Tiranija nadzora

Pod gornjim naslovom je Milton Friedman objavil drugo od desetih oddaj iz serije Free to Choose, s katero je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja milijonom ljudi pred TV sprejemniki s preprostimi primeri prikazoval umetnost delovanja prostih trgov in poudarjal njihovo odličnost.
Tiranija nadzora prikazuje posledice omejevanja proste trgovine za učinkovito delovanje gospodarstva. Oddajo Friedman prične s predstavitvijo koncepta nevidne roke, ki ga je v svoji znameniti knjigi Bogastvo narodov stoletja nazaj utemeljil Adam Smith, ki velja za očeta ekonomske znanosti. Veličina koncepta nevidne roke je v tem, da svobodni podjetnik s sledenjem svojih osebnih ciljev dejansko zadovoljuje potrebe svojih kupcev, s čimer zvišuje kvaliteto njihovega življenja. Bistvo nevidne roke je Smith zajel v naslednjem stavku: "Pričakovanje večerje ni posledica dobrodušnosti mesarja, peka in pivovarja, temveč prihaja iz njihovega odnosa do lastnih interesov. Nihče, razen berača, ne živi od dobrodelnosti drugih."
Triumf prostih trgov se najprej izkaže v Veliki Britaniji, ki je pod vplivom koncepta nevidne roke postala najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, kjer je svobodno trgovanje omogočalo visok standard in privabljalo trgovce, podjetnike in delavce. Svobodno gospodarstvo Velike Britanije je podobno kot so ZDA danes, postalo središče svetovnega zaposlovanja. Friedman ugotavlja, da največ prav po zaslugi Smithovega koncepta nevidne roke.
Nasproti uspešni in hitro se razvijajoči Veliki Britaniji postavlja takratno Japonsko, ki je do leta 1868 bila nepomembna dežela posestnikov in sužnjev ter mnogo slabše razvita od Zahodnih držav. S prihodom nove generacije voditeljev se je Japonska odprla in začela trgovati z zunanjim svetom, še posebej z Zahodom. Japonci so se zgledovali po Veliki Britaniji in začeli posodabljati svojo proizvodnjo s pomočjo zahodnih tehnologij. Tradicionalne industrije so se umaknile, Japonska pa je postajala vse bolj moderna država, ki ni več zapustila poti svobodnega trgovanja, po kateri je stopila po letu 1868. Danes je ena najrazvitejših držav sveta.
Kot dokaz, kam nadzor nad delovanjem posameznih panog gospodarstva s strani države vodi, navaja Friedman primer močno sponzorirane in zaščitene tradicionalne tekstilne industrije v Indiji, ki je v primerjavi z japonsko tekstilno industrijo popolnoma nekonkurenčna in nehumana. Friedman poudari, da bi ob prosto delujočem trgu ljudje v Indiji svoje mnoge potenciale lahko uporabljali za kreiranje raznovrstnih stvari, ne pa da dneve in noči množično z golimi rokami proizvajajo tekstilno blago. Postavi se na stališče, da s tradicionalnimi metodami ni popolnoma nič narobe, vendar samo če prestanejo test svobodnega tržišča. Indijo označi kot primer države, kjer je vsemogočna očetovska država z nadzorom nad ekonomskim ustvarjanjem popolnoma potlačila potencial svojih ljudi, s čimer jih je pahnila v neznosno revščino.
Friedman nadaljuje z vedno aktualnim primerom subvencioniranja jeklarske industrije v ZDA, kjer vodilni v panogi pod krinko nepoštene konkurence s strani evropskih držav, kjer so panoge močno financirane s strani držav, terjajo za zakonsko ugodno obravnavo panoge, ki bi s tem naj ohranila konkurenčnost. Friedman jasno poudari, da je tovrstna obravnava popolnoma enaka neposredni finančni subvenciji in ovira učinkovito delovanje trga. Po njegovem je umik države edina pot za dolgoročno konkurenčno in uspešno delovanje tako jeklarske kot katere koli druge industrije.Oddajo sklene z mislijo, da je "vse, kar potrebujemo, ustavna omejitev moči države pri poseganju v svobodna tržišča; na menjalne tečaje (uravnavajo vrednost mednarodne trgovine), na zunanjo trgovino in na mnoga ostala področja našega življenja."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007