenja. To ima seveda škodljive učinke na delovanje ekonomije, kajti vsaka ekonomska teorija, tudi socializem in marksizem, se strinja, da je formacija kapitala ključ do dolgoročne rasti in visokega življenjskega standarda.
Glede na to, da je idealna davčna stopnja na kapitalske dobičke enaka nič, perfekcionizem ne bi smel biti sovražnik dobrega. V ZDA je leta 2003 zakonodaja dramatično izboljšala strukturo davčne zakonodaje, saj je pomembno znižala raven dvojnega obdavčevanja privarčevanega in investiranega dohodka.
Tudi dejanski podatki so močan argument v prid uspešnosti nizkih davkov na dividende in kapitalske dobičke. Močna gospodarska aktivnost po letu 2003 vsekakor potrjuje, da imajo te nižje davčne stopnje pozitivne učinke. Nasprotniki seveda trdijo, da je močno ameriško gospodarstvo zgolj naključje, vendar ta argument ne razloži, zakaj so ZDA v primerjavi z drugimi industrializiranimi državami toliko boljše.
Bodisi merjeno s stopnjami gospodarske rasti, ustvarjanjem novih delovnih mest, produktivnostjo, ustvarjanjem bogastva, finančnimi trgi ali brezposelnostjo, so ZDA z lahkoto boljše od Nemčije, Francije in Japonske. Dejansko je tudi bruto domači proizvod na prebivalca v ZDA približno 40 odstotkov višji kot v EU.
Medtem ko kritiki okorno iščejo morebitne alternativne razloge za močno ameriško gospodarstvo, so tukaj druge očarljive številke, ki bi jih morali razložiti. Recimo, ameriški finančni trgi drastično rastejo od znižanja davkov leta 2003. Povečalo se je število podjetij, ki izplačujejo dividende, kakor tudi obseg dividend. Realizacija kapitalskih dobičkov se zvišuje, saj so investitorji po znižanju "davčne kazni" bolj pripravljeni učinkoviteje alocirati svoj kapital. To je samo nekaj pozitivnih učinkov boljše davčne politike.
Eden bolj bizarnih argumentov proti zniževanju davčnih stopenj za dividende in kapitalske dobičke je, da je tak ukrep »preveč drag«. Ta argument predstavlja moralni problem: implicitno predpostavlja, da zasebni dohodek pripada državi, dokler in če sploh, se politiki ne odločijo, da si lahko privoščijo, da dovolijo davčnim zaveznikom razpolagati z denarjem, ki so ga sami zaslužili.
Ta argument je v celoti sporen, kajti po znižanju davkov leta 2003 se je zgodil velik odziv ponudbe. Močna gospodarska rast pomeni, da imajo ljudje več dohodka, višji prihodek pa pomeni povečanje davčne baze. In četudi so davčne stopnje nižje, ali morda zaradi njih, pobere država mnogo dodatnega denarja. Prihodki pritekajo v Zakladnico po rekordno visokih stopnjah. V zadnjih dvanajstih mesecih so davčni prihodki bliskovito poskočili za 14,5 odstotka, kar je več kot štirikrat višje od stopnje inflacije. V predhodnih dvanajstih mesecih pa so se povišali za skoraj devet odstotkov, to je skoraj trikrat toliko, kot je znašala inflacija.
Posebej je treba poudariti, da država pobira več denarja tudi iz davka na kapitalske dobičke in iz obdavčenja dividend. Kot je zapisal Wall Street Journal, so se »…prihodki iz naslova kapitalskih dobičkov med letoma 2002 in 2004 povišali za 79 odstotkov, in sicer po znižanju davčne stopnje z 20 na 15 odstotkov. Prihodki iz davka na dividende pa so v tem istem obdobju porasli za 35 odstotkov, četudi se je stopnja davka znižala z 39,6 na 15 odstotkov.«
Nasprotniki dobre davčne politike delajo napako, morda celo namerno, ko govorijo, da davčna politika ne vpliva na gospodarstvo. Vseskozi ocenjujejo, da višje davčne stopnje prinašajo višje davčne prihodke in bi celo privzeli popolnoma nesmiselno domnevo, da bi se stoodstotno povišanje davčnih stopenj odrazilo v stoodstotnem povišanju davčnih prihodkov. V realnem svetu davki vplivajo na spodbude za delo, za varčevanje, za investiranje in na biti podjeten. Davčne stopnje vplivajo tudi na odločitve ljudi o vključevanju v obdavčene in v neobdavčene aktivnosti ter določajo verjetnost prehajanja med izmikanjem davkom in utajo davkov. Vsi ti dejavniki pomagajo razložiti, zakaj so se po znižanju davčnih stopenj v letu 2003 davčni prihodki povišali.
Seveda to ne pomeni, da se zniževanje davčnih stopenj nujno izplača, vendar pomeni to, da pravilna davčna politika - tista, ki znižuje davčne stopnje na delo, varčevanje in investiranje - vodi do hitrejše gospodarske rasti. In hitrejša gospodarska rast pomeni več dohodka, ki ga država lahko obdavči. Z drugimi besedami, najboljša pot za povišanje davčnih prihodkov je razširitev davčne baze.
Vendar ni namen dobrega davčnega sistema, da dovoli politikom več denarja za zapravljanje. K rasti usmerjeno zniževanje davčnih stopenj mora biti udejanjeno, tako da spodbuja ekonomsko aktivnost in da razširi priložnosti posameznikom. Na vsak način bi, dokler k rasti usmerjeno zniževanje davčnih stopenj prinaša večje davčne prihodke in širšo davčno bazo, vsak nadaljnji prihodek moral biti uporabljen za financiranje nadaljnjega zniževanja obdavčitev produktivnega vedenja.
Vendar ni dovolj samo zniževanje davčnih stopenj. V splošnem se zniževanje davčnih stopenj gospodarstvu obrestuje samo takrat, ko zniža ceno na produktivno vedenje. Zaradi tega zniževanje davčnih stopenj leta 2001 ni imelo pomembnejšega učinka na gospodarsko aktivnost, medtem ko je znižanje leta 2003 zelo dobro delovalo. Obseg znižanja davčnih stopenj v letu 2001 je vseboval ukrepe, kot so odbitek davka, povišanje davčnih ugodnosti za otroke in 10 odstotni davčni razred za nižje dohodkovne razrede. Ti ukrepi sicer imajo neekonomska merila, vendar v veliki meri ne izboljšujejo spodbud za delo, varčevanje in investiranje. Davčno znižanje leta 2003 je, v nasprotju, znižalo marginalne davčne stopnje na dividende in kapitalske dobičke. Posledično so se takoj znižale tudi mejne davčne stopnje, ki so bile leta 2001 potrjene, vendar šele za obdobje do 2004 oziroma do 2006.Nekateri kritiki trdijo, da znižanje davčnih stopenj na dividende in kapitalske dobičke prinaša preveč koristi tako imenovanim bogatim. Takšne trditve temeljijo na napačnem pojmovanju, da je ekonomija podobna torti, kjer je vsako povečanje dohodkov davčnih zavezancev z višjimi dohodki mogoče samo na račun manj srečnih. To je zelo popačena domneva. Strma gospodarska rast od leta 2003, kakor tudi milijoni novih služb, ki so bile ustvarjene v zadnjih nekaj letih, slikajo, kako dobra davčna politika prinaša koristi vsej družbi. Bistra je tista država, ki se veseli in proslavlja kreiranje več bogatih ljudi. To je ena velikih prednosti Amerike. Vredno je poudariti, da država, ki dopušča mobilnost navzgor, proizvaja boljše življenjske pogoje za povprečne ljudi. Kot je bilo zgoraj zapisano, Američani imajo bistveno višji dohodek na prebivalca kot njihovi evropski kolegi. Povprečni Američan uživa v boljših bivanjskih razmerah, živi v večjem udobju in ima več možnosti.

Daniel J. Mitchell

z dovoljenjem Heritage Foundation objavljeno v Tribunalu, 1. februarja 2007.