Razsodnik z zlatim žezlom

"V družbah s tekmujočimi trgi tok novosti in inovacij izpodbija ustaljene konvencije, navade in inštitucije pripadnosti. Krepi nagibanje h kratkemu roku. Da bi zavarovali pripadnost, ljudje prostovoljno sprejmejo velik del omejitev in celo prisile … volivci omejujejo lastno svobodo izbire in predajajo nadzor nad svojimi prihodnostmi socialnim agencijam … Država je agent izvrševanja v skrajni sili, zelo pogosto pa tudi prvi v vrsti agentov izvrševanja.« - Avner Offer, The Challenge of Affluence.
Ne strinjam se z Avnerjem Offerjem. On vidi izvajanje državne moči kot nekaj dobrega. Želi, da me država zaustavi, preden začnem … kaditi … oziroma … prekličem zdravstveno zavarovanje … oziroma … postanem odvisen od potrošnje.
V tem eseju ponujam teorijo nastanka države.
1. Ljudje smo nagnjeni h konfliktom. Lastninske pravice, trgovanje, status in ostale stvari, vse to vodi v konflikt. Da bi se ti konflikti reševali na miren način, jih moramo ljudje prijaviti arbitru, ki sprejema pravične odločitve v skladu s splošno zakonodajo.
2. Da bi zagotovili dokončnost njegove odločitve in se izognili uporabi nasilja s strani poraženca, moramo ljudje dati arbitru tudi vso potrebno pristojnost za preprečevanje nasilja. To silno pristojnost imenujem zlato žezlo.
3. Ko enkrat privolimo v to, da je država lahko razsodnik z zlatim žezlom, postanejo njene pristojnosti praktično neomejene. Nekateri izmed nas bi morda imeli raje, da država zagotavlja reševanje sporov na miroljuben način. Kakorkoli že, drugi, kot kaže Avnerjev citat, pa zagovarjajo mnogo širši pogled na vlogo države, ki sega od tega, da država skrbi za varnost dohodka po upokojitvi, do njenega reguliranja zasebne potrošnje maščobnih kislin.

RAZSODNIK
Konflikti se dogajajo ves čas. Če jih ne bi bilo, potem ne bi potrebovali sodnikov pri, recimo, bejzbolu: igralci bi sami odločali o udarcih in metih. Ne bi potrebovali pogodb ob sklepanju porok oziroma poslov. Ne bi potrebovali sodišč. Ne bi potrebovali registrov zemljišč niti registrov avtorskih pravic za kreativno ustvarjanje. Ne bi potrebovali skrbnikov reda v nočnih klubih, detektorjev v trgovinah oziroma varnostnih služb.
Kakorkoli, golo dejstvo o obstoju konfliktov samo po sebi ne zahteva prisotnosti države. Dejansko je večina mehanizmov njihovega reševanja zasebne narave. Sodniki pri bejzbolu niso javni uslužbenci. Spori med podjetji se lahko rešujejo s pomočjo mediacije. Par, ki ima zakonske težave, se lahko obrne na svetovalca.
Za mirno reševanje sporov moramo sprejeti odločitev arbitra kot dokončno. Igralci bejzbola in njihovi navijači se ne smejo zateči k uporabi nasilja takrat, ko sodnik sodi v nasprotju z njihovimi pričakovanji. Ko mediator odloči proti naši volji, to vseeno moramo spoštovati. Nima smisla iti k arbitru, če se ne strinjamo s tem, da je on dokončen razsodnik.

ZLATO ŽEZLO
Denimo, da se midva srečava z razsodnikom z namenom rešiti najin spor in ti opaziš, da imam s sabo pištolo. Kaj hitro bi podvomil v mojo zavezo k pošteni arbitraži. Dejansko bi te lahko povsem racionalno skrbelo, da morda ne bom spoštoval morebitne negativne odločitve razsodnika. Namesto, da bi sprejel odločitev razsodnika, bi lahko hitro potegnil pištolo in zahteval, da privoliš v moje zahteve glede najinega spora.
Da bi pokazal na svojo zavezanost k mirni rešitvi spora, bi lahko orožje predal razsodniku. S tem bi dvignil tvoje zaupanje v to, da sem pripravljen spoštovati njegovo odločitev. To bi bila denimo moja strategija izkazovanja zavezanosti, ki kaže na to, da sem pripravljen sprejeti razsodnikovo odločitev ter hkrati viša tvojo samozavest v smotrnost reševanja najinega spora s pomočjo razsodnika.
Pred nadaljevanjem se vprašajmo, če je dajanje tolikšne moči razsodniku edina možna strategija zavezanosti, ki bi v danem trenutku delovala. Sprejetje tovrstne strategije zavezanosti namreč ni smiselno, če o njej predhodno zelo dobro ne razmislimo.
Sodnikom bejzbola ne dajemo orožja, pa kljub temu spoštujemo njihove odločitve kot dokončne. Kakorkoli, dejal bi, da so bejzbolske igre miroljubne v kontekstu družbe, v kateri pričakujemo, da bo država uveljavljala mir. Kljub temu, da sodniki niso zaposleni s strani države, je njihova avtoriteta reševanja sporov med igralci bejzbola posredno zaščitena z državnim aparatom, in sicer v smislu, da boš v primeru nasilnega vplivanja na njegove odločitve kaznovan s strani države.
Slika je drugačna, če si preprodajalec heroina in se zapleteš v spor z nekim drugim preprodajalcem heroina, saj je takrat odločitev za miroljubno reševanje spora mnogo težja. Ker si udeležen v poslu, ki ni potrjen s strani države, ne moreš predati svojega spora razsodniku, ki ima dokončno pokritje v državi. Vzpostavljanje miroljubnih načinov reševanja sporov med preprodajalci heroina je torej precej težko.
Kredibilnost države pri reševanju sporov izhaja iz njenega posedovanja tega, čemur pravim zlato žezlo. To je, če ima država na razpolago dovolj moči, lahko svoje odločitve glede reševanja sporov tudi uveljavi. Državo torej lahko imenujemo razsodnik z zlatim žezlom.
Naj ponovim, da državi ni treba reševati vseh sporov. Katerikoli razsodnik, ki ga država priznava, ima implicitno pokritje v zlatem žezlu. Ker je bejzbol prepoznan s strani države, so sodniki tekem zaščiteni z zlatim žezlom. Po drugi strani pa heroin ni prepoznan, zaradi česar ni noben razsodnik v sporih med preprodajalci heroina deležen zaščite zlatega žezla.
Lahko bi polemizirali o tem, da država kot institucija nastaja zato, ker ljudje zahtevajo razsodnika z zlatim žezlom, da bi s tem preprečili "vojno vseh proti vsem". Tovrsten neo-Hobbesov pogled na državo je lahko pravilen ali pa tudi ne. V praksi si skupina najprej prisvoji zlato žezlo in šele nato ga lahko začne uporabljati. Imetnik zlatega žezla je lahko tiran (je bolj žezlo kot razsodnik), nepristranski sodnik (bolj razsodnik kot žezlo) oziroma karkoli vmes. Pomembno je dejstvo, da moderne države dejansko izvajajo funkcije razsodnikov z zlatimi žezli.

NARAŠČANJE PRISTOJNOSTI
Menim, da bi v idealu morala biti naloga države omejena na vlogo dokončnega razsodnika v zelo redkih primerih. V idealu bi ljudje sami vzpostavili mnogo prostovoljnih mehanizmov reševanja sporov, saj lahko zasebna podjetja zagotovijo zaščito v praktično vseh primerih. Prav tako lahko zasebne institucije, kot so sodniki pri bejzbolu, skoraj v vseh primerih rešujejo spore med ljudmi. Precej redko pa nastanejo tudi toliko nenavadni konflikti, ki pri reševanju zahtevajo skrajni ukrep, uporabo razsodnika z zlatim žezlom.
Tovrstna ideja minimalne moči države je celo bolj omejujoča kot tista, ki so jo v ustavo zapisali ustanovitelji te države [ZDA, op.p.]. Napeljujem na to, da bi učinkovito zaščito lastninskih pravic zagotovile primarno zasebne institucije. Razsodnik z žezlom bi bil potreben samo v tistih primerih, ko zasebne institucije ne bi bile zmožne rešiti spora.
Slaba novica pri tem je, da na nikakršen način ne moremo zagotoviti tega, da bi minimalna država tudi ostala minimalna. Ko razsodnik enkrat ima zlato žezlo, ga lahko uporablja na mnogih področjih. Lahko se vmešava v zadeve, kamor ga nihče sploh ni poklical in za katere ga nihče ni zaprosil. Razsodnik z žezlom lahko predpisuje zakone in uredbe. Lahko se vplete v korupcijo in izsiljevanje.
Naša [od ZDA, op.p.] ustava je bila ustvarjena z namenom omejevanja širjenja moči države. Do neke mere je bila pri tem uspešna. Vendar se sčasoma navajamo na to, da postaja mnogo močnejša, kot si želim, oziroma, kot jo moje razumevanje ustave dovoljuje.

PREVEČ DEMOKRACIJE
Menim, da naraščanje državne moči ni posledica vnašanja strahu. Nasprotno, v največji meri je nastala s pomočjo demokratičnih metod. Dejansko menim, da imamo preveč demokracije. Volitve postajajo ritualno potrjevanje širjenja države. So medijski dogodek, kot je medijski dogodek Super Bowl [finale ameriškega nogometa, op.p.]. Za politične kandidate navijamo na podoben način, kot navijači navijajo za svoje ekipe. Tako kot gledanje Super Bowla potrjuje našo vdanost profesionalnemu ameriškemu nogometu, spremljanje volitev utrjuje našo zvestobo državnemu vmešavanju v bistveno več vidikov našega življenja, kot bi si želel.
National Footbal League [profesionalna liga ameriškega nogometa, op.p.] opravlja enkraten posel trženja svojega produkta. Podobno delata obe politični stranki. Večina ljudi namreč verjame, da bi brez socialnega zavarovanja starejši bili nebogljeni. Verjamejo, da bi brez javnih šol večina ljudi bila neizobražena. Verjamejo, da brez državnega omejevanja kajenja večina restavracij, barov in posameznikov ne bi bila sposobna brzdati same sebe.
Vse, kar razsodnik potrebuje za svoje delovanje, je kredibilnost. Razsodnik lahko rešuje spore v miru, dokler ljudje sprejemajo njegove odločitve. Dajanje kredibilnosti ustvarja širok spekter možnosti legitimnih držav. Država bi lahko bila minimalistična in bi ostala popolnoma legitimna. Vendar, država je sposobna ohraniti svojo legitimnost tudi takrat, ko se razširi na mnoga področja našega življenja, kar seveda smatram za neprimerno. Kljub temu, da ne odobravam načina, kako država zapravlja moje davke, jih vseeno plačujem.

PRIMERJAVA Z VODENJEM KORPORACIJE
V korporaciji se izkaže, da je glavni izvršni direktor hkrati razsodnik z zlatim žezlom. Če se spori znotraj organizacije ne morejo rešiti na nižjih nivojih, jih razreši direktor. Če mi nadrejeni naroči, naj počistim mizo in odidem iz pisarne, moram to spoštovati. Če mu jaz naročim, naj počisti svojo mizo in odide iz pisarne, mu tega ni treba storiti. Kakorkoli, direktor podjetja je, podobno kot sodnik pri bejzbolu, razsodnik, katerega odločitve se spoštujejo znotraj posamezne domene na podlagi dogovora in ne zaradi vihtenja zlatega žezla. Končno so konvencije vodenja podjetij odvisne od implicitne podpore zunanjih avtoritet. Dejansko obstajajo okoliščine, pod katerimi me zakonodaja ščiti pred morebitnim izživljanjem nadrejenih, in okoliščine, ko mi njegovih ukazov ni treba izpolnjevati. Vsaj teoretično vedno obstaja možnost, da rešitev posameznega spora, ki je nastal znotraj korporacije, zahteva zunanjega razsodnika. Za zagotovitev mirne privolitve v končen sklep glede spora, morajo vpleteni najverjetneje sprejeti odločitve državnega sodišča kot tiste, ki so dokončne. Rešitev sicer lahko dosežejo ne da bi šli na državno sodišče, vendar na koncu je vedno prisotnost državnega razsodnika z zlatim žezlom tista, ki zaposlenemu in šefu jasno sporoča, da se bo njun spor rešil na miren način, tako ali drugače.
Dobro vodene korporacije, podobno kot dobro delujoča okolja, imajo bogate mehanizme reševanja sporov, ki ne zahtevajo posredovanja najvišjega razsodnika. Denimo, da nadrejeni zavrne dober predlog, ki ga nato mimo njega spravim do direktorja. V kolikor bi direktor odločil v prid mojemu predlogu, bi takšna odločitev ne samo izpodkopala mojega nadrejenega, temveč bi hkrati vzpodbudila ostale zaposlene k prepričanju, da so odločitve, sprejete na nižjih nivojih, nepomembne. To bi povzročilo, da bi direktorja začeli zasipavati z različnimi zahtevami in bi pomenilo, da bi direktor sprejemal dobesedno vse odločitve v podjetju. Končni rezultat bi bil mikromenedžment, strategija, ki le stežka pripelje do uspeha.
Obseg odločitev, ki jih smejo sprejemati menedžerji, določa trg. Najvišji izvršni direktorji Microsofta bi verjetno radi bili vodilni na trgu hitrih sporočil oziroma internetnega iskanja, vendar njihova prizadevanja po tem do sedaj niso bila precej uspešna. Menedžerji Time-Warnerja so menili, da bo vertikalna povezava s podjetjem America Online zmagovalna, vendar so se zmotili.
Ko razsodnik z zlatim žezlom poseže v območje, kjer ne more biti učinkovit, nam manjka kriterijev ocenjevanja njegovega dela, takšnih, kot je v primeru podjetij dobiček. Nespametni prevzemi se vrnejo v prejšnji položaj. Nespametno dodane pristojnosti državi so mnogo redkeje vrnjene nazaj.

DOBRA DRUŽBA
Ljudje z levice vidijo družbo kot sestavino posameznikov (pogosto slabotnih in slabo informiranih), trgov (sicer učinkovitih, a brezsrčnih) in države (skrbi za skupno dobro). Jaz namesto tega vidim mnogo nivojev civilne družbe, ki je sposobna reševati skupne probleme. Te institucije civilne družbe so, za razliko od države, zelo fleksibilne, kreativne in sposobne racionalizacije oziroma ukinitve, če slučajno izgubijo relevantnost oziroma učinkovitost.
Pogled levičarjev, statičen in oslabljen, je ta, da sleherna rešitev socialnega problema zahteva prisotnost države. Pristop levo usmerjenih, ko se za vsak mogoč problem obračajo na razsodnika z zlatim žezlom, pomeni v smislu korporacij enako kot mikromenedžment in pretiravanje najslabše vrste.Alternativni pogled, dinamičen in podjetniški, je ta, da lahko mnogo načinov reševanja socialnih problemov nastane znotraj institucij civilne družbe. Država bi morala biti razsodnik samo takrat, ko je to nujno potrebno. Država ne sme uporabljati svojega zlatega žezla za to, da se vpleta v odločitvene procese, ki delujejo miroljubno. Ljudje, ki želijo izboljšati delovanje družbe, bi morali biti spodbujeni k oblikovanju asociacij, ki proizvajajo konstruktivne rešitve, namesto da se plazijo za politiki.

Arnold Kling

z dovoljenjem TCSDaily objavljeno v Tribunalu, 24. maja 2007.