Zaposlenim je dobro z manj sindikati

Blaginja in produktivnost sta narasli, medtem ko se je članstvo v sindikatih zmanjšalo.

Vpliv sindikatov se od 1950. leta, ko je bila vanje včlanjena približno tretjina ameriških zaposlenih, vztrajno zmanjšuje. Danes je ta številka v zasebnem sektorju že krepko pod desetimi odstotki. Employee Free Choice Act, ki je ravnokar pred Kongresom, cilja spremeniti ta trend, saj naj bi olajšal nastajanje sindikatov in povečal kazni tistim, ki bi ovirali razvoj sindikalizma. Njegovi podporniki se navsezadnje sprašujejo, kako bodo imeli zaposleni brez sindikalnega zastopstva pogajalsko moč, ki jo potrebujejo, da si zagotovijo pošten del ekonomske pogače?
Morda pa sindikati vseeno niso tako pomembni za blaginjo delavcev. Če v zasebnem sektorju več kot 90 odstotkov delovne sile ni včlanjena v sindikate, kako to, da nas potem več kot 97 odstotkov zaposlenih zasluži več kot znaša zakonska minimalna plača? Če je naša pogajalska moč tako bedna, zakaj nas pohlepni podjetniki ne izkoristijo in spustijo plače na zakonski minimum?
Preprost odgovor je ta, da možnost izbir pogojuje pogajalsko moč. Tudi v odsotnosti sindikatov morajo delodajalci korektno obravnavati zaposlene, če jih želijo pritegniti in zadržati. V tako dinamičnem okolju kot je ameriški, kjer se vsako četrtletje zapre in ustvari na milijone novih delovnih mest, je sposobnost podjetij, da izkoriščajo zaposlene, v veliki meri omejena s tem, kako enostavno lahko posameznik najde novo zaposlitev. Konec koncev je tekmovalnost med podjetji tista, ki zaposlene varuje pred izkoriščanjem. Celo tisti, ki se zdijo najbolj ranljivi, imigranti, ki komaj govorijo angleško, lahko zaslužijo bistveno več, kot znaša minimalna plača, saj med podjetji poteka boj za njihove sposobnosti. Čistilec lahko na uro zasluži tudi do 20 dolarjev, kar je več kot znaša zakonska zadostna plača za življenje v večini mest.
Poglejte samo delež nacionalnega dohodka, namenjenega za zaposlene. Leta 1950 je bilo 53 odstotkov BDP namenjenega nadomestilom za zaposlene, leta 2005 pa je ta odstotek narasel že na 57 odstotkov. Čeprav je moč sindikatov v teh zadnjih dekadah pojemala, se je delež za zaposlene dejansko povečal. In še nekaj, gre za delež bistveno večje pogače, kot rezultat neverjetnega ekonomskega razcveta v zadnji polovici stoletja. Vir takšne ekonomske rasti so bolje izobraženi delavci in tehnologija, ki zaposlene dela še bolj produktivne. Tisti z več sposobnostmi pa so za podjetja tudi najbolj privlačni.
Toda ali ne gredo te koristi večinoma tistim z vrha? Ali ne potrebujemo sindikatov za ohranitev srednjega sloja? To je retorika, ki jo uporabljajo sindikalni vodje. Pa vendar je realni dohodek medianske družine od leta 1950 postopoma naraščal. Nekaj povečanja gre tudi na račun tega, da ima več družin dva zaposlena. Vendar so pridobile tudi družine s samo enim zaposlenim. Srednji sloj se ne krči, ampak postaja dejansko vse bogatejši. Tisti, ki so nekoč bili premožni, predstavljajo danes srednji sloj.
Seveda ni vsak ameriški delavec enakomerno udeležen v blaginji. Pa vendar je zakonski predlog ukinitve tajnih volitev nenavadna pot pomoči manj konkurenčnim delavcem. Utemeljitev je takšna. Če lahko zaposleni sindikatu preprosto podelijo mandat za zastopanje, bodo s tem izgubili moč zastraševanja delodajalcev. Odprava potrditvenega glasu bo moč zastraševanja delodajalcev zamenjala z močjo zastraševanja sindikatov. To bo verjetno povečalo sindikalno zastopstvo. Toda bo to pomagalo zaposlenim?
S tem, ko jim dvigujejo plače nad ravnovesno raven, pomagajo sindikati samo tistim, ki jih zastopajo. Kolikor so pri tem uspešni, znižujejo povpraševanje po delu v sindikalnih podjetjih. To pomeni, da si mora vse več zaposlenih poiskati delo v nesindikaliziranih podjetjih, kar znižuje plače v teh podjetjih. To je še posebej težavno za delavce z omejenimi sposobnostmi in izobrazbo. Žalostna ironija sindikatov je, da lahko izboljšajo le usodo svojih članov, kar gre na račun vseh ostalih zaposlenih.Boljša pot povečanja plač je, da se naredi zaposlene bolj produktivne. To poveča življenjski standard vseh. Raje kot da se skuša revitalizirati sindikate, bi morali iskati poti, s katerimi bi revitalizirali naš umirajoč sistem javnega šolstva. To je pot do resnično dolgoročne blaginje.

Russell Roberts

z dovoljenjem LA Times objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007