Z razumom do blaginje

Leta 1845 je ob neki priložnosti ameriški državni sekretar Daniel Webster dejal: »Za ljudi je pravičnost največjega pomena. Kamorkoli stopi njena svetost, tam nastane temelj za socialno pravičnost, splošno zadovoljstvo in napredek in razvoj našega rodu.« Kakor nekoč, tako tudi danes pravičnost v največji meri zagotavljajo načela svobodne družbe, ki v svoji biti ljudem omogočajo svobodno ustvarjanje. Tako je kljub svoji starosti sporočilnost besed nekdanjega sekretarja živa še danes, saj vladavina prava predstavlja enega osnovnih pogojev uspešne družbe. Družbe kreativnih in uspešnih posameznikov in podjetnikov. Družbe, ki jo vsi občudujemo in si je želimo in družbe, v kateri so ustvarjalni posamezniki »edini pravi naravni vir gospodarstva,« kar je na letošnjem Liberty Forumu Atlas Economic Research Foundationa posebej izpostavil John Allison. In ravno svoboden posameznik in njegova moč pri doseganju njegovega intelektualnega razvoja in gospodarskega razvoja posamezne države sta bila v ospredju štiridnevne konference, na katero so bili povabljeni ugledni intelektualci libertarne misli, profesorji, gospodarstveniki, mediji, politiki in predstavniki think tankov, ki sta jo organizirala Atlas in Heritage Foundation.
Seveda je vladavina prava samo eden izmed pogojev uspešnosti, čeprav eden temeljnih. V primerjavi z oblikovanjem tiranskega sistema, ki mora za svoj obstoj poseči praktično v vse pore človekovega življenja, je za oblikovanje svobodne in uspešne družbe treba zadostiti izjemno malo dejavnikom. Poleg vladavine prava so potrebni dejavniki svobodnega laissez faire gospodarstva še nizki davki, gospodarsko poslovanje brez nepotrebnih administrativnih ovir, majhna državna administracija, medtem ko za vse ostalo poskrbita trg in konkurenca. V bistvu sta konkurenca in pošten boj med posamezniki tista spodbujevalca, ki povzročata celoten napredek. Napredek, ki poganja življenje naprej in od katerega imamo vsi koristi, ki daje ljudem dodaten smisel. Iznajdba avtomobilov in računalnikov je našo kakovost življenja neprimerno izboljšala. Z njima lahko določene stvari opravimo hitreje in bolje. Z njima nam je omogočeno zadovoljevanje popolnoma drugih potreb, podjetni posamezniki pa imajo na voljo mnogo novih priložnosti, ki jim jih ponujata.
Kljub silnemu napredku, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, smo v vsem tem času spregledali, da se je vloga držav in politike povečala praktično po vsem svetu. Ne smemo namreč pozabiti, da se delovanje države financira z davki. Davki pa predstavljajo eno največjih nevarnosti svobodni družbi. In vedno več kot si država dodeli pristojnosti, toliko več davkov je potrebnih za njeno financiranje in toliko manj svobode ostane ljudem. Treba je razumeti, da so ekonomska, politična in osebna svoboda med seboj tesno povezane. V namišljenem svetu brez države davki ne bi bili potrebni. Seveda je prisotnost države za normalno delovanje družbe nujna. Država je obstajala že od nekdaj in bo verjetno tudi v prihodnje. Zaradi tega so tudi davki nujnost današnjega časa. Ker pa moč države in davki izključno omejujejo gospodarsko aktivnost in zmanjšujejo ekonomsko in osebno svobodo posameznikov, jih je treba nastaviti tako, da bo omejevanje svobodnega in kreativnega ustvarjanja čim manjše, učinki na gospodarsko aktivnost pa čim višji.
Žal je v tej smeri razmišljanje evropskih politikov o harmonizaciji davčnih sistemov korak v povsem napačno stran. Korak stran od spodbujanja kreativnosti in korak stran od spodbujanja uspešnosti. Seveda se politiki iz Nemčije in Francije zelo dobro zavedajo, da z visokimi davki izgubljajo konkurenčnost, zaradi česar želijo poenotiti sistem in s tem tudi ohraniti svojo politično vpetost v družbeno dogajanje. Ni pa na drugi strani razumljiva podobna drža politikov iz tistih držav, ki bi davčno konkurenco lahko uporabili kot svojo konkurenčno prednost, s katero bi pospešili svoj gospodarski razvoj. Tako se politiki namesto da bi bili usmerjeni v nižanje svoje potrošnje, raje usmerjajo v poenotenje davčne zakonodaje na evropski ravni. Žal se pri tem ne zavedajo, da s tem samo izgubljajo. In to predvsem ljudje. Nizki davki so namreč gonilo razvoja mnogih držav in se širijo po svetu in ignoriranje tega dejstva ima lahko visoko ceno. Zelo visoko ceno. Bistveno učinkovitejši je sistem davčne konkurence, ki vodi do nizkih davkov in politike sili k zmanjšanju svoje potrošnje. To gospodarstvu povrne nekaj odvzetega vzgona. Ne smemo se zadovoljiti le z bolj učinkovito proračunsko potrošnjo, ampak je treba težiti k zmanjšanju državne potrošnje. Takšne so bile tudi želje Dana Mitchella iz Cato Instituta: »Vse, kar si želim, je izključno nižja potrošnja in ne bolj učinkovita potrošnja.«
Z javnimi izdatki je povezana še ena težava. To je zamegljenost razuma s prepričanjem, da sta obisk zdravnika ali operacija srca za nas brezplačni. Jasno mora biti, da ga ni zastonj kosila in da na koncu vse nekdo plača. Politična zvijača financiranja zdravstva preko davkov pri ljudeh vzpodbudi občutek, da je zdravstvo brezplačno. Pa poglejmo. V Sloveniji zaposleni za zdravstvene storitve samo od bruto plač plačujejo neposredno 12,92 odstotka. Pri povprečni bruto plači 1.213 evrov to znese celih 156,72 evra. Vsak mesec. Seveda tisti, ki prejemajo višje plače, plačujejo neprimerno več. Pri bruto plači 10.000 evrov to znese 1.292 evrov. Vsak mesec. Če k temu prištejemo še financiranje zdravstvene blagajne preko davkov iz proračuna, vidimo, da zdravstvo ni zastonj. Vidimo pa tudi, da je njegovo financiranje med prebivalstvom zelo neenakomerno porazdeljeno. Torej, četudi imamo prost dostop do zdravnika, smo naš obisk plačali že prej preko davkov in prispevkov. Pri tem pa je pomembno še nekaj, kar sta, med drugim, izpostavila republikanski senator Tom Coburn in profesorica ekonomije iz Harvarda Regina Herzlinger: »Američani so z javnim zdravstvenim programom Medicare sicer dobili dostop do zdravstva, niso pa dobili tudi zdravstvene oskrbe.« Seveda je povsem enako tudi s slovenskim javnim zdravstvenim sistemom, ki ga simbolizirajo čakalne vrste. Kako sicer opisati kakovost zdravstvene oskrbe, če pa je treba za obisk zobozdravnika čakati, recimo, par mesecev. Seveda še ostane alternativna izbira, tj. zdravnik zasebnik, kar pa je povezano z dodatnimi stroški, sproža pa tudi vprašanje, čemu potem plačevati za javno zdravstvo. Nazoren primer, ki pokaže, da nudi javno zdravstvo le namišljen dostop do zdravnika, vse dokler ga dejansko tudi ne potrebujemo. Se vam ob tem še vedno zdi, da je vaša dejanska zdravstvena oskrba dobra? Vprašanje je, kako v tej situaciji zelo potratne zdravstvene neučinkovitosti povečati dostopnost do zdravstvene oskrbe. Odgovor je preprost: rešitev je liberalizacija trga zdravstvenih storitev, ki pripelje do višje konkurenčnosti. To pomeni višjo kakovost storitev in nižje cene. Podobno kot povsod drugod.
Čeprav so bili na konferencah večino časa v ospredju think-tanki, je bil osrednji prostor Heritagovega dela namenjen politiki. Slavnostna govorca sta tako bila član predstavniškega doma in človek, ki je republikance leta 1994 popeljal do zmage nad demokrati, Newt Gingrich, in nekdanji španski premier José Maria Aznar. Če je bil Gingrichev govor že povsem v luči predsedniške kampanje, je Aznar razpravljal predvsem o političnem položaju v Latinski Ameriki. Tam se socializem ponovno dviga v svoji najhujši obliki. Venezuela, Kuba in Bolivija se v tem času soočajo z resnim kratenjem osebne svobode ljudi in s terorjem nad lastnim prebivalstvom, kar vodi v ekonomsko pomanjkanje. V svojem govoru je Aznar poudaril, da je odločitev o prihodnjem življenju prebivalcev v teh deželah izključno v rokah prebivalcev samih. Ti se bodo morali odločiti, kaj želijo v prihodnje. Ali se bodo pridružili drugim demokratičnim državam po svetu in postali del svetovne blaginje, kjer ljudje uživajo v dosežkih civilizacije, ali pa se bodo priključili tistim posameznim diktaturam, kjer prevladujeta beda in neperspektivnost na strani večine in korupcija ter neznosno bogatenje političnih elit.
Na slednje je opozoril tudi Jaroslav Romanchuk iz Belorusije, ki je s šokantno predstavitvijo pokazal na belorusko bedo. Govoril je o kratenju osnovnih človekovih pravic in političnih zapornikih. Podobne zgodbe v vsej svoji tragičnosti prikazujejo, da sledenje socializmu vodi izključno v ekonomsko in osebno bedo. V stanje, kjer se namesto kreativnih posameznikov spodbuja politično nastavljene elite. In ko se pri ljudeh pod fasado vsiljenega prepričanja navidezne enakosti in lastne superiornosti skrivajo ogromna beda, pomanjkanje ter beg najbolj naprednih posameznikov v tujino. Tistih, ki bi v normalnih pogojih pomenili gonilo uspešnosti države. To je nekaj, kar se je dogajalo tudi v Sloveniji, ideje socializma pa zgleda dobivajo nov zagon.
Na drugi strani razpada sovjetskega imperija ima vsaka izmed baltskih držav svojo zgodbo o uspehu. Litva, Latvija in Estonija se z izjemnimi stopnjami gospodarske rasti zelo hitro približujejo standardu razvitih držav. Kako to? Skupno vsem baltskim državam je to, da so izpeljale potrebne ekonomske in socialne reforme. Skupno jim je to, da so verjele v moč svobodnih trgov, nizkih davkov, minimalne države in omejene moči interesnih skupin in da so se bili za svobodo pripravljeni tudi žrtvovati, na njene pozitivne učinke pa kratek čas tudi počakati.In tako se vrnemo na začetek. Vrnemo se na Websterjev napis, ki danes krasi pročelje zgradbe pravosodnega ministrstva v Washingtonu. Vrnemo se na pravičnost in na druga načela svobodne družbe. Pri boju za več osebne in ekonomske svobode je spodbudno to, da moč ljudi izhaja iz človeškega razuma. Ljudje se iz napak učimo, kakor se tudi učimo iz dobrih idej drugih ljudi. Pri tem je slabost, da včasih za naše osebne neuspehe ne znamo poiskati resničnih razlogov, ampak obsojamo razne namišljene in psihološke stvari. To je znak izogibanja in bega pred resničnostjo. To se dogaja, kadar se z realnostjo nismo sposobni soočiti, ali se z njo ne želimo soočiti in jo namerno ignoriramo. In neuspehi se ponavljajo in ponavljajo. Ko bomo ljudje razumeli, da bistvo naše uspešnosti in uspešnosti gospodarstva leži v tem napisu, bomo na začetku. Ko bodo to začeli ponavljati politiki, bomo na pol poti. Ko pa bodo politiki v moč svobode začeli tudi verjeti, bomo zmagali. Zmagal bo naš razum in zmagali bomo vsi. Do takrat pa nas čaka še zelo dolga pot.

Matjaž in Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 10. maja 2007.