Zavajajoča statistika

Ne toliko časa nazaj smo na posvetu, ki ga je na temo ekonomske svobode v povezavi z ekonomsko učinkovitostjo organizirala Gospodarska zbornica Slovenije, lahko večkrat slišali, da je kljub 5,2 odstotni stopnji gospodarske rasti stanje v slovenskem podjetništvu izredno slabo in da je treba nekaj spremeniti. Slišali smo lahko, da je stopnja nastajanja novih podjetij v primerjavi z razvitimi državami nizka, poleg tega pa je v strukturi slovenskega gospodarstva bistveno premalo storitev. Slišali smo lahko tudi, da so slovenski delavci bistveno manj produktivni od njihovih evropskih kolegov, čeprav so stroški dela v Sloveniji glede na produktivnost zelo visoki. Omenjeni so bili visoki davki, preobsežna administracija in pa zelo rigiden trg delovne sile. Vse to naj bi zmanjševalo konkurenčnost slovenskih podjetij v primerjavi s tujimi. Glede na to, da takšne in podobne pripombe s strani gospodarstvenikov na delovanje naše države poslušamo že vrsto let, bi z eno besedo lahko rekli: nič novega.
Poglejmo najprej številke. V preteklem letu je bila stopnja gospodarske rasti v Sloveniji 5,2 odstotka. Za slovenske razmere nenavadno visoka gospodarska rast daje vladi tisto potrebno samozavest, s katero opravičuje pravilnost vodenja svoje politike. Že večkrat smo lahko slišali, da zaradi dobrih ekonomskih kazalcev reforme očitno niso potrebne, to pa je bilo mogoče ponovno slišati tudi na posvetu. Pa četudi država s svojim delovanjem dnevno omejuje podjetniško iniciativo in zmanjšuje gospodarsko učinkovitost, čemur pritrjujejo tudi statistični podatki.
Kateri so razlogi za nadpovprečno rast? V svetovnem merilu je bila za preteklo leto značilna izjemna konjunktura. Borzni analitiki bi rekli, da je po svetovnih borzah prevladoval bikovski trend. Nemčija, ki je najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, je rasla po stopnji 2,7 odstotka. Za primerjavo, od leta 2001 so bile stopnje rasti v Nemčiji med 0 in 1 odstotkom. Tudi Avstrija s 3,1 odstotno stopnjo rasti in Francija z 2,2 odstotki sta rasli za odstotno točko bolj kot v preteklih letih. Italija, lani z 1,9 odstotki, pa je v predhodnih letih imela praktično nične stopnje rasti. Vidimo torej, da je dodatni slovenski odstotek zelo podoben dodatnemu odstotku pri vseh prej omenjenih državah in ni prav nič posebnega. V bistvu smo ga lahko tudi pričakovali in glede na to, da je skoraj polovica slovenskega izvoza namenjena ravno v te države, je jasno, da se je gospodarski bik ustavil tudi pri nas.
Konec koncev ne velja pozabiti, da so lansko leto tudi druge države imele nadpovprečne stopnje gospodarske rasti. Slovaška je tako zrasla za 8,3 odstotka, Romunija za 7,7 odstotka, Češka za 6 odstotkov, Estonija pa celo za 11,4 odstotka in rekorderka Latvija za 11,9 odstotka. Že res, da je pri nižjih osnovah lažje dosegati višje stopnje rasti, a kljub temu je Slovenija zelo daleč od pretiranega političnega navdušenja.
Drug pomemben vidik, ki ga pri slovenski gospodarski rasti ne gre zanemariti, je posledica davčne zakonodaje, ki je bila sprejeta v lanskem poletju in je začela veljati z letošnjim letom. Nova davčna zakonodaja podjetjem od leta 2007 ne omogoča več koriščenja investicijskih olajšav pri odmeri davka na dohodek. Zaradi tega je mnogo podjetij svoje investicije, ki bi jih izpeljalo v letošnjem letu, izpeljalo ali vknjižilo v preteklo leto. To je povzročilo umetno rast domačega investiranja konec lanskega leta. Seveda se je to odrazilo tudi v gospodarski aktivnosti in v stopnjah gospodarske rasti, ki so nekoliko precenjene. Oba razloga so potrdili tudi statistiki, saj sta bila največja generatorja gospodarske rasti ravno izvoz in domače investicije.
Drugi vidik manipulacije s statističnimi podatki za pridobivanje političnih točk se dogaja na trgu dela. Najprej v povezavi s številom brezposelnih oseb in nato tudi v povezavi s povprečnimi plačami. Časi navidezne polne zaposlenosti so Slovencem dobro poznani, saj je bilo v nekdanji Jugoslaviji skoraj prepovedano, da bi ljudje bili brez zaposlitve. Ljudje se še tudi danes spominjajo teh časov, ko so vsi imeli delo. Čeprav se je izkazalo, da skoraj nihče ni delal in da je bila prikrita brezposelnost zelo visoka, so bile uradne številke o brezposelnosti skoraj nične.
Kakšna je slika danes? Zadnje čase je zelo priljubljeno govoriti, da se število brezposelnih zmanjšuje in da se sredstva za aktivno politiko zaposlovanja (APZ) povišujejo. Čeprav nas iz vseh koncev prepričujejo, da se število brezposelnih neprestano zmanjšuje in da se na trgu dela pojavljajo nove priložnosti, vidimo da ni tako. Februarja 2007 je bilo v Sloveniji med 919.180 aktivnimi prebivalci 77.669 registrirano brezposelnih oseb, kar daje 8,4 odstotno brezposelnost. Podatki o anketni brezposelnosti kažejo še nižje številke. Vse to daje občutek, da se stvari na trgu dela dejansko izboljšujejo. Pa je res tako? Žal je odgovor negativen: ne izboljšujejo se. Saj se ljudi, za katere se na trgu ne najde ustreznega dela, na različne načine spravlja v številne programe, kar jih oddaljuje od uradnih številk.
Države s temi programi, ki se množično financirajo iz žepov tistih posameznikov, ki so bili na trgu delovne sile dovolj ambiciozni in uspešni in so našli zaposlitev, učinkovito čistijo delovne statistike. Podobnih trikov skrivanja uradnih številk o dogajanju na trgu dela se poslužujejo tudi mnoge druge »socialne države«, vključno s Švedsko in njenimi skandinavskimi sosedami, Nemčijo, Francijo in seveda tudi Slovenijo. Johnny Munkhammar je Švedsko že pred kratkim imenoval za rekorderko pri skrivanju podatkov o dejansko brezposelnih ljudeh. Po uradnih statistikah o brezposelnosti je namreč Švedska uvrščena povsem na dnu, kar daje občutek uspešnosti njihovega modela: visoki davki in nizka brezposelnost. Vendar je nizkim uradnim številkam treba prišteti še vse tiste, ki so vključeni v vladne programe zaposlovanja in predčasnega upokojevanja, kar socialni model Švedske potisne bistveno nižje, razmerju visoki davki, nizka brezposelnost pa daje povsem novo vsebino. Seveda pa ima takšno početje političnega aktiviranja ljudi v raznih programih tudi svojo ceno v bistveno previsokih davkih, ki konkurenčnost podjetij in možnost zaposlovanja dodatno znižujejo.
Podobno velja za Slovenijo, s to razliko, da medtem ko so ljudje na Švedskem bistvo trika že spoznali, se pri nas trikov prikrivanja brezposelnih šele učimo in jih uvajamo v prakso. V Evropi se radi bahamo z eno najnižjih uradnih stopenj brezposelnosti, pri tem pa doma množično povišujemo sredstva za različne programe APZ. Za APZ je v letu 2007 namenjenih kar 75,5 milijona evrov denarja davkoplačevalcev, vanjo pa bi na različne načine v letih 2007-2008 naj bilo na novo vključenih neverjetnih 243 tisoč ljudi, oboje pa se bo v prihodnjih letih še dodatno povečevalo. Za leto 2008 je predlog financiranja APZ v znesku 98,6 milijona evrov že potrjen. Osebe, ki so vključene v različne programe APZ, so deležne svetovanja in pomoči pri iskanju zaposlitve, financiranja za ohranjanje delovnih mest, usposabljanja in izobraževanja, spodbujanja zaposlovanja in samozaposlovanja in različnih programov za povečevanje t. i. socialne vključenosti. Ob upoštevanju, da je bilo v februarju letošnjega leta 919.180 aktivnih prebivalcev, vidimo, da bi naj bilo v programe APZ vključenih kar 21,36 odstotka ljudi v aktivni populaciji. To pa se bistveno razlikuje od uradnih enomestnih številk o brezposelnosti. Zaradi tega je APZ bistveno boljši pokazatelj dogajanja na trgu delovne sile, kot pa podatek o brezposelnosti. Poleg tega se izkaže, da je aktivni denar, ki se troši v APZ, namenjen ohranjanju pasivnih, neperspektivnih in manj produktivnih delovnih mest, ljudem pa se jemlje spodbude k prekvalifikacijam.
Tretji vidik zavajajoče statistike se nanaša na povprečne plače zaposlenih in zavajanje javnosti v nekaterih primerih, ko povprečne plače rastejo, oziroma kadar delamo primerjave povprečnih plač med različnimi državami.
Ali lahko rečemo, da so ljudje na boljšem, če se povprečne plače povišujejo oziroma, ali lahko z gotovostjo trdimo, da ljudje v državi z višjo povprečno plačo živijo bolje od njene sosede, kjer je povprečna plača nižja? Takoj bomo videli, da ne.
Za lažjo ponazoritev si predstavljajte, da je povprečna višina ljudi v sobi, v kateri sedite, 1,85 cm. Sedaj pa si predstavljajte, da v sobo vstopi dveletni otrok. Seveda se povprečna višina ljudi v sobi takoj drastično zmanjša in povsem narobe bi bilo zaključiti, da so se ljudje, ki so v sobi, skrčili. Enako narobe je trditi, da se je višina otrok, ki se igrajo v sobi, povišala, potem ko mati enega izmed njih vstopi v sobo. Dejstvo je, da je višina otrok v zadnjem primeru in odraslih v prvem primeru ostala povsem enaka, četudi sta se povprečji zelo spremenili. In enako se dogaja pri številkah o povprečnih plačah zaposlenih.
Če je med zaposlenimi večje število podpovprečno produktivnih ljudi, ki za svoje delo prejemajo najnižje plače, je jasno, da bo povprečna plača vseh zaposlenih nižja, kot pa v primeru, kjer bi bili zaposleni samo posamezniki z najvišjo izobrazbo. Če slabo produktivnim delavcem z različnimi ukrepi minimalne plače in drugimi administrativnimi ukrepi onemogočimo vstop na trg delovne sile, na tak način administrativno ohranjamo visoke ravni povprečne plače v državi. Seveda pa to ne pomeni, da imajo ljudje v državi v povprečju ustrezno visoke plače. Ker se podobno dogaja tudi s produktivnostjo, to tudi ne pomeni, da so ljudje v državi toliko bolj ali manj produktivni. Zelo je pomembno, kakšno strukturo ljudi zajamemo pri izračunavanju povprečij, oziroma katere skupine ljudi izključimo iz vzorca.V statistiki se že dolgo časa uporablja reklo: majhna laž, večja laž, statistična laž. Zaradi tega je vsake podatke in primerjave treba jemati z največjo mero resnosti in kritičnosti. Kajti, kakor nam statistika lahko pomaga pri iskanju nekaterih odgovorov, tako je lahko skrajno zavajajoča. Od nas pa je odvisno, ali jo bomo uporabili za razsvetlitev, ali za zavajajočo propagando.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.