Dogodivščine Jonathana Gullibla

V sončnem obmorskem mestecu je, še preden je bilo preplavljeno s filmskimi zvezdami, vozečimi se v kabrioletih, živel deček z imenom Jonathan Gullible. Vsi so ga imeli za povsem običajnega, le njegovim staršem se je zdel pameten, odkritosrčen in presenetljivo športen, od vrha njegovih kuštravih, peščeno rjavih las na glavi, pa vse tja do pet na prevelikih stopalih. Vsi so trdno delali v njihovi majhni oskrbovalnici na glavni ulici mesta, v katerem je našla zavetje delovna ribiška flota. V tej ulici je živelo še mnogo drugih ljudi, enih dobrih, drugih slabih, večina pa je bila povprečnežev.
Kadar ni bil zaseden z opravljanjem gospodinjskih del ali z opravki iz družinske trgovine, je Jonathan krmaril s svojo jadrnico zunaj ozkega kanala majhnega pristanišča, iščoč razne dogodivščine. Kot veliko mladostnikov, ki so preživeli svoje otroštvo v tem mestu, se je tudi Jonathanu zazdelo njegovo življenje rahlo dolgočasno, ljudje okoli njega pa brez domišljije. Med svojimi popotovanji zunaj kanala je Jonathan sanjaril o srečanju s kakšno nenavadno ladjo ali kakšno veliko morsko kačo. Morda bi naletel na kakšno gusarsko ladjo in bi bil prisiljen pluti preko vseh oceanov sveta kot del posadke. Ali pa bi ga kitolovec v lovu za plenom sprejel na lov, da bi skupaj iskala kak masten plen. Toda večina njegovih jadranj se je končala s hudo lakoto v želodcu ali z grlom, mretim od žeje in misel na večerjo je bila edina stvar v njegovih mislih.
Enega tistih krasnih pomladanskih dni, ko je bil zrak kot sveža, na soncu prezračena rjuha, je morje izgledalo tako prijetno, da je Jonathan mislil le še na to, kako bo spravil kosilo in ribiško opremo na svojo malo barko in odrinil na križarjenje. Medtem ko je jadral z vetrom, ni opazil, da se na obzorju zbirajo temni oblaki.
Jonathan je šele pred kratkim začel z jadranjem izven pristanišča, a vendar si je že pridobil precejšnjo samozavest. Zato se ni oziral na veter, ki je dobival vse večjo hitrost, dokler ni bilo prepozno. Kmalu se je le še s težavo prebijal in se povsem brezmočen boril s svojim čolnom, kajti nevihta se je s silovito močjo razbesnela ravno nad njim. Njegov čoln je premetavalo vrtoglavo med valovi kot zamašek v sodu. Vsak napor, s katerim je želel ukrotiti vesla nasproti strahovitemu vetru, je bil neuspešen. Nazadnje je omahnil na dno čolna, se oklenil njegovih stranic in upal, da se ne bo prevrnil. Noč in dan sta se združila v strašanski vrtinec.
Ko je nevihta končno ponehala, je bil čoln povsem uničen, jambor zlomljen, jadra raztrgana in nagnjena na desni bok čolna. Morje se je umirilo, vendar se je nad njim še vedno dvigovala gosta megla, ki je ovila Jonathanovo barko in mu zastrla ves pogled. Ko ga je tako naplavljalo več dni, mu je zmanjkalo vode. Žejne ustnice si je vlažil z vodo, ki je kapljala z raztrganega jadra. Vtem se je megla končno dvignila in v daljavi je Jonathan prepoznal nejasne obrise nekega otoka. Ko ga je tok zanesel bliže, je opazil neznano zemljo, iz katere so štrlele peščene plaže in strmi griči, porasli z bujnim zelenjem.Valovi so barko nasedli na plitvino in Jonathan je na vso moč zaplaval proti obali. Hitro je našel rdečkaste sadeže mangovca, zrele banane in drugo okusno tropsko sadje, ki je rastlo v obilju vlažnega ozračja pragozda. Brž, ko si je povrnil malo moči, je začutil otožnost, hkrati pa tudi olajšanje, da je ostal živ. Pravzaprav je bil še najbolj razburjen, ker je tako nepričakovano padel v tako pustolovščino. Nemudoma se je odpravil po obali belega peska, da bi izvedel kaj več o tem čudnem, neznanem otoku.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.