Kako do učinkovitega šolstva

»Odgovornost države za izobraževanje vseh otrok ne pomeni, da mora biti šolstvo ponujeno izključno v državno vodenih institucijah. Prosta izbira šole s pomočjo kupona - vavčerja s spodbujanjem konkurence popelje kvaliteto izobraževanja naprej, podobno kot je konkurenca omogočila napredek na mnogih ostalih področjih našega življenja.« Nekako tako bi Friedman povzel svoj pogled na vlogo državnega aparata pri delovanju izobraževalnega sistema, ki ga je že davnega leta 1955 predstavil v svojem znamenitem komentarju z naslovom The Role of Government in Education, dokončno pa je učinkovitost svobodne izbire v šolstvu nasproti neposredni državni regulaciji širši javnosti približal v šesti oddaji, What is Wrong with our Schools?, iz sedaj nam že poznane TV serije Free to Choose, objavljene v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Friedman izhaja iz ugotovitve, da sta za obstoj demokratične in stabilne družbe nujno potrebni splošno soglasje glede nekaterih temeljnih načel in vrednot ter, vsaj v enakem obsegu, soglasje glede minimalne stopnje pismenosti in znanja ljudi. Pri tem posebej poudari, da nam izobrazba sooblikuje tako vrednote kot znanje, kar ima v primeru, ko vrednote in znanje spodbujajo kreativnost in odgovornost ljudi, izrazito pozitiven vpliv na okolico. Verjetno se vsi strinjamo, da je ravno zaradi potencialnih pozitivnih učinkov prelivanja vrednot in znanja med ljudmi izobraževalni proces zelo pomemben, če ne celo ključen element razvoja vsake družbe.
Za dosego osnovne stopnje vrednot, pismenosti in znanja Friedman predlaga novost, t. i. sistem vavčerjev. Vavčerji so kuponi za šolanje otrok, ki jih država zagotovi s pomočjo pobranih davkov. Njihova velika odlika je v tem, da omogočajo staršem popolnoma svoboden vpis otrok na katero koli uradno potrjeno izobraževalno institucijo, pri čemer vse dodatne stroške, ki presegajo vrednost vavčerja, plačajo sami. Ponudniki izobraževalnih storitev bi lahko bile zasebne, k tržnim principom naravnane šole oziroma katere koli neprofitne institucije. Državno vodenih šol ne dovoli. Friedman poudari, da ostane državi izredno pomembna funkcija nadzora nad zagotavljanjem ustreznih standardov glede minimalnega obsega obveznih učnih vsebin, ki bi jih šole, vključene v vavčerski sistem, morale upoštevati.
Kritiki omenjajo, da bi »vavčerska deregulacija« izobraževanja na primarni in sekundarni ravni privedla do popačenja skupnih vrednot, potrebnih za ohranjanje, kot ji Friedman pravi, socialne stabilnosti v družbi. Kritiki trdijo, da gre za nevarnost nastanka prevelikega števila religiozno motiviranih šol, ki bi otroke vzgajale v nasprotju s splošno sprejetimi vrednotami. Friedman opozori na skrajnost takšne interpretacije, saj lahko pripelje v situacijo, kjer bi obstajale samo obvezne in popolnoma državno kontrolirane »vrednostno čiste« šole, starši pa ne bi imeli nikakršne možnosti izbire glede šolanja svojih otrok.
Resnica je drugačna, saj bi se v primeru vavčerjev, kjer bi se lahko starši svobodno odločali o šolanju svojega otroka, pojavilo mnogo zainteresiranih ponudnikov, ki bi, seveda v skladu s postavljenimi standardi glede učnih vsebin, ponujali kvaliteten učni program. Starši bi namreč imeli neposreden vpliv na kvaliteto posamezne šole, saj bi svojega otroka enostavno vpisali na njim in njihovim otrokom ustreznejšo šolo. V takšni svobodni tržni bitki bi se tudi religiozne šole bile pripravljene prilagoditi in bi svoje vsebine prilagodile zahtevam države.
Naslednji argument, ki ga kritiki svobodnega osnovnega šolstva omenjajo, je nevarnost nastanka »razrednega razslojevanja« otrok, recimo ta, da bodo premožnejši v primeru, če bodo imeli možnost svobodne izbire, svoje otroke pošiljali v bolj elitne šole, medtem ko bodo otroci iz manj premožnih družin obsojeni na slabšo kvaliteto šolanja. Odgovor na tovrstno skepso je večplasten. Prvič, Friedman jasno poudari, da prosta konkurenca, ki jo zahteva na svobodni izbiri staršev temelječ sistem osnovnega in srednjega šolstva, povzroči močan dvig kvalitete šolanja na vseh šolah, saj jih prisili, da se le-te borijo za naklonjenost staršev. Torej, izboljšala bi se kvaliteta pridobljenega znanja na vseh (!) šolah. Kot drug argument navede, da so otroci v tistih sistemih, ki ne dovoljujejo proste izbire, obsojeni na lokalno območje, torej so razslojeni že glede na mesto prebivanja, medtem ko jim vavčerski sistem omogoča spremembo šole ne glede na mesto prebivanja. In nenazadnje, tržna bitka prisili vodstva zasebnih šol, da izplačujejo plače učiteljem glede na njihovo uspešnost, kar bi, tako trdi Friedman, lahko služilo državi kot neodvisna referenčna mera za določanje plač učiteljev tudi v državnih šolah. Ves sistem plač v šolstvu bi tako temeljil na osnovnem gospodarskem mehanizmu ponudbe in povpraševanja.
In nenazadnje, v sistemu, ki ga trenutno pozna večina razvitega sveta, je sicer dopuščena možnost zasebnih osnovnih in srednjih šol, vendar je to izrazito nepošteno, saj plačajo tisti starši, ki želijo svoje otroke vpisati v plačljive zasebne šole, dvojno ceno: posredno preko plačevanja davkov financirajo vsem dostopne državne šole, neposredno preko šolnin pa zasebne. Vavčerski sistem tovrstne nepoštenosti odpravi.
Ugotovili smo torej, da je za Friedmana edini sprejemljivi argument v prid kakršnega koli subvencioniranja (vavčerji so namreč klasične subvencije) osnovnega in srednjega šolstva splošen konsenz o temeljnih vrednotah in o doseženi minimalni stopnji pismenosti in znanja za vse ljudi. Logika je preprosta: če nekaj zahtevamo kot obvezno, potem mora to biti preko skupnega financiranja z davki dostopno vsem. Kar je več od tega, plača vsak posameznik sam.
V primeru izobraževanja na višjih stopnjah je enoten konsenz družbe glede zagotavljanja temeljnih vsebin in splošnih ciljev minimalnega obsega vrednot mnogo težji kot na osnovnem in srednješolskem nivoju, oziroma je skoraj nemogoč. Deloma se vlogo države pri izobraževanju na terciarni stopnji da upravičiti edino na tistih področjih, ki poučujejo temeljne vrednote in so kot takšne za študente tržno nezanimive, za obstoj družbe pa zelo pomembne, pri ostalih pa ne. Še več, Friedman posebej izpostavi, da je terciarno izobraževanje podobno investiciji, kjer posameznik z današnjim vlaganjem v lasten razvoj pričakuje višje dohodke v prihodnosti. Zato skupno financiranje ni več smotrno in je nepošteno predvsem do tistih, ki plačujejo davke in s tem posredno financirajo državne visokošolske zavode, vendar se zaradi različnih razlogov dodatno ne izobražujejo ter do tistih, ki ravno tako plačujejo davke, vendar študirajo na plačljivih zasebnih univerzah.
Terciarno izobraževanje je torej v svoji osnovi investicija, ki bi jo moral financirati vsak zainteresiran posameznik sam. Še več, tovrstna investicija je, ugotavlja Friedman, zelo produktivna, saj prinaša posamezniku zelo visoke donose glede na vložen denar, ki se kažejo v obliki višjih prihodnjih dohodkov. Vendar, Friedman nas opozori, da kljub relativno privlačni današnji vrednosti bodočih neto donosov investiranja v izobraževanje (v človeški kapital) proti investiranju v navaden kapital, prihaja do nezadostnega interesa do vlaganj v izobraževanje. To je opazno predvsem pri poklicih, ki zahtevajo dolgotrajnejše napore in so donosi investiranja vidni šele na daljši rok: zdravniki, sodniki, veterinarji, farmacevti, profesorji ipd.
Zaradi neučinkovitosti prostega delovanja trga visokošolskega izobraževanja Friedman dopušča omejeno (!) možnost za vlogo države, in sicer z izključnim namenom pospešitve investicij v terciarno izobraževanje, ki ga popolnoma prost tržni mehanizem zaradi različnih razlogov (nekaj jih podrobneje opiše) ne more zagotoviti. Friedman ponuja rešitev, kjer bi državni proračun zainteresiranim posameznikom pomagal financirati izobraževanje, po končanem študiju pa bi posameznik vso investicijo, skupaj s povprečnim donosom, postopoma vrnil.»Rezultati gornjih ukrepov prinašajo obsežno znižanje neposrednih aktivnosti države, s čimer se razširja obseg izobrazbenih priložnosti, ki so na voljo našim otrokom. Predolgi prinašajo zdravo povišanje obsega različnih izobrazbenih institucij, ki so trenutno na voljo ter zvišanje konkurence med njimi. Svobodna iniciativa bi nedvomno pospešila tempo razvoja na področju izobraževanja, tako kot ga je na mnogih drugih. Ob tem bi država služila svojo normalno vlogo pri spodbujanju delovanja nevidne roke, ne da bi pri tem uporabljala smrtonosno roko birokracije.« (Milton Friedman, The Role of Government in Education, 1955.)

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007