Ekonomika davčne konkurence

Že Adam Smith je v Bogastvu narodov opozoril, da previsoka obdavčitev prisiljuje ljudi, da selijo svoja podjetja v tista okolja, kjer bodo v večji meri deležni sadov svojega dela. S tem se v državi z visokimi davki izgublja produktivnost, znižujejo osebni dohodki in ukinjajo delovna mesta.
Davčna konkurenca obstaja, ko ljudje lahko znižajo svoje davčno breme, tako da prestavijo kapital oziroma delo iz držav z visokimi davki v tiste z nizkimi davki. Takšna selitev disciplinira požrešne vlade in nagradi tiste narode, ki znižujejo davčne stopnje in uvajajo tržne reforme. Misel na izgubo virov davčnih prihodkov straši vladne predstavnike iz visoko obdavčenih narodov, ki kričeče obsojajo davčno konkurenco, katero bi radi omejili oziroma kar ukinili.
Davčno konkurenco bi morali slaviti in ne preganjati. Je močno orodje za ekonomsko liberalizacijo, ki pomaga promovirati dobro davčno politiko širom sveta. Na primer: zniževanje davkov na osebne dohodke po zgledu zniževanj Reagana in Thatcherjeve; zniževanje davkov na dobičke v Zahodni Evropi; uvajanje sistemov enotne davčne stopnje v državah nekdanjega sovjetskega bloka. Zaščita in okrepitev pravice do sodelovanja v davčni konkurenci bi zato moral biti osrednji cilj nosilcev ekonomske politike, še posebej tistih, ki jih zanima razvoj revnejših držav.
Bitka glede davčne konkurence se v glavnem vrti okrog obdavčevanja kapitala. Številke o mednarodnih pretokih kapitala v zadnjem desetletju kažejo trend dramatičnega zviševanja njegove mobilnosti, kar je v veliki meri posledica sodobnih elektronskih tehnologij, ki omogočajo zelo preproste in učinkovite načine investiranja. Dejstvo, ki nedvomno pomaga razložiti del histerije državnih uradnikov iz držav z visokimi davki po sledljivosti in obdavčevanju bežečega kapitala.
Kjer so meje za priseljevanje relativno odprte, bo obdavčitev dela in podjetniških talentov vedno bolj privlačila tiste bolj pohlepne vlade; mnogo Francozov se seli delati v manj obdavčeno Veliko Britanijo; ljudje iz Kanade in ostalih držav prihajajo delati v ZDA ipd. Pojav, ko ljudje "volijo z nogami", povzroča precejšnjo jezo državam z visokimi davki in jih je pripeljal celo do predlogov, kateri bi tem vladam dali trajno oblast nad obdavčevanjem svojih državljanov, in to ne glede na to, kje živijo.
Harmonizacija davkov obstaja, ko so davkoplačevalci soočeni s podobnimi oziroma enakimi davčnimi stopnjami, ne glede na to, kje delajo, varčujejo, nakupujejo, investirajo. V tem primeru davčne konkurence praktično ni, saj so davčne stopnje med državami skoraj izenačene.
Harmonizacija davkov se izvaja na dva načina: neposredno in posredno. Pri prvem gre bodisi za sporazum med državami o minimalnih davčnih stopnjah oziroma o njihovem dogovoru, da uvedejo enake davčne stopnje. EU denimo zahteva minimalno 15 odstotno stopnjo za DDV in ima harmonizacijo trošarin na gorivo, alkohol in tobak ter vlaga energijo v harmonizacijo obdavčitve osebnih dohodkov in dohodkov pravnih oseb. Do posredne harmonizacije pa pride, ko vlade obdavčujejo dohodke svojih državljanov, ki so jih ti ustvarili v tujini. V državah s harmoniziranimi davčnimi sistemi so davkoplačevalci oropani koristi od tekmovalnosti med različnimi davčnimi politikami, vlade pa so zaščitene pred tržno disciplino. Posledično se s tem spodbujajo višje stopnje obdavčitve, kar ovira učinkovito alokacijo kapitala in dela ter upočasnjuje skupno ekonomsko aktivnost.
Mednarodna birokracija je denimo že sprožila tri obsežne pobude za harmonizacijo davkov: (1) OECD ugotavlja obstoj 40 t.i. davčnih oaz in jim grozi s finančnim protekcionizmom, če te države ne bodo sprostile njihovih davčnih in zasebnih zakonov v smeri, da bodo države z visokimi davki lažje izsledile in obdavčile bežeči kapital. (2) EU je velik zagovornik harmonizacije davkov. DDV, davki na energijo in trošarine so med evropskimi državami do neke mere že harmonizirani, na dnevnem redu pa so že druge direktive o preprečitvi davčne konkurence, ki jih države z visokimi davki (Nemčija, Francija) vsiljujejo ostalim članicam EU. Predlogi ustavne pogodbe gredo denimo v smeri oslabitve oziroma ukinitve veta, kar bi državam z ugodnimi davčnimi sistemi, kot so recimo Irska, Luksemburg in Estonija,
preprečilo blokado uveljavitve davčne harmonizacije. (3) ZN imajo t.i. predlog o financiranju za razvoj, ki kar kliče po ustanovitvi mednarodne davčne organizacije. Nova birokracija bi s svojo močjo najraje pregazila davčne politike suverenih držav, saj je močno zavezana k ukinitvi davčne konkurence. Če birokrati še ne razumejo tega, zakaj pobeglega kapitala ni dobro obdavčevati, potem so glede zmotnosti obdavčevanja bežečega dela bolj razumni.
Davčna konkurenca je dobrodošla zaradi številnih razlogov. Najpomembnejši je ta, da omogoča ekonomski razvoj s spodbujanjem politikov k sprejemanju občutljivih davčnih politik, kar vodi k nižjim davčnim bremenom. Advokati davčne harmonizacije želijo ustaviti pritisk k zniževanju davčnih stopenj, ki ga omogoča davčna konkurenca. Konstantno pritiskanje evropskih birokratov na Irsko, da zviša davek na dobiček to nazorno potrjujejo.
Poglejmo nekaj primerov, kako je davčna konkurenca posredno oziroma neposredno spodbudila sprejemanje ugodnejših davčnih politik od začetka 1980 do danes.
Zniževanje davkov Thatcherjeve in Reagana. Oba sta izpeljala obsežna znižanja davkov na osebni dohodek, pri čemer je Thatcherjeva najvišje mejne davčne stopnje znižala s 83 na 40 odstotkov, Reagan pa s 70 na 28 odstotkov. Reaganova administracija je znižala tudi obdavčitev podjetij. Obe gospodarstvi sta od obsežnih znižanj imeli velike koristi, ugodnejši davki pa so prisilili tudi ostale države, da so jima sledile. Irski čudež in zniževanje obdavčevanja podjetij v Evropi. Irska je sledila zgledu ZDA in Velike Britanije po zniževanju davkov, vendar so irski politiki šli korak dlje. Najvišjo davčno stopnjo za davek na dohodek so znižali z 52 na 42 odstotkov, davek na kapitalski dobiček so znižali s 50 na 20 odstotkov in davek na dobiček s 43 na 12,5 odstotka. Gospodarstvo je iz revnega bolnika postalo keltski tiger. Irski uspeh je motiviral tudi ostale države EU in jih spodbudil k zniževanju davkov. Davčne reforme v Vzhodni Evropi. Eden najbolj razburljivih razvojev fiskalne politike je sprejem enotnih davčnih stopenj v državah nekdanjega sovjetskega bloka. Ta učinkovit krog davne konkurence so začele Baltske države v začetku 1990ih. Pozivna davčna politika ne more rešiti vseh težav teh gospodarstev, vendar dokazi že kažejo, da ima sistem enotne davčne stopnje močno pozitivne posledice za gospodarstvo.
Davčna konkurenca je v vseh gornjih primerih odigrala pomembno vlogo. Ob tem niti ni pomembno, če so države davčne reforme izvajale zaradi dobrega zgleda ostalih, ali pa so se politiki ustrašili bega znanja in kapitala v davčno ugodnejše države. Dobra davčna politika bo slej ko prej imela pozitiven učinek prelivanja tudi na ostale. Podatki Svetovne banke kažejo, da je, upoštevaje definicijo davčne oaze OECD-ja, izmed petnajstih najbogatejših držav na svetu kar 11 davčnih oaz,. Če bi naj mednarodni birokrati želeli spodbujati gospodarski napredek, ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi promovirali davčne oaze, ne pa da jih z zahtevami po davčni harmonizaciji preganjajo?
Davčna konkurenca je v sozvočju z davčno reformo. Na primer: davčna reforma vedno pooseblja sistem z nizkimi davki na produktivno vedenje, kar davčna konkurenca pomaga doseči; davčna reforma vedno pooseblja sistem, kjer je dohodek obdavčen samo enkrat in ravno to davčna konkurenca spodbuja; davčna reforma vedno pooseblja sistem, ki ne obdavči dohodka, zasluženega v drugih državah. Davčna konkurenca spodbuja teritorialno obdavčevanje, t.j. idejo zdrave pameti, da država sme obdavčiti samo dohodek, ki je bil ustvarjen znotraj njenih meja; agenda o harmonizaciji davkov onemogoča narodom, da bi reformirali njihove davčne zakone; enotna davčna stopnja je lep primer teritorialnega davka, ki preprečuje dvojno obdavčenje in davčna konkurenca ga močno spodbuja.
Katero pot naj torej Evropa ubere? Najglasnejši zagovornici davčne harmonizacije sta Nemčija in Francija, ki, zraven izenačitve davkov na osebne dohodke in dohodke podjetij, želita celo vseevropske davke, katere bi določil in pobiral Bruselj. Na tej stopnji še ni jasno, če bodo države z visokimi davki uspele pohabiti davčno konkurenco v EU, saj bodo Avstrija, Belgija, Luksemburg, Baltske države in Slovaška temu verjetno nasprotovale. Zgleda, da EU države z visokimi davki bijejo izgubljen boj, saj se je po razširitvi EU konkurenčni pritisk na zniževanje davkov in proti njihovi harmonizaciji s strani sodobnih davčnih sistemov Baltskih držav in Slovaške močno povečal. To še posebej velja v primeru, če razprava o evropski ustavni pogodbi ne bo šla v smer omejevanja veta, ki lahko države z naprednejšimi davčnimi sistemi onemogoči pri nasprotovanju davčni harmonizaciji.
Bitka med davčno konkurenco in davčno harmonizacijo je dejansko boj o tem, ali bo država lahko nadzirala proizvodne dejavnike. Tisti, ki podpirajo davčno harmonizacijo bi radi omejili prehajanje delavcev in kapitala iz držav z visokimi davki k državam z nizkimi davki. nekateri trdijo, da je harmonizacija nujna za znižanje izogibanja plačilu davkov, vendar obstajata dva načina, kako izboljšati disciplino plačevanja davkov. Po prvem želijo birokrati ustvariti sistem avtomatskega in neomejenega pretoka informacij o naših dohodkih med državami, ki bi ustvaril globalno davčno policijo. Drug način pa je temeljna davčna reforma, ki avtomatsko zniža motive za izogibanje plačilu davkov in omogoči obdavčevanje na viru dohodka. Ironično, vendar OECD pozna odgovor, ko ugotavlja, da je sicer »…plačevanje davkov moč izboljšati z večjim nadzorom nad izvajanjem davčne zakonodaje in s popravo lukenj v davčnih zakonih, vendar korenina problema, tako se zdi, je v previsokih davkih.«Nenazadnje, pri vsem skupaj gre za debato o obsežnosti državnega aparata. Harmonizacija davkov pomeni višje davke in več državnega aparata. Osvobojeni od intenzivne davčne konkurence bi politiki zadovoljili svoje posebne interese in se ubranili pred močno potrebnimi fiskalnimi reformami. To je to, zaradi česar bi prebivalci držav z visokimi davki največ izgubili, v primeru nastanka davčnega »OPEC-a za politike«. Davčna konkurenca je edino realno upanje za nemške davkoplačevalce, francoske davkoplačevalce, švedske davkoplačevalce in druge. Povsem verjetno je, da bi politiki iz teh držav bili fiskalno odgovorni samo, če bi vedeli, da imata delo in kapital pravico zbežati fiskalnemu zatiranju.

Daniel J. Mitchell

objavljeno v Tribunalu, 10. maja 2007.