Mesec dni z evrom

»Bančni avtomat deluje in kot vidite imam v roki sto evrov. Z njimi si bom najprej kupil eno kavo,« so bile prve besede finančnega ministra Andreja Bajuka, potem, ko je Slovenija z novim letom kot trinajsta članica Evropske unije prevzela evro za svojo valuto. Navdušenje po prevzemu evra je bilo izjemno, vročica pa se je začela stopnjevati že sredi decembra in je zajela praktično vse državljane. Med vsemi je prevzem evra še najbolj ugajal politikom, ego vladnih mož pa je porasel ob laskavih komentarjih ministrov Evropske unije pri nas. Morda se zaradi slavja nihče ni oziral na bistveno pomembnejša vprašanja omejevanja svobode posameznikov, visokih davkov, ki zavirata rast slovenskega gospodarstva. Nihče tudi ni komentiral slovenske uvrstitve po Indeksu ekonomske svobode, ki nas je postavil na 58. mesto, tik pred Ugando. Na tej lestvici se liberalne in tudi libertarne države, ki spodbujajo osebno svobodo in podjetniško iniciativo, tradicionalno uvrščajo v sam vrh, njihova gospodarstva pa posledično dosegajo najvišje stopnje rasti.
Vsekakor je prevzem evra priložnost za poziranje fotografskim aparatom in nabiranje novih političnih točk. Zvrstili so se vsi akterji, ki so kadarkoli na kakršenkoli način sodelovali s tolarjem. Tudi sicer je prevzem evra s političnega zornega kota mnogo pomembnejši dogodek, kot pa z vidika denarnega, ali pa z vidika uspešnosti gospodarstva. V ekonomskem merilu je denar namreč samo eno blago, podobno kruhu, nafti. Ima svojo ponudbo in povpraševanje ter svojo ceno, ki jo prikazuje obrestna mera. Obrestna mera tudi že vsebuje inflacijo in druge faktorje tveganja denarja, ki implicitno odražajo dinamiko v njegovi ponudbi in povpraševanju. Za razliko od nafte ali kruha, se denar uporablja tudi kot medij za plačevanje drugih stvari in kot merilo vrednosti. Preprosteje to pomeni, da z denarjem plačamo nafto in kruh ter da si z njim pomagamo oceniti, kakšna je vrednost nafte v primerjavi s kruhom.
Če pogledamo v zgodovino denarja na Slovenskem, hitro vidimo, da je evro že četrti denar v dobrih petnajstih letih. Pojdimo po vrsti. Vrednost jugoslovanskega dinarja, ki smo ga imeli vse do oktobra 1991, je bila praktično nična, kar je še posebej veljalo za njegovo zadnje obdobje. V tem času so stopnje inflacije dobivale astronomske številke, črni trg pa je bil poln nemških mark. Še v letu 1991 je bila povprečna letna stopnja inflacije skoraj 118 odstotna. V teh okoliščinah smo 9. oktobra 1991 naredili prvo menjavo valute, ko so vrednostni boni zamenjali jugoslovanske dinarje. Čas menjave jugoslovanskih dinarjev za vrednostne bone v razmerju 1:1 je bil zelo kratek in omejen na samo tri dni. Vpeljava slovenskih tolarjev je od leta 1992 potekala v daljšem razdobju. Od vseh preteklih denarjev, ki so bili v obtoku, se je slovenski tolar najbolj razlikoval po relativno visoki stabilnosti in nizkih stopnjah inflacije. Te so bile v zadnjih letih praviloma enoštevilčne, z vstopom v sistem menjalnih tečajev pa primerljive z evropskimi. 28. junija 2004 je Evropska centralna banka določila menjalni tečaj in ga 11. julija 2006 tudi dokončno potrdila.
Glede na vse to bi lahko pričakovali, da bo prehod v evro tudi za ljudi potekal relativno gladko in brez večjih zapletov. To se je tudi zgodilo. Če smo včasih plačevali kruh in nafto v tolarjih, ju bomo sedaj v evrih. Če smo primerjali cene nafte in kruha lani v tolarjih, jih bomo letos pač v evrih. Funkcije denarja še vedno ostajajo iste kot pri tolarju.
Ena redkih izjem, ki tokratni menjavi ni bila naklonjena in se bistveno razlikuje od vseh preteklih, je bil količnik menjave. Če so bile vse pretekle menjave izvršene po principu 1:1, je bilo za evro tokrat potrebno odšteti 239,64 tolarja. Takšno menjalno razmerje lahko povzroča nelagodje med prebivalci, pri podjetjih pa nujnost zaokroževanja cen. Čeprav menjalno razmerje lahko označimo za krivca, da je prišlo do zaokroževanja cen navzgor, pa z njim ne moremo pojasniti večjih, tudi 20 in več odstotnih podražitev, ki so se zgodile. Sicer pa smo na podlagi izkušenj sprejemanja evra v drugih državah morebiten dvig cen tudi pričakovali.
Vlogo skrbnika nad cenami je že v decembru 2006 želela prevzeti Zveza potrošnikov, ko se je pojavila prva t.i. črna lista podražitev. Lahko smo pričakovali, da se bo takšno dejanje izkazalo kot neuspešno. Poleg tega je Zveza kar vse podražitve pripisala evru. Vsaj pri nekaterih bi bilo treba upoštevati sezonsko spreminjanje cen zaradi spreminjajoče se ponudbe in povpraševanja. Kot nas uči teorija, se zahrbtnost monopolov skriva ravno v podobnih situacijah, ko so se najbolj podražile stvari v panogah, kjer je malo ponudnikov: kino vstopnice, ure parkiranja, komunalne storitve, poštne storitve idr. Cene nekaterih storitev so začele rasti že sredi decembra. Medtem nas nakup v trgovskih centrih tudi po uvedbi evra stane približno isto kot v tolarjih. S tem se je zgolj potrdilo, da samo zadostna konkurenca med ponudniki zagotavlja nizke cene, kar bi morala politika tudi upoštevati. Temu ni pripomoglo niti dvojno označevanje cen, niti preračunavanje cen z evrokalkulatorji. Za slednje tudi ni znano, koliko ljudi jih je sploh uporabljalo. Glede na to, da ima večina gospodinjstev doma šolajoče se otroke, kjer so kalkulatorji sami po sebi obvezen učni pripomoček, se zdi razdeljevanje evrokalkulatorjev zelo neracionalno in potratno. Tudi učinek dvojnega označevanja cen bo težko izmeriti. Dejstvo je, da so trgovcem bili povzročeni dodatni stroški, ki jih nihče ne omenja. Obenem se postavlja vprašanje, ali je upravičeno odgovornost za obveščanje ljudi o cenah v obeh valutah zakonsko prenesti na trgovce. Mnenja sem, da ne. Če nekdo ne vidi potrebe, da objavi cene v obeh valutah, je pač ne vidi. Zakaj bi ga zakonsko silili v stroške, če je sam prepričan, da zaradi tega njegov zaslužek ne bo višji? Na koncu so potrošniki tisti, ki ocenjujejo pravilnost posameznih dejanj, podjetniki pa nosijo odgovornost in tveganje za svoje odločitve. Še enkrat se je potrdilo, da so edino trg in potrošniki najučinkovitejši regulatorji cen.
Pri prehodu na evro je treba omeniti vsaj še dva dejavnika, ki sta bila ključna pri njegovi lažji vpeljavi. Najprej je tukaj informacijsko-tehnološki sistem, ki ga uporablja celotno gospodarstvo in ne samo banke. Ta je bistveno boljši od sistema pred petnajstimi leti, ko so se računalniki šele uvajali v proizvodni proces. Veliko pomembnejše pa je dejstvo, da je evro Slovencem zelo dobro poznan in tudi uporabljan že vse od njegovega začetka. Poleg tega pa gre pri evru za valuto, ki komaj pozna besedo inflacija, ki je bila tako značilna še posebej za jugoslovanski dinar in vrednostne bone. V vsej evforiji se je na trenutke celo zdelo, da niti ni bilo pomembno, da je gorivo v evrih popolnoma enako drago kot v tolarjih, ampak je bilo toliko pomembnejše spoznanje, da bomo plačali z evri.
Zmotno bi bilo pričakovati, da lahko samo barva denarja naredi ljudi bogate. Ljudje bodo lahko sedaj še lažje ugotovili, koliko so zares bogati. Žal so spoznanje, da si bodo morali kupiti nove denarnice z več prostora za kovance, vzeli kot šalo in s smehom na licih. To je lahko nov motiv za to, da bomo v prihodnje vendarle ugotovili, da so reforme, ki bodo zmanjšale razvojni zaostanek z drugimi državami, nujne. Nedvomno je evro povzročil upad inflacije v Sloveniji, kratkoročno bo Slovenija zagotovo izboljšala svoj monetarni rating, evro pa bo zmanjšal transakcijske stroške poslovanja in stroške valutnega tveganja mnogim podjetjem, saj je Slovenija majhno in odprto gospodarstvo, zelo navezana na Nemčijo in druge države iz evro-območja. Kljub temu to ne bo dovolj za dolgoročno rast gospodarstva. Za to je potrebna produktivnost delovne sile in pa država z omejeno vlogo države. Praktično nič pa se do sedaj še ni govorilo o variabilnosti evro obrestnih mer, ki so se v zadnjih osemnajstih mesecih povišale za približno 1,80 odstotne točke. Tako se postavlja vprašanje, ali bi bilo nihanje tolarskih obrestnih mer nižje.Sicer pa z današnjim dnem uvajamo v Tribunal novo rubriko. Tribunalovo oko bo spremljalo in komentiralo izjave slovenskih politikov.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. februarja 2007.