EU in njeni veliki poslovni šampioni

Razprava letošnje Mednarodne konference o konkurenčnosti, ki jo vsako drugo leto organizira nemški zvezni kartelni urad Bundeskartellamt, je bila osredotočena na vprašanje o vlogi državne intervencije pri vzpostavitvi velikih nacionalnih korporacij. Ti t. i. nacionalni šampioni so velike korporacije, ki bi naj pridobile ogromno konkurenčnost, kar bi naj na nacionalni ravni vodilo do večje rasti in zaposlenosti, obenem pa povečalo mednarodni ugled države. »To,« pravijo na kartelnem uradu, »zveni odlično, toda …«
Ko nanese na šampione, Nemec najprej pomisli na nogomet. Na zadnjem prvenstvu se je nemška reprezentanca odrezala dobro, potem ko so davkoplačevalci potrošili veliko denarja za dvig motivacije igralcev, njihove prvovrstne treninge in infrastrukturo. Motivacija, treningi in infrastruktura so igralcem omogočili, da so postali nacionalni šampioni. Toda, zakaj ne naredimo koraka naprej in si aktivno, z dopingom, prizadevamo ustvariti te šampione? Očitno to ni priporočljivo, saj to spremeni pravila igre, uvrstitev na tekmovanje in končna zmaga pa ne bi bila več odvisna od kakovosti igralcev in trenerjev, ampak od kakovosti in količine poživil. Je pa takšno dejanje tudi nehumano in z jalovimi učinki, saj športniki z uporabo amfetaminov pridobijo le kratkoročne koristi ter mučno trpljenje na dolgi rok.
Na podoben način, s konkurenčno-pravnimi in fiskalnimi pogoji, z zadostnimi investicijami v usposabljanje in infrastrukturo, želijo tudi vlade spodbuditi svoja nacionalna podjetja. Posegi, kako narediti posamezna podjetja šampione, spreminjajo tržna pravila, podjetjem, ki imajo dostop do največje količine in kakovostne podpore, pa zagotavljajo le kratkoročne koristi. Vztrajna politična podpora teh podjetij ne sili k dvigu konkurenčnosti, ki je nujna, podjetja pa raje ostajajo zvesta proizvodnji, ki jo podpira država. V splošnem so vlade manj zainteresirane za prihodnost industrije in se bolj ukvarjajo z ohranjanjem industrijskih sektorjev preteklosti. Umetno ustvarjeni šampioni bodo tako slej ko prej postali prekomerno breme na ramenih davkoplačevalcev. Država pa s spodkopavanjem proste in poštene konkurence ne bo uspela zagotoviti vzdržnega uspeha.
Obstaja dovolj praktičnih primerov, ki dokazujejo jalovost politik ustvarjanja nacionalnih šampionov. Na primer: v Nemčiji je razvoj internetne tehnologije vztrajno zaostajal za razvojem v ZDA in to predvsem zaradi želje monopolista na stacionarni telefoniji, Bundespost, da razvije OSI standard, ki je bil zaželen med evropskimi vladami. Seveda na dolgi rok ti evropski telekomunikacijski monopoli niso mogli preprečiti uspeha prenosa podatkov preko ameriškega TCP/IP protokola. Podobna je zgodba o francoskem Concordu, njihovi računalniški industriji idr. V vseh teh primerih je država brezuspešno zapravila na milijone švicarskih frankov. Podobnih primerov iz Evropske unije pa je še precej.
Pa vendar ostaja ideja o nacionalnih šampionih še vedno zelo razširjena. Politiki podpirajo idejo zaradi dveh potencialnih koristi. Postavitev sedeža nacionalnega šampiona doma jim v javnosti prinaša pozitivno publiciteto. To namreč pripomore k lokalni zaposlenosti in davčnim prihodkom, lokalnim politikom pa, z namenom promocije poslovanja, omogoča tudi obiskovanje daljnih držav, na primer Kitajske. Ko pa ti šampioni končno zapravijo vso državno podporo in postanejo bolniki, se lahko politiki pojavijo kot angeli varuhi. Dober primer je nekdanji kancler Schröder, ki je tik pred volitvami pohitel v svoje volilno okrožje pomagati obubožanemu nemškemu gradbenemu podjetju Holzmann, po glasovanju pa ga pustil propasti.
Podjetja, ki se zanašajo na državno pomoč, politiki tudi uporabljajo za svoje politične namene, državna intervencija pa onemogoča selektivno funkcijo trga in njegovo možnost učinkovite porazdelitve proizvodnih dejavnikov. Seveda davkoplačevalci na koncu vedno plačajo ceno vseh teh neučinkovitosti. In to ne glede na to, ali gre za še tako ozko zastavljene interese, kot je zmaga na volitvah, ali pa za superiorne nacionalne cilje. Lep primer je španska Endesa.
V Španiji je že od nekdaj zelo močno prisotno separatistično gibanje v Kataloniji. Ko je bila Endesa septembra 2005 dovolj šibka za prevzem, je španski premier Zapatero pozdravil njen prevzem s strani katalonskega plinskega podjetja Gas Natural, s sedežem v Barceloni. To bi naj obenem pripomoglo k boljšim odnosom med španskim centrom in katalonsko periferijo. Ponujena cena, 21,3 € za delnico Endese, pa se je večini zdela za »politično ceno«, ki jo je bila vlada pripravljena sprejeti. Ko pa je februarja 2006 nemški E.ON ponudil za delnico Endese sprva 27,5 € in jo pozneje dvignil na 40 €, je to pomenilo velik udarec Zapaterovemu ugledu. Postalo je jasno, da je bil Zapatero z naklonjenostjo do podjetja Gas Natural pripravljen sprejeti izgubo v približni vrednosti 20 milijard € in to izključno zaradi političnih razlogov. Pomagala ni niti prijava Evropske komisije na sodišče zaradi omejevanja vstopa E.ON-a, primer pa se je v španskih medijih prikazoval kot bitka za ohranitev nacionalnega šampiona pred tujim prevzemom.
Na koncu je septembra 2006 21-odstotni delež Endese pridobilo špansko gradbeno podjetje Acciona. Poleg nje si je 25-odstotni delež po srečanju med socialističnim španskim premierjem Zapaterom in njegovim italijanskim prijateljem Romanom Prodijem pridobilo italijansko podjetje Enel, ki je v državni lasti. Italijani so lahko kupili delež v španskem podjetju zaradi obljube, da bodo prenehali ovirati katalonsko podjetje Abertis, ki je želelo prevzeti italijansko podjetje za upravljanje cest Autostrade. Na koncu sta Acciona in Enel 26. marca 2007 skupaj napovedali ponudbo za odkup Endese, ki je bila za 1 € višja od ponudbe E.ON-a. Zavoljo španskega ponosa pa so sklenili, da bo v skupnem podjetju imela španska Acciona 50,01 odstotek glasovalnih pravic. Končni sporazum je bil rezultat osemnajst mesečnega intenzivnega političnega lobiranja, številnih pritiskov in skrivnih mednarodnih srečanj. Na koncu se je tudi predsednik španskega borznega nadzornega urada CNMV, Manuel Conthe, sprijaznil s kupčijo. Endesa tako ostaja španski nacionalni šampion, saj ga nadzira špansko podjetje z 0,01 odstotno večino.
Na konferenci je nemškega ministra za gospodarstvo, Michaela Glosa, zanimalo, na kakšen način bi lahko evropske vlade še vedno gradile nacionalne šampione. Dejansko se zdi, da imajo odgovorni za konkurenčnost, kakor tudi evropski komisar za konkurenčnost, močna pravna sredstva, s katerimi bi podjetjem preprečili, da bi si pridobila status nacionalnega šampiona, čeprav imajo nacionalne vlade še vedno takšne težnje. Še posebej socialistične vlade in politiki, kot so Schröder, Zapatero in Prodi, verjamejo, da lahko z vmešavanjem v tržne procese ustvarijo nacionalne šampione.
Ko nacionalni šampion enkrat pridobi pomoč, je vsaka evropska vlada pod silnim političnim pritiskom, da zagotovi, da takšno podjetje ohrani visoko raven zaposlitve in sedež v domači državi. Španska intervencija, da zadrži Endeso v domačih rokah, je lep primer političnih manevrov vlad, ko začutijo potrebo, da ubranijo svoje nacionalne šampione oziroma jih ohranijo v domačih rokah.
Podobno je tudi drugje. Leta 1999 je italijanska vlada preprečila nemškemu Deutsche Telecomu, da prevzame italijanskega operaterja Telecom Italia. Vlada je podjetje raje prepustila majhnemu italijanskemu podjetniku, ki je bil za financiranje nakupa odvisen izključno od kreditov. Trenutno je italijanski minister za infrastrukturo razburjen nad tem, da je lahko 18 odstotkov delnic Telecoma Italie prodanih tujim investitorjem, pa čeprav je bilo podjetje privatizirano in 18-odstotni paket delnic pripada zasebnim italijanskim investitorjem. Trdi, da spadajo telekomunikacije med strateške sektorje, zaradi česar želi pred vsakim nakupom tujcev temeljito pregledati vsako njihovo ponudbo. Preden je bila sklenjena pogodba z Edeso, je ta isti minister za infrastrukturo tudi zavrnil ponudbo španskega Abertisa, da prevzame Autostrade in sedež preseli v Barcelono.
Podobno kot v Italiji, tako tudi francoska vlada obravnava posamezne sektorje kot posebej občutljive. Investicije tujcev v sektorje, ki se razprostirajo od vojaške industrije in zasebnih varnostnih podjetij do igralništva, morajo dobiti odobritev vlade. Obenem pa država brani državna podjetja v elektro in naftnem sektorju pred tujim lastništvom.
Združene države Amerike so posebno poznane po omejitvah tujih investitorjev, ki jih izvaja Committee on Foreign Investment in the United States. S svojimi ukrepi je ta večkrat zapolnil časopisne stolpce, kot pred kratkim, ko je kitajskemu podjetju CNOOC preprečil prevzem ameriške naftne družbe Unocal. Poleg tega je tudi ustavil prevzem šestih ameriških pomorskih pristanišč s strani Dubai Ports World. V poznem februarju 2007 je Predstavniški dom sprejel zakonski osnutek, s katerim bi še poostrili nadzor nad tujimi neposrednimi investicijami.
Medtem pa Anglija že nekaj let doživlja velik prevzemni val. Njena liberalna zakonodaja omogoča tujim investitorjem nakup kontrolnih deležev v njihovih najpomembnejših podjetjih, vključno s slovitimi bankami in avtomobilsko industrijo, kot so Rolls-Royce, Bentley, Jaguar in Land Rover. Čeprav so nekateri svarili pred tem, da lahko Anglija postane le »letalonosilka za podjetja s tujim lastništvom«, deluje liberalna prevzemna zakonodaja izredno dobro na angleško gospodarstvo. Na splošno spodbudno poslovno okolje pa ohranja investicije in sedeže teh podjetij v Veliki Britaniji. Gre za t. i. »učinek Wimbledona«, kjer zmagovalci prestižnega turnirja ne prihajajo več iz Velike Britanije, turnir pa se kljub temu še vedno odvija v Angliji.
Prevzemna regulativa je tudi v Nemčiji skoraj tako prosta kot v Veliki Britaniji. In to kljub zveznemu zakonu o trgovanju z vrednostnimi papirji in prevzemih (Wertpapiererwerbs- und Uebernahmegesetz), ki je bil sprejet v času vlade Gerharda Schröderja, potem, ko je Vodafone prevzel slavnega nemškega konkurenta Mannesmanna. Kakorkoli, obrambni mehanizmi, ki jih dovoljuje zakon, niso dobili uporabe v praksi, zaradi česar ima ciljno podjetje, ki ga nekdo želi prevzeti, na voljo relativno nizko raven obrambe. To bi lahko prispevalo k pozitivnemu trendu v nemškem ekonomskem razvoju.Pa vendar, spodbudni primeri trenutnih vlad v Nemčiji in Veliki Britaniji ne morejo prekriti dejstva, da v Evropi in ZDA še vedno vlada velika težnja po zaščiti nacionalnih šampionov. Tak način obravnavanja nacionalnih šampionov pa služi tudi ostalim državam za zgled pri reševanju podobnih problemov. Tako se postavlja vprašanje, ali naj azijske države sledijo evropskim in ameriškim zgledom varovanja nacionalnih šampionov. O pozitivnih učinkih rasti in splošne blaginje, ki bi jih prinašali nacionalni šampioni, lahko v najboljšem primeru kvečjemu podvomimo. Če upoštevamo še stroške izgubljenih priložnosti in vpliv nacionalnih šampionov na davkoplačevalce, pa se hitro pokaže, da nacionalni šampioni dejansko ustvarjajo le družbene stroške. Politika zaščite nacionalnih šampionov v Aziji pa ne bi le ponovila evropskih in ameriških napak, ampak bi verjetno prinesla veliko višjo ceno, saj lahko destabilizira azijske družbe, v njih pa tudi diskreditira demokracijo in tržno gospodarstvo.

Rainer Heufers

z dovoljenjem Friedrich Naumann Stiftung objavljeno v Tribunalu, 24. maja 2007.