Dogodivščine Jonathana Gullibla

Ulice mesta so bile polne slabotnih dvonadstropnih in trinadstropnih lesenih vrstnih hišk. vendar, Jonathan je opazil eno veliko, elegantno hišo, ki je, izolirana na obsežni zeleni trati, stala stran od vseh. Videti je bila čvrsto zgrajena, olepšana z očarljivo mrežo in s sveže prebarvanimi belimi stenami.
Radoveden se je Jonathan približal hiši in zagledal skupino ljudi, ki so uporabljali mogočne palice, s katerimi so udarjali po zadnjem delu doma, ki so ga poskušali uničiti. Niso bili kaj prida zavzeti in pri delu so zelo počasi napredovali. V bližini je stala dostojanstvena, osivela gospa s trdno stisnjenimi rokami, vidno nezadovoljna z dogajanjem. Ko se je del stene porušil, je glasno zastokala.
Jonathan se je sprehodil do nje in vprašal: »Ta hiša zgleda dobro zgrajena. Kdo je njen lastnik?«
»To je dobro vprašanje!« je silovito izstrelila nazaj. »Mislila sem, da je moja.« »Mislili ste, da je vaša? Gotovo veste, ali ste lastnica hiše,« je odvrnil Jonathan.
Zemlja se je stresla, saj se je vase sesula celotna zadnja stena. Ženska je nesrečno strmela v oblak prahu, ki je valoval iz gmote. »To ni tako preprosto,« je v trušču zavpila ženska. »Lastništvo pomeni nadzor, a ne? Toda, kdo nadzira to hišo? Svet guvernerjev nadzira vse, torej so oni dejanski lastniki te hiše, čeprav sem jo sama zgradila in plačala za vsako desko in žebelj.«
Naraščajoče razburjena je šla čez in z edinega preostalega stebra, kjer je še pred kratkim stala cela stena, odtrgala papir. »Vidiš to obvestilo?« Ženska ga je zmečkala, vrgla na tla in ga poteptala: »Uradniki mi pravijo, kaj, kako, kdaj lahko gradim in kako jo smem uporabljati. Sedaj mi pravijo, da jo bodo zrušili. Ali to morda zveni, kot da sem jaz lastnica hiše?«
»Torej,« si je plaho drznil Jonathan, »a niste živeli v njej?« »Samo dokler sem lahko redno plačevala zemljiške davke. Če jih ne bi plačevala, bi me uradniki vrgli ven hitreje, kot lahko izgovoriš »naslednji primer«!« Od besa ji je obraz zalila rdečica in zasoplo je nadaljevala: »V resnici nihče ne poseduje ničesar. Dejansko od Sveta samo najemamo, dokler lahko plačujemo njihove davke.«
»A niste plačali davka?« je vprašal Jonathan.
»Seveda sem plačala ta prekleti davek,« je ženska praktično zakričala. »A to jim ni bilo dovolj. Tokrat so mi dejali, da se načrt hiše ne sklada z njihovim načrtom – velikim načrtom prednostnih lastnikov. Mojo hišo so izločili in mi dali nekaj denarja, kolikor so pač ocenili, da je vredna. In sedaj jo bodo odstranili, da bi postavili park z velikim spomenikom v sredini – spomenikom enemu njihovih.«
»No, vsaj plačali so vam za hišo,« je dejal Jonathan. Za trenutek je postal in nato vprašal: »Niste bili zadovoljni?«
Pogledala ga je s strani: »Če bi bila zadovoljna, ne bi potrebovali policije, da to izvedejo, ali ne? In denar, ki so mi ga plačali? Ta je bil odvzet mojim sosedom. Kdo jim bo poravnal razliko? Guvernerji gotovo ne!«
Ves zmeden je Jonathan zmajal z glavo: »Rekli ste, da je vse del velikega načrta?«
»Ha, veliki načrt!« je sarkastično rekla ženska. »To je načrt, ki pripada komurkoli, ki ima politično moč. Če bi življenje zapravila v politiki, bi imela moč drugim vsiljevati svoje načrte. Takrat bi lahko plenila hiše, namesto da bi jih gradila. Pleniti je mnogo bolj preprosto!«
»Ampak za modro ureditev mesta je vsekakor potreben načrt?« je nadebudno rekel Jonathan in skušal najti logično razlago za njeno nesrečo. »Ne bi vi morali zaupati Svetu, ki te načrte predlaga?«
Ženska je z rokami pokazala proti mestu: »Pojdi in se prepričaj. Najslabši načrti so tisti redki, ki jih dejansko uresničijo in so slabi, dragi in grdi.«
Obrnila se je in pogledala Jonathana v oči: »Pomisli, zgradili so stadion, kjer večina gledalcev sploh ne vidi igrišča. Zaradi slabega dela so sedaj popravila dvakrat dražja od vrednosti gradnje! In velika dvorana je namenjena le posebnim gostom, vendar ne davkoplačevalcem, ki so to plačali. Kdo je to načrtoval? Svetniki. In dali so vklesati svoja imena v kamen, njihovim prijateljem pa donosne pogodbe.«S prstom je pičila v Jonathanove prsi in rekla: »Prisila je potrebna le za neumne načrte. Sila nikoli ni imela mojega zaupanja.« Besno je zastrmela nazaj proti hiši: »Od mene še niso slišali zadnje!«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 24. maja 2007.