Pogovor z dr. Richardom W. Rahnom

Richard W. Rahn je trenutno generalni direktor inštituta Center for Economic Growth, direktor monetarnih oblasti na Kajmanskih otokih, gostujoči raziskovalec pri Heritage Foundationu, izredni raziskovalec Discovery Instituta, izredni član Cato Instituta in ekonomski komentator Washington Timesa. Zraven tega je Richard Rahn član Mont Pelerin Society, služi v odborih American Council for Capital Formation, Small Business and Entrepreneurship Council, Southeastern Legal foundation in Institute for Research on the Economics of Taxation ter je v Board of Visitors fakultete Pepperdine University School of Public Policy. Je tudi ustanovitelj podjetij Novecon.
V 80-ih letih prejšnjega stoletja je Richard Rahn služil kot podpredsednik in glavni ekonomist ameriške gospodarske zbornice, izvršni podpredsednik in član odbora National Chamber Foundationa in glavni urednik eminentne znanstvene revije Journal of Economic Growth. Pred tem je bil izvršni direktor American Council for Capital Formation. Glede davčne in monetarne politike svetuje mnogim vladam, vključujoč pri tem vlogo sopredsedujočega pri projektu Bulgarian Economic Growth and Transition Project v 90-ih v Bolgariji. Leta 1982 ga je predsednik Reagan imenoval kot člana štiriletnega Social Security Advisory Councila, leta 1988 pa je sodeloval kot ekonomski svetovalec pri predsedniški kampanji kasnejšega predsednika G. H. W. Busha.
V 60-ih in 70-ih je poučeval na univerzah Florida State, George Mason, George Washington, Rutgers in na Polytechnic University of New York, kjer je bil predsednik doktorskega programa managementa. Bil je inštruktor ameriških zračnih sil in ekonomski svetovalec New York Mercantile Exchanga.
Richard Rahn je napisal na stotine časopisnih člankov za časopisne hiše, kot so Wall Street Journal, New York Times, American Spectator, Weekly Standard, National Review in National Interest. Prispeval je v mnoge knjige in profesionalne revije. Je avtor knjige The End of Money and the Struggle for Financial Privacy.

Dr. Rahn, ker delate na Kajmanskih otokih, ki so poznani kot zelo uspešen otok, bi lahko našim bralcem razkrili, kaj je tisto, kar naredi majhen otok oziroma majhno državo uspešno?

Uspešnost nima nič opraviti z velikostjo otoka kot takšno. Kajman je uspešen, ker imamo minimalno regulacijo gospodarstva. Toda regulacija, ki jo imamo, se striktno izvaja. Vendar treba je pričeti z dejstvom, da ima Kajman vladavino prava in zelo pošten pravosodni sistem. Na Kajmanskih otokih praktično ni korupcije. Če torej na Kajmanu sklenete z nekom dogovor, potem veste, da se bo ta dogovor tudi natančno, pošteno in hitro uveljavil. In to je absolutno ključno. Na Kajmanu dohodki podjetij in posameznikov niso obdavčeni. Seveda so davki na Kajmanu. Tu so v prvi vrsti davki na potrošnjo. Imamo tudi nizke davke na proizvode in storitve, ki pridejo na Kajman, kot so nizki davki na nepremičnine in nekateri drugi. Na Kajmanu znaša potrošnja države približno 20 odstotkov ustvarjene vrednosti. Ni nepomembna, vendar še zdaleč ni tako velika kot je denimo v ZDA oziroma je občutno nižja kot v evropskih državah. Kajman ima visoko kompetenten pravosodni in državni sistem in sistem finančnih storitev. Potrebujete izurjene ljudi, ki vedo, kaj delajo. Zakonodaja je zelo lahko razumljiva. Kajman ima 1.500 milijard dolarjev bančne aktive, 750 zavarovalnic, več kot 8.000 vzajemnih skladov in zavarovalnih skladov, vse to ob populaciji 50.000 ljudi.

Če vas prav razumem, bi torej vi definirali nalogo države kot to, da mora zavarovati in okrepiti temeljne vrednote svobodne družbe in nič več?

Tako je. Gre za, kot sam temu pravim, verjetno najbolj hayekovski prostor na svetu. Jaz bi državo sicer še zmanjšal. Obstaja namreč nekaj potratnega trošenja države, podobno kot vsepovsod. Vendar, država je večidel osredotočena na to, kar bi naj počela in to je zaščita zasebne lastnine in osebnih svobod. Kot pravim, za mene še vedno preveč socialistična. V lasti ima denimo zračnega prevoznika, česar ne bi smela imeti, zraven pa si privzema še nekatere druge stvari. Vendar zasebni sektor je v večjem delu svoboden. Pogodbe se striktno izvajajo, zraven tega pa na otoku na splošno skoraj ni kriminala. Vzdržuje se visoko civilizirana družba.

Imamo kar nekaj zelo dobrih primerov, podobnih Kajmanskim otokom, ali če govorimo o državah EU, imamo Islandijo, Irsko, [R.R.: Yersey, Man]. In te države so ekonomsko gledano zelo uspešne z visokimi stopnjami gospodarske rasti. Vprašanje bi bilo, zakaj je v ostalih delih EU in širom po svetu socialistična mentaliteta močne in obsežne države še vedno prisotna in ne sledijo tem res dobrim primerom? Kje vidite razloge za to?

Mislim, da so nekatere izmed njih tradicionalne. In če imamo državo podobno Kajmanu, potem lahko dejansko povem nekaj besed. Družba je dejansko nastala na temelju tiste iz osemnajstega stoletja, kjer so imeli skupno britansko zakonodajo. Bili so klasični liberalci v staroevropskem smislu. Med ljudmi s Kajmana je vedno obstajala visoka stopnja poštenja. Imeli so metodistične in prezbiterijanske misijonarje, ki so tja prenesli neke vrste religiozni kod. Podobno kot Švicarji, ki so, kot veste, v osnovi kalvinisti. Ideal trdega dela in ideal akumulacije kapitala sta bila vseskozi odobravana, medtem ko razkošnost in bahavost nista bila. V bistvu sta bila akumulacija kapitala in trdno delo med ljudmi zaželena, poštenost pa visoko spoštovana. Nikoli niso imeli težav s korupcijo. V mnogih stvareh me otok spominja na Ženevo v Švici. Gre za nekje podoben tip odnosa. Tudi če s kom skleneš ustni dogovor, ga bo ta spoštoval. Karakterno je nekolikšna podobnost tudi s Skandinavijo, ki tudi velja za nek tip družbe z visokim spoštovanjem med ljudmi. Precej drugačno od denimo Bolgarije ali Rusije, kjer sem nekaj časa delal. Obe sta družbi z zelo nizkim spoštovanjem. Tovrstne družbe resnično imajo mnogo korupcije, ne poznajo etike osebnega spoštovanja in so ekonomsko zelo neučinkovite. Tako je težko iti naprej in se razviti. V socialističnem besednjaku, na Kajmanu je vedno bila ideja odvisnosti od samega sebe. Menim, da je to deloma bilo tako zaradi tega, ker so tako dolgo bili osamljeni, kljub temu, da so dejansko bili Britanska prekomorska kolonija. Vendar, Angleži so jih v bistvu pustili same. Ko rečem same, mislim na to, da jih niso niti obdavčili, niti jim niso naredili ničesar dobrega, niti ničesar proti njim. Ljudje so vedeli, da iz Londona ne morejo računati na nikakršne koristi. Na podoben način kot Hong Kong in Kitajska. Mislim, Hong Kong je postal uspešen, ker leta 1945, ko so Britanci postali socialistični, le-ti niso imeli dovolj denarja, da bi skrbeli za Hong Kong. In so ga pustili na miru. V tistem času je na nek način Hong Kong bil precej krut. Od socializma ni koristi. S perspektive nas, zagovornikov svobodnega gospodarstva, je to bilo čudovito, ker so ljudje Hong Konga poskrbeli sami zase. Enkrat v Tajvanu sem govoril z njihovim gospodarskim ministrom, bilo je pred nekaj desetletji. In mi je dejal: "Dr. Rahn, tukaj je tako preprosto. Če delaš trdo, postaneš bogat, če ne delaš, ne boš jedel. Kaj menite, da večina ljudi počne?" In ljudje so to razumeli. In to je to, kar imamo v Kajmanu. Tu ni bilo države, ki bi poskrbela za tebe. Bila je minimalna država. Torej, ljudje, ki se niso trudili za sebe, za svoje sorodnike in za prijatelje, so imeli slabe razmere. Vendar, po drugi strani, če pa so delali dobro in so si nekaj ustvarili, tedaj jim nihče tega ni vzel. In otok je, če gremo nazaj, imel to zaščito zasebne lastnine in, ponovno, v nekem smislu tudi srečo.

Poudarili ste pomen tradicije. Vendar imamo v Slovaški in v Estoniji lepa primera, kjer so predsedniki vlad izpeljali zelo liberalne reforme, predvsem enotno davčno stopnjo in nekatere ostale socialne reforme. Zanima naju, če morda nismo dovolj uspešni, da bi prepričali politike iz Nemčije, Italije ali Francije, da bi sledili tovrstnim reformam? V primeru Slovaške se zdi, da so reforme izvedljive, če obstaja volja na politični strani. Kaj menite vi?

Na nek način je lažje iti v nov sistem, če je star tako nefunkcionalen in grozen. Tako lažje izbereš model, kako iti v prihodnost. Estonijo poznam najbolje, saj je Mart Laar moj dolgoletni prijatelj. V Estoniji sem bil pred padcem zidu in Estonci imajo jasno prednost bližine Finske. V principu so Finci, enak jezik, enaki ljudje. In Talin je samo slabih 60 kilometrov stran od Helsinkov. Torej, ponovno imamo tradicijo osebnega poštenja. Nekaj stare luteranske kulture je praktično še vedno tam. In ko je Mart Laar prevzel oblast, je rekel, da je bila edina ekonomska knjiga, ki jo je prebral, Free to Choose od Miltona Friedmana [njegov pogled na pomen osebne in ekonomske svobodo smo podrobno predstavili tudi v Tribunalu, op.p.]. Knjiga mu je zvenela dobro in njene nasvete je potem tudi upošteval. Vem, da je situacija bila grozna, gospodarstvo pa skoraj bankrotirano. Do neke mere ste vsi [tranzicijske države, op.p.] imeli podoben tip situacije. Poglejte Francijo. Kljub francoski revoluciji je vloga države zelo stara in obsežna. Eden mojih najljubših primerov neskončne države je Italija. Poznate, kako deluje njihov sistem za dostavljanje vode? Ali se zavedate, da so nekateri ti vodovodi vzdrževani in v uporabi že od leta 0, to pomeni več kot 2.000 let? Celo med temnejšimi obdobji, ko se je prebivalstvo Rima skrčilo na vsega 55.000 ljudi, je nekaj teh vodovodov še vedno delovalo. In oddelek za vodo mesta Rim, ki je to omogočal, obstaja že 2.000 let. Samoizpopolnjena birokracija. Tam torej, kjer imate takšno neprekinjenost birokracije, se je te birokracije zelo težko znebiti. Jeffersonov tip revolucije je zaželen, saj poudarja pomen občasnih korenitejših znižanj vloge države. Prepričan sem, da bi jo on sedaj izvedel tudi v tej državi [v ZDA, op.p.], saj bi korenito zmanjšal birokracijo, vrgel državo iz gospodarstva in začel na novo. Do neke mere, ne popolnoma, je to tisto, kar povzroči padec komunizma. Spet sem pri Franciji. Poglejte moč njihovega državnega aparata, ki je takšna že od večnosti. Ko enkrat ustvarimo obsežne birokracije, kot so jih Francozi in Italijani, se jih je potem zelo težko znebiti.


Lahko vidimo, da se te socialistične vrednote in način, kako države vodijo politike ne širi samo po tradicionalno socialističnih državah, ampak kot smo na predavanjih imeli priložnost slišati, tudi po Veliki Britaniji, ki je rojstna država Adama Smitha in drugih velikih mislecev svobodnih trgov. Tudi če pogledamo ZDA, se država zelo močno vpleta v gospodarsko dogajanje in vsakodnevno življenje ljudi, kar zagotovo niso vrednote, na katerih so founding fathersi leta 1776 zgradili ZDA. Zanima me, zakaj se vrednote individualne svobode, ki so v svojem jedru tako čiste, v boju niso zoperstavile idejam naraščajočega se socializma?
Želim si, da bi gibanje bilo še bolj enotno. Kapitalizem je bil diskreditiran v 1930-ih letih. Vendar, njegova diskreditacija je bila v svojem jedru napačna, ker to, kar je šlo narobe, je bila država. Leta 1913 smo s sistemom FED [sistem zveznih rezerv, op.p.] ustanovili centralno banko. Borzni zlom je torej bila napaka centralne banke, saj je šlo za nepremišljen ukrep, ko centralna banka povečuje količino denarja v obtoku, namesto da bi jo zniževala. Šli so torej v popolnoma napačno smer. In to je povzročilo veliko depresijo in z njo povezan kolaps mednarodne trgovine ter vpeljevanje carin. Imamo torej napako države, ki se je končala s poniževanjem klasičnega liberalnega oziroma libertarnega reda takratnega časa. Komaj mnogo kasneje so ljudje s pomočjo Miltona Friedmana in njegove monetarne zgodovine ZDA počasi začeli spoznavati dejanske razloge tega resnično temnega scenarija iz 30-ih. In to kljub vztrajnemu zavajanju, da je delovna mesta prinesla gradnja obsežnih državnih zgradb. Nove zgradbe lahko vidimo, vendar povezave med masivno brezposelnostjo in vso to obsežno gradnjo pa ljudje ne opazijo. To pa zato, ker niso uspeli opaziti, kako vsa ta gradnja neskončnih državnih spomenikov jemlje produktivne vire, kar dejansko pripelje v brezposelnost in v nižje ravni realnih osebnih dohodkov. In to še danes v ZDA ni popolnoma razumljeno. Obstaja mnogo politikov, ki govorijo o tem, kako je država takrat dvignila število služb. Vemo, da lahko država samo uničuje službe. Vse, kar je več od minimalne države, pa nisem anarhist, vendar vse, kar preseže vladavino prava in zaščito osebne lastnine, je v veliki večini ravno nasprotno-produktivno.

Matej in Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 10. maja 2007.