Tribunalovo oko

Mag. Janez Drobnič, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve sedaj pa poslanec Nove Slovenije, je za Večer, 13. februarja, izjavil:

VLADA JE ODSTOPILA OD REFORM

Izjava nekdanjega ministra je odgovor na delovno gradivo ob pogajanjih o spremembah Zakona o delovnih razmerjih, ki je pred dnevi prišlo v javnost. Kot še poroča časnik, je iz dokumenta razvidno, da je vlada popustila željam sindikatov in iz predloga spremembe zakona črtala določila, ki se nanašajo na znižanje odpravnin, malico, vlogo sindikatov, prevozne stroške, omejitve dopusta, dodatek na delovno dobo in zniževanje odpravnin.

V kolikor bodo predlagane spremembe obveljale, bo takšna ureditev v popolnem nasprotju s predlogi Mednarodnega denarnega sklada in drugih mednarodnih institucij. Te namreč ugotavljajo, da rigidnost trga dela že ogroža nadaljnji razvoj Slovenije. V še slabšem položaju se je pred leti znašla Nova Zelandija, ki je na plečih julijske krize iz leta 1984 in na podlagi Friedmanove doktrine izvedla enega najbolj celovitih reformnih paketov, z osupljivimi rezultati.

Eno pomembnejših področij novozelandskega reformnega paketa je bilo sprejetje novega Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1991. Njegov namen je bil promocija vzpostavitve učinkovitega trga dela, ki bo temeljilo na svobodi združevanja. Zakon vsebuje kar nekaj vidikov, ki bi se jih ob poteku pogajanj o spremembah Zakona o delovnih razmerjih pri nas smelo izpostaviti in bi jih bilo dobro posnemati.

Zakon je kolektivnemu načinu pogajanj ponudil alternativo, saj je vsakemu zaposlenemu dopuščal svobodno izbiro pri načinu pogajanj. Vsak se je tako lahko odločil, bodisi za individualno pogodbo ali pa je bil pod okriljem kolektivne pogodbe. Podobno je tudi zaposlovalec lahko izbiral med individualnim ali kolektivnim načinom pogajanj z delavci. Tako je bilo strankam dopuščeno, da določijo, ali se bodo pogajali na individualni ali na kolektivni ravni. Pri teh pogajanjih sta obe stranki lahko prosto izbrali svojega agenta, ki bo zastopal njune interese. To je lahko bil predstavnik sindikata, lahko pa je bil tudi kateri koli drug agent, kot je recimo odvetnik ali kak drug strokovnjak. Tako je bil sindikatom odvzet njihov privilegiran status in monopol nad urejanjem delovnih razmerij, vsak posameznik pa je imel možnost izbire tistega agenta, ki bo po njegovem mnenju najbolje zastopal njegove interese. Zakon je namreč jasno določal, da se ne more noben agent pogajati za klienta, če ga ta ni osebno pooblastil za to. Seveda se je ob podeljenem mandatu agentu druga stranka dolžna z njim pogajati.

Na podlagi rezultata te spremembe bi lahko trdili, da se je možnost izbire pogajalca izkazala za pravo, kot tudi ta, da sindikat ni vedno najboljša rešitev. Iz podatkov namreč sledi, da se je do leta 1995 število tistih na individualni pogodbi povečalo iz 10 odstotkov na 45 odstotkov, delež tistih na podjetniški pogodbi pa je naraslo iz 23 odstotkov na več kot 80 odstotkov. Osupljivi rezultati pa so se kazali tudi na drugih področjih. Čeprav bi bilo preveč poenostavljeno vse pozitivne rezultate pripisati izključno spremembam na trgu dela, se je po sprejetju zakona zaposlenost v štirih letih povečala za 14 odstotkov in je dosegla najvišjo raven v zgodovini, brezposelnost pa se je znižala iz 10,9 odstotka iz leta 1991 na 6,1 odstotka leta 1995. Povečala se je tudi produktivnost dela. Povečanje zaposlenosti se je najbolj odrazilo pri nižjih socioekonomskih skupinah, kot so Maori, pri katerih se je brezposelnost iz 25,6 odstotka znižala na 15,6 odstotka v letu 1995, kar je dodatni dokaz za to, da je rigiden trg dela slab predvsem za manj usposobljene posameznike. V eni izmed anket je glavni razlog za rast produktivnosti kar 80 odstotkov podjetij videlo prav v spremembi omenjenega zakona.
Izkušnji Nove Zelandije bi lahko pri pogajanjih o spremembah Zakona o delovnih razmerjih sledila tudi Slovenija. Reformni paket je v Novi Zelandiji povečal ekonomsko učinkovitost gospodarstva, državo pa ponovno postavil med najbolj razvite države sveta. Naredimo kaj, da bo podobno tudi pri nas.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.