Blaginja in ekonomska svoboda z roko v roki

Zakaj so nekatere države bogate in druge revne, je vprašanje, ki iz generacije v generacijo bega politike, filozofe in človekoljube. Nekateri pravijo, da je bogastvo stvar sreče – ugodna geografska lega oziroma prisotnost kakšnih posebnih naravnih danosti. Drugi spet pravijo, da bogate države dajejo revnim premalo finančnih pomoči. Spet tretji pa vztrajajo, da bogate države namerno omejujejo revne države, da jih lahko izkoriščajo. Kar potrebujemo, seveda niso teorije, temveč dejstva. Kaj nam torej kažejo dokazi?
Heritage Foundation in Wall Street Journal že več kot desetletje natančno proučujeta ravno to - dokaze. Vsako leto za Indeks ekonomske svobode prerešetata vrsto podatkov: od inflacije do uvoza, od carin do trgovine. To njuni strokovnjaki naredijo za vsako državo. In naslednje veliko sporočilo o revščini in blaginji konsistentno prihaja na plano, leto za letom: blaginja in ekonomska svoboda gresta z roko v roki.
Privilegirana geografska lega? Povejte to ljudem v Aziji, kjer lahko najdemo nekatere najbogatejše države sveta nenavadno blizu nekaterih najrevnejših. Tukaj boste našli Hong Kong, najvišje uvrščeno državo Indeksa za leto 2007, ki je ekonomija z 212 milijardami dolarjev vrednim gospodarstvom in dohodkom na prebivalca v vrednosti 30,822 dolarjev. A boste tudi našli osiromašeno Severno Korejo, ki je na taisti lestvici močno zadnja. Našli boste bogat Singapur in umazano reven Bangladeš. In tako naprej.
Azija seveda ni edina regija, kjer je moč opaziti tolikšne neskladnosti. Nekateri narodi Južne Amerike trpijo za precej grozno revščino. Venezuela denimo, je kljub svojim ogromnim naftnim zalogam v precej slabem stanju: visoka brezposelnost in dohodek na prebivalca, ki znaša 6.043 dolarjev. Vendar, ali ste morda vedeli, da je povprečni dohodek v bližnjem Čilu kar 80 odstotkov višji, čeprav je Čile izredno velik uvoznik nafte? Zakaj? Ker je Čile ena najbolj ekonomsko svobodnih držav na svetu. Z uvrstitvijo na 11. mesto na Indeksovi listi je mnogo boljši od precejšnjega števila evropskih narodov.
Seveda lahko s tem seznamom nadaljujemo, vendar trend bi moral biti jasen: revščina in bogastvo nista odvisni od naključij oziroma od sreče. Kar dejansko dela razlike med državami, je politika. Oziroma bolj precizno: stopnja ekonomske svobode, ki jo je dovoljeno uživati ljudem. Vedno znova nam Indeks pokaže, da bolj kot so ljudje ekonomsko svobodni, več bogastva tudi ustvarijo.
V ZDA, ki se nahajajo na 4. mestu letošnje lestvice, uživamo veliko ekonomskih svobod. Toda, kako pogosto sploh razmišljamo o razliki, ki jo uživanje ekonomskih svobod povzroča našemu življenju? Denimo, da želite odpreti podjetje. Seveda se pritožujemo nad opravljanjem papirologije, vendar vse skupaj v povprečju traja le pet dni. Primerjajte to s svetovnim povprečjem, ki je 48 dni. Peklenski trušč, primerjajte to z Venezuelo, kjer vas vse skupaj utegne trajati približno 141 dni – več kot štiri mesece! In ko pri nas enkrat začneš z opravljanjem posla, te pri tem naša [ameriška] vlada večinoma ne ovira in ti dopusti, da deluješ točno tako, kot misliš, da je najbolje. To je zelo daleč od Venezuele, kjer zapleteni in nekonsistentni predpisi vsem podjetnikom zelo močno otežujejo vodenje podjetja.
Vzemimo drug primer. V ZDA, na primer, lahko podjetja prosto trgujejo z večino drugih držav. Uživamo dinamične finančne trge, inflacija je nizka in odprti smo za tuje investicije. Zelo enostavno nam je vzeti vse te stvari kot podarjene, celo da se imamo za prirojeno izvrstne, toda kar nas dejansko razlikuje, v ekonomskem smislu, od večine drugih držav, ni naš talent ali modrost, ampak stopnja svobode, ki jo uživamo. Bi imeli gospodarstvo vredno 11.700 milijard dolarjev, če bi bili naši trgi, trgovina in investicijsko razpoloženje omejene kot v Bangladešu? Nikakor ne.
Drugi dejavniki, na katere največkrat niti ne pomislimo, imajo zelo močan vpliv na naša »prizadevanja po doživljanju sreče«. Denimo lastninske pravice. Da, tudi te so komponenta ekonomske svobode in to komponenta, ki je zelo vitalnega pomena. Če podjetnik ne bi bil prepričan, da bo naš pravosodni sistem pošteno, nepristransko in dosledno varoval njegova lastniška imetja, le kako bi razširil svoje podjetje in zagotovil, da bo le-to delovalo najbolj učinkovito, kar se da? Brez lastninskih pravic on in tisoči njemu podobnih ne bi mogli biti osredotočeni na uspešno delovanje podjetja, ki ustvarja dobiček. Lahko si predstavljate, kako bi to ogrozilo naše gospodarstvo.
No, ne bi se želeli preveč srčno trepljati po ramenih. Naše gospodarstvo trpi za dvema resnima težavama: visoko državno potrošnjo in visokimi davčnimi stopnjami. Posebej tu izstopa naša najvišja stopnja davka na dobiček, ki s 35 odstotki otežuje ameriškim podjetjem biti mednarodno konkurenčna. Celo francoski predsednik, Jacques Chirac, je pozval k znižanju njihove najvišje stopnje davka na dobiček pravnih oseb na 20 odstotkov. Medtem je državna potrošnja od leta 2001 na zvezni ravni narasla za 45 odstotkov. S primernimi znižanji državne potrošnje in ob ustreznem znižanju davčnih stopenj ni nobenega razloga, da bi tudi v prihodnje ostali na četrtem mestu Indeksove lestvice.
K sreči ni nobena država vprežena v določeno stopnjo ekonomske svobode. Vlade lahko stvari spreminjajo in s tem povzročajo dramatične izboljšave. Tim Kane, urednik Indeksa ekonomske svobode, mi je, na primer, pred kratkim povedal, kako je uveljavitev lastninskih pravic v novozelandskem ribištvu spodbudila tamkajšnje napore za ohranitev oceana, kar, poudarja, pomaga tako okolju kot tudi industriji.
Na kratko, svoboda ni igra z ničelno vsoto. Indeks kaže, da se vlade, ki ne priznavajo zaviralnih metod, odpirajo svoja gospodarstva in svojim ljudem dovoljujejo njihov svoboden podjetniški duh, ničemur ne odrekajo. S tem samo sproščajo eno izmed najbolj vzajemno koristnih silnic na svetu, s čimer svojim ljudem ne dovoljujejo samo povečanja materialnega bogastva, temveč tudi življenje v miru in dostojanstvu.

Rebecca Hagelin

z dovoljenjem Heritage Foundation objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.