Skandinavski model: mit, iluzija, ali...

Morda največja prednost spoštovanja načel svobodne družbe je, da gre za sistem, ki v največji meri spodbuja kreativnost posameznikov in tudi celotnega gospodarstva. Podjetniki proizvajajo to, kar mislijo, da jim bo prineslo največji dobiček, potrošniki pa povprašujejo po tistih stvareh, ki jim prinašajo največje koristi. V svobodni državi ljudje počnejo to, kar mislijo, da jih najbolj osrečuje. Bistvo posameznikove osnovne družbene odgovornosti je v Hlapcih Ivan Cankar strnil v stavku: »Narod si bo pisal sodbo sam,« ki mu ne gre prav ničesar očitati in velja tako pri nas, na razvitem Zahodu, kot tudi v obubožanih deželah Afrike in Azije. Odnos države do njenih prebivalcev pa se kaže v tem, kakšno kakovost življenja omogoča svojim državljanom in v kolikšni meri omejuje njihove tri svobode: ekonomsko, politično in osebno. Pri tem osebna svoboda posameznikov pogojuje ekonomsko, ta pa je pogoj za politično svobodo in družbo uspešnih posameznikov. Zatiralska država politične diktature, kjer diktatorji za ohranitev svojega položaja nadzirajo gospodarstvo in ljudi, vodi v ekonomsko bedo njenih prebivalcev. Afrika ter večji deli Azije in Latinske Amerike tak pojav nazorno prikazujejo. Svobodo posamezne države letno prikazuje Indeks ekonomske svobode, ki ga že vrsto let objavlja Heritage Foundation. Države sveta so ocenjene glede na deset kriterijev, ki določajo njeno ekonomsko svobodo. Pri tem ocena sto pomeni popolno svobodo, nič pa popolno zatiranje. Izmed 157 razvrščenih držav je Slovenija letos zasedla oseminpetdeseto mesto, oziroma sedemindvajseto med enainštiridesetimi evropskimi državami. S 63,6 odstotno svobodnim gospodarstvom je bila uvrščena v tretjo skupino zmerno svobodnih držav, tik pred Ugando in za Kuvajtom, Belizejem in Namibijo.
Slovenija najbolj omejuje področje trga delovne sile. Močno reguliran in omejujoč trg delovne sile je tudi drugače zelo zakoreninjen v zavesti Slovencev, kar negativno vpliva na izpeljavo reform. Z dodatnim povečevanjem moči sindikatov se bo svoboda na tem področju še bolj zniževala. Omejujoč trg delovne sile povzroča to, da si oseba, ki izgubi službo, težko najde novo zaposlitev, kar velja tudi za prvo zaposlitev. Naslednje področje, kjer smo Slovenci zelo nesvobodni, predstavlja davčna svoboda. Mnogo je že bilo povedanega o visokih davkih, kakor tudi o njihovi neenakomerni porazdelitvi. Seveda visoki davki pogojujejo zelo močno vpletenost države v družbeno okolje.
V zvezi z vlogo države v družbi se v Sloveniji že kar nekaj časa uveljavlja mit skandinavskih držav, ki bi ga bilo treba vpeljati tudi pri nas. Dejstvo, da so skandinavske države močno vpete v družbeno življenje, zagovorniki močne države pri nas izkoriščajo za njeno nadaljnje širjenje. Pri tem pozabljajo, da se te iste skandinavske države od Slovenije v vseh drugih dejavnikih svobode bistveno razlikujejo in imajo posledično bistveno svobodnejše ekonomsko okolje, kot ga imamo mi.
Na Danskem traja pet dni, da nekdo ustanovi novo podjetje, na Finskem štirinajst in Švedskem šestnajst. V Sloveniji šestdeset. Na Finskem je najvišja dohodninska stopnja 32,5 odstotka, pri nas 41 odstotkov. Slovenski bančni sektor je zelo skoncentriran okrog državnih Nove Ljubljanske banke in Nove KBM, kar zmanjšuje njegovo učinkovitost. Država je še vedno skoraj izključna lastnica Zavarovalnice Triglav, kapitalski trg na Ljubljanski borzi pa je slabo likviden, večinoma osredotočen okrog posamičnih podjetij. Medtem je finančni sektor na Finskem, Danskem in Švedskem skoraj izključno v zasebni lasti. Skandinavske države imajo bistveno učinkovitejši pravni sistem, lastninske pravice pri njih pa sodijo v sam vrh vrednot ljudi. Medtem so za slovensko pravosodje značilni veliki zaostanki, lastnina pa ima pri ljudeh skrajno negativen predznak. Države z močnim političnim poseganjem v gospodarstvo in države, kjer ljudje trpijo za pomanjkanjem ustreznih vrednot, imajo za posledico tudi visoko raven korupcije. Ta, drugače kot v Sloveniji, v skandinavskih državah praktično ne obstaja. Čeprav se sledenje skandinavskim državam najpogosteje uporablja v povezavi s trgom dela, je zanimivo, da je svoboda trga dela v vseh skandinavskih državah višja kot pri nas. Na Danskem celo zelo občutno. Vse to so stvari, ki delajo skandinavske države bistveno drugačne od Slovenije, o čemer nihče ne govori. Bogastvo, ki so ga ljudje v teh državah izgradili skozi leta, jim sedaj omogoča, da država od uspešnejših posameznikov lahko pobere več davkov in ga namenja za socialo. Seveda Skandinavci za to plačujejo visoko ceno v upadu konkurenčnosti, upočasnjeni gospodarski rasti, visoki stopnji nezaposlenosti, kjer je k uradnim vladnim podatkom treba prišteti še vse brezposelne, ki so začasno vključeni v različne vladne programe zaposlovanja in tiste, ki sodelujejo v programih predčasnega upokojevanja, in povišanemu javnemu dolgu, ki na švedski socialni model meče resne dvome o njegovi vzdržnosti.
V kolikor se želimo zgledovati po posameznih državah, je na njih treba gledati v celoti, pri tem pa razlikovati med vzroki in posledicami. Tako kot za mladega košarkarja ni dovolj, če si kupi enake košarkarske čevlje kot Michael Jordan in njegov dres, tako tudi zgledovanje Slovenije po švedskem urejanju davčne politike Sloveniji ne more prinesti švedske učinkovitosti. Če si je Švedska potem, ko je že dosegla ustrezno raven razvitosti, lahko privoščila dvig davkov, potem Slovenija danes ne more prevzeti švedskega »socialnega« modela in pri tem upati na rast. Milton Friedman je nekoč dejal, da tranzicijske države delajo hude napake, ko prevzemajo politike razvitih držav in pri tem upajo, da bodo prišle na stopnje njihove razvitosti. Če bi želeli priti na raven njihove razvitosti, bi bilo treba razmišljati o politikah, ki so jih te države imele v času, ko so bile na podobnih stopnjah razvitosti, kot so tranzicijske države danes. Čeprav bi bilo glede na ocene ekonomske svobode sledenje Finski, Švedski in Danski v vseh pogledih vsekakor vzpodbuden začetek, ki bi Slovenijo na lestvici ekonomske svobode gotovo potisnil bistveno višje, se je treba zavedati tudi švedskega priporočila: admire the best, forget the rest in ne forget the best, admire the rest, kot se gre slovenska vlada.Jonathan Gullible, lik Kena Schoollanda, ki ga z današnjim dnem vključujemo v Tribunal, bi imel nad življenjem v Skandinaviji verjetno mešane občutke, med popotovanjem po Sloveniji pa bi zagotovo kaj hitro ugotovil, da se z okovi na rokah in nogah sprehaja po sicer svobodni deželi.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.