Dogodivščine Jonathana Gullibla

Jonathan se je že nekaj časa sprehajal po otoku, ki z bežnim pogledom ni kazal nobenega znaka življenja. Nenadoma pa se je v goščavi nekaj premaknilo. Bila je majhna žival z rumeno-črtastim repom, za katero je ostala komaj vidna sled. »Mačka,« si je mislil Jonathan. »Mogoče me bo pa pripeljala do kake druge oblike življenja.« In je izginil skozi gosto listje. Kakor hitro je izgubil pogled na obalo in je že bil globoko v džungli, je zaslišal oster krik. Obstal je, privzdignil glavo in prisluhnil, da bi ugotovil, od kod zvok prihaja. Pred seboj je ponovno zaslišal vpijoče klice na pomoč. Po strmem pobočju se je zagnal v njihovi smeri, se med prepletenim vejevjem in plezalkami nekako prebil na plano in se pognal po stezi, ki se je pojavila pred njim.Že za prvim ovinkom pa je z vso silo trčil v bok ogromnega silaka. »Pojdi mi s poti, pritlikavec!« je zarjovel moški in ga odrinil, da je odletel kot mušica. Ves zbegan je Jonathan pogledal kvišku in zagledal dva moška, ki sta vlekla mlado žensko po poti, jo priganjala in nanjo vpila. Še preden je prišel k sebi, so vsi trije že izginili. Ker ženske sam ne bi mogel rešiti, je Jonathan stekel po stezi navzgor, da bi poiskal pomoč. Ko se mu je odprl pogled, je zagledal skupino ljudi, zbranih okoli velikega drevesa. S palicami so udarjali po njem. Jonathan je stekel do človeka, ki je bil po vsem sodeč nadzornik, in ga zagrabil za roko. »Prosim vas, gospod, pomagajte. Dva moška sta ujela neko žensko in potrebuje pomoč!« je zasopel Jonathan. »Ne skrbi,« je osorno odvrnil moški, »ženska je v priporu. Pozabi nanjo in pojdi raje naprej. A ne vidiš, da imamo delo?!« »V priporu?« še vedno jezen vpraša Jonathan. »Saj ni izgledala kot, uh, kriminalec.« Pri tem si je Jonathan mislil, zakaj bi tako obupno vpila na pomoč, če bi bila kriva. »Oprostite gospod, ampak kakšen zločin je zakrivila?« »Huh?« je vznemirjeno zagodrnjal možakar. »Torej, če že moreš vedeti. Ta ženska je ogrozila zaposlitev vseh, ki tukaj delajo.« »Ogrozila je zaposlitev teh ljudi? Kako pa je to naredila?« je vprašal Jonathan. S srepim pogledom je nadzornik pomignil nevednemu zasliševalcu naj pride k drevesu, kjer so delavci delali z vso vnemo. Ponosno je dejal: »Mi smo gozdarji. S temi palicami podiramo drevesa za les. Včasih mora tudi po sto ljudi delati brez premora, da bi podrli kakšno večje drevo v manj kot mesecu dni.« Možakar je obmolknil in si previdno očistil malce nesnage z rokava svojega lepo sešitega suknjiča. »Danes zjutraj,« je nadaljeval, »pa je ta Drawbaughova ženska prišla na delo s palico, na rob katere je nataknila oster kos kovine. S tem je posekala drevo v manj kot eni uri. In to sama! Si predstavljaš?! Takšno ogrožanje našega tradicionalnega načina dela je treba nujno preprečiti.« Jonathan je debelo pogledal, osupel nad dejstvom, da je bila ta ženska kaznovana zaradi svoje iznajdbe. Tam, od koder prihaja, so namreč vsi uporabljali sekire in žage za podiranje dreves. Tako je tudi sam dobil les za svojo jadrnico. »Toda njena iznajdba,« je ves iz sebe vzkliknil Jonathan, »bi ljudem omogočila sekati drevesa ne glede na starost in moč. Ali ne bi to pospešilo in pocenilo obdelave lesa ter izdelave različnih izdelkov iz njega?« »Kako to misliš?« je jezno rekel možakar. »Kako lahko komu pride kaj takega na misel? To plemenito delo ni za vsakega bolehnega, ki se na vsem lepem domisli kakšne nove ideje.« »Toda, gospod,« reče Jonathan, pazeč, da nadzornika ne bi užalil, »ti drvarji so vešči in pametni ljudje. Čas, ki bi ga prihranili pri podiranju dreves, bi lahko porabili za kaj drugega. V tem času bi lahko, na primer, izdelovali mize, omare, čolne ali celo hiše!« »Poslušaj,« je s pretečim pogledom rekel možakar, »namen dela je, da imamo polno in zagotovljeno zaposlenost in ne nove izdelke.« Ton njegovega glasu je postal ostuden: »Ti pa govoriš, kot da bi iskal nevšečnosti. Vsakdo, ki zagovarja to peklensko žensko, je nevšečnež. Od kod pa prihajaš?« Jonathan je zaskrbljeno odgovoril: »Saj niti ne poznam gospodične Drawbaugh in ne želim nobenih nevšečnosti, gospod. Prepričan sem, da imate prav, sedaj pa moram iti.« In z neprijetnim občutkom, ki ga je dobil ob prvem stiku s prebivalci tega otoka, je bliskovito odkorakal nazaj po poti, od koder je prišel.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007