Nizki davki za globalno konkurenčnost

Postavil vam bom vprašanje: kdo je najbogatejša oseba na svetu? Dajte no, zelo je preprosto. Bill Gates, večino časa. Odvisno od cen delnic, ampak večino časa. Če bi vas vprašal pred dvajsetimi leti, kdo je najbogatejši človek na svetu, kdo bi bil? Mimogrede vam povem, da sem politično korekten, zato ne rečem: človek. Katera oseba je bila najbogatejša pred dvajsetimi leti in je bila na večni listi najbogatejših? Kdo bi lahko bil? Dvajset, trideset let nazaj? Odgovor bi bil, in to skoraj brez sprememb, brunejski sultan. Brunejski sultan sedi na majhnem morju nafte. Kaj se je torej zgodilo v vmesnih dvajsetih letih? Zakaj je Bill Gates nadomestil brunejskega sultana? Zakaj? To, kar razberemo iz vprašanja, je dejansko nadvlada konceptualnih, popolnih proizvodov. Njihova izjemna dodana vrednost. Razumeti morate, da se ekonomska vrednost ustvarja tako, da k surovinam, izdelkom in storitvam dodajamo mišljenje, jih izpopolnjujemo in tako ustvarjamo novo vrednost. Torej, če proizvajate konceptualne proizvode, lahko postanete zelo bogati. Zelo, zelo bogati. Naslednje vprašanje se torej glasi, katera država na prebivalca proizvede največ konceptualnih proizvodov? (Izrael). Drži. Sicer imam še dopolnilno vprašanje, ampak da najprej pojasnim. Izrael prijavi v ZDA več patentov kot Rusija, Kitajska in Indija skupaj. Izrael ima sedem milijonov prebivalcev, oni dve in pol milijarde. Mislim, da je to nek pokazatelj. Izrael ima na NASDAQ-u več podjetij kot katera koli druga država, razen seveda ZDA in Kanada. Mislim, da smo Kanado celo že prehiteli, nisem pa prepričan. Postavi se seveda vprašanje, zakaj nismo tako bogati kot ZDA in Kanada, če imamo toliko sposobnih inženirjev, strokovnjakov računalništva in informatike, zdravnikov? Zakaj zaostajamo že dve leti zapovrstjo?
Izraelski pokojninski sistem je bil pred propadom, guverner centralne banke je svaril pred propadom dveh največjih bank, ki bi za sabo potegnil celoten bančni sistem. Bili smo zelo blizu scenariju držav Južne Amerike. Vprašal sem se, zakaj imamo takšno stanje? Ljudje so takrat imeli dve razlagi: reforme bi ljudi spravile na ulice, ob tem pa smo v obdobju nasilja in palestinske intifade, uperjene proti nam.
Opazoval sem druge države, ki so bile po ustvarjenem proizvodu na prebivalca za nami, kako drvijo mimo nas. Kako se vzpenjajo v višave. Irska za primer, Singapur, Španija. Države, kjer so živeli revni posamezniki v Evropi in v Aziji, ki so postale presenetljivo bogate. Videl sem tudi, da v teh državah počnejo stvari, ki jih mi nismo. Seveda je bil moj cilj, da Izrael na sredi krize izkopam iz ekonomskega propada, ki bi nas v nasprotnem primeru potisnil desetletja nazaj. Prepričan sem bil, da je prebivalstvu najbolje predočiti, kaj so naši problemi in kako jih bomo rešili. Seveda morate vedeti, da Izrael ni država, kjer bi otroci rasli skupaj plemenitimi vrednotami. Pri nas prevladuje socialistični etos, socialistične korenine in vse, kar sodi zraven. V takšnem stanju ljudje niso kaj dosti razmišljali o tržnem gospodarstvu, pač pa je bila ljudem vojska edino skupno izkustvu.
V prvih treh tednih ministrovanja v finančnem ministrstvu smo dnevno delali po dvajset ur. Morda celo 22. Žena pravi, da celo 24. Po treh tednih smo izsledke dela predstavili javnosti. Pred oči mi je prišla slika, izkušnja, ki sem jo doživel prvi dan urjenja pri padalcih, ko so nas na velikem poligonu postavili v vrsto. Bil sem prvi na levi strani in poveljnik je rekel, naj vsak pogleda na svojo desno in postavi osebo na svoja ramena. In sem storil. Bil je dokaj močan, podobne postave kot jaz. Naslednji je bil najmanjši na polju in je dobil enega močnejših mož na poligonu. Tretji mož je bil močan in je moral dvigniti drobnega vojaka. Ob pisku poveljnika smo morali steči in gledali smo, kdo bo zmagal. Meni je uspelo narediti nekaj korakov. Komaj. Najmanjši se je zrušil takoj na začetku. Medtem ko je tretji poletel kot raketa in zmagal. Zadevo lahko razložimo z anekdoto o debelih in vitkih, kjer je treba zmanjšati debeluha, vitkemu pa dati možnosti, da se okrepi, pri tem pa odstraniti vse ovire na njegovi poti.
Najprej smo vlado morali osvoboditi izkoriščanja sindikatov. Prekinili smo pogajanja z njimi. Seveda smo morali tudi zmanjšati obseg države, ki je zaposlovala petdeset tisoč ljudi. Število zaposlenih smo v enem letu zmanjšali za šest odstotkov. Debeluha smo se lotili tako, da smo zmanjšali plače, naredili pokojninsko reformo, ki je rešila pokojnine in druge stvari. Na drugi strani smo upoštevali deset pravil: nižji davki, nižji davki, …, nižji davki. Zmanjšali smo vse davke, najprej dohodnino. Predhodna vlada je imela drug pogled in je v času krize celo povišala davke. Tudi meni so predlagali, da je treba dvigniti davke, saj bomo sicer izgubili davčne prihodke, pa sem jim rekel: »Ne, ne, ne, iti moramo v nasprotno smer.« Isto sem povedal tudi v Knesetu. Ne smem reči, da sem bil pospremljen s posmehom in zavrnitvijo, ker bi bilo to preveč diplomatsko. V obrazložitvi sem jim omenil, da obstaja ekonomist, z imenom Laffer. »Laufer? Kdo je ta židovski dečko?«
Živimo v globalnem gospodarstvu in v mednarodnem merilu poteka strahovita konkurenca, ki znižuje davke. Približno dvajset držav je že spoznalo, kar vam bom pravkar povedal in znižujejo davke do dna. Zelo kmalu bomo živeli v svetu, kjer davki ne bodo več to, kar so nekoč bili. Evropa, večji del Zahodne Evrope tega ne ve. Se tega ne zaveda. Vendar zakoni ekonomske privlačnosti ne bodo preskočili Evrope. Tega ni mogoče prezreti in nič ne moremo storiti, da bi temu ubežali. Zaradi tega z ohranjanjem visokih davkov izgubljamo gospodarsko rast. Kajti investitorji, denar, trgovina, podjetniki in tržišča se selijo k nizkim davkom. Če želimo znižati davke, je treba znižati državno potrošnjo. Seveda je možno potrošnjo in davke znižati, ne da bi pri tem povzročili pogubne pretrese zdravstvu, izobraževanju. Dve puščici, ki gresta v levo smer, ampak kakšna puščica mora iti tudi v desno smer. Kot sem dejal, treba je skrčiti debeluha in okrepiti vitkega. Ampak treba je odpraviti ovire na poti, po kateri gre vitki. To pomeni odpraviti ovire, ki omejujejo konkurenco. Odpraviti ovire, ki ovirajo izboljšanje produktivnosti. Rast produktivnosti je isto kot z drugimi besedami reči, posodi mi nekaj denarja, da naredim nekaj, od česar bodo ljudje imeli koristi, da naredim nekaj ceneje in da bom za dolar dobil več denarja. Reforme, ki spodbujajo produktivnost, so nujne.
Lord Acton je imel povsem prav: če imaš na voljo absolutno oblast, jo boš uporabil. In uporabil jo boš na najbolj koruptiven način. Sindikati, ki jih je vodilo pet ljudi, so pretresali gospodarstvo, kadar so hoteli. Vsak uspeh vlade je bil odvisen od njih. Odločil sem se, da se jim zoperstavim s polno paro. Reči moram, da me je premier pri mojih prizadevanjih podprl. Vedeli smo, da bomo doživeli dolgotrajno stavko. Stavko sem prekinil, ko sem izvedel, da nek pristaniški delavec v Ashdodu prejema mesečno plačo 10.000 dolarjev za vodenje nekega muzeja, ki sploh ni obstajal in da vozi jaguarja. Vse to za plačo pristaniškega delavca. Ni slabo. Jaguar je bil drugi družinski avto. Imel je tudi BMW džip. Tako sem bitko za odprtje pristanišča konkurenci označil za bitko za jaguarja. Zelo pomembno je, da pred oči ljudem poskusimo prikazati kar se da preprosto sliko.Izraelski pokojninski sistem je bil na robu propada, zato smo ga privatizirali, kar je zahtevalo povišanje starostne dobe. To je nekaj, kar morajo narediti vse vlade, kajti imamo velik blagoslov: živimo dlje časa. Zasnove preteklih pokojninskih sistemov so bile zgrajene v Bismarckovem času na lepih starostnih piramidah. Danes pa imamo v Evropi obrnjeno piramido in pretekli sistemi niso več merodajni. Tega se morajo zavedati vse vlade. Mi smo se odločili za reformo najprej in smo jo izpeljali v treh mesecih. Najprej se loti najtežjih reform. Vedeli smo, da bomo za vsak reformni korak imeli stavko. Zato sem se domislil pravila, da maksimiramo število reform na stavko. In smo naredili 40 reform v zelo kratkem času, pred tem pa je trajalo sedem let za eno. Čutil sem olajšanje, ko je borza zrasla za 25 odstotkov. Pogledal sem na obrestne mere dolgoročnih državnih obveznic. Ali rastejo, ali padajo? Če padajo, je to dobra novica. V našem primeru so se znižale prav tako za 25 odstotkov. Če pomislite, o čem je Greenspan govoril, je dejansko imel v mislih debeluha in vitkega. Če borza raste, pomeni, da vitki postaja vse močnejši in vse bolj zdrav. Po tednu dni mandata sem srečal skupino šestih evropskih investitorjev, kar je bilo vse, kar sem dobil. Rekel sem jim, da resnično morajo investirati v Izrael. Njihov odgovor je bil: »Pri vas je intifada in tako…« Pa sem jim rekel:,»No, saj bomo rešili to, in ne samo to, tukaj bomo naredili ekonomsko revolucijo.«

Benjamin Netanjahu

z dovoljenjem Hayek Instituta objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.