Evropski MIT?

Obstaja več poti, kako se spopasti z globalno konkurenčnostjo. Na žalost je evropska najbolj priljubljena metoda centralizacija vsega. Tako ni bilo presenečenja, ko je predsednik Evropske komisije, José Manuel Barroso, razkril svoj načrt (del poveličane Lizbonske strategije) za novo vse-evropsko institucijo namenjeno raziskavam in izobraževanju. Z ustanovitvijo European Institute of Technology (EIT) Barroso upa, da bo ustvaril raziskovalno Meko, s katero bi konkuriral ameriškemu Massachusetts Institute of Technology (MIT). Čeprav obstaja že mnogo podobnih nacionalnih centrov, recimo francoski CRNS, bi naj predlagani EIT deloval v drugačnem obsegu.
Ustvarjalno okolje znanstvene organizacije ne zraste čez noč. Običajno traja desetletja, če ne stoletja. Evropa ima nekaj dobrih raziskovalnih okolij in njihova struktura, mreže, ugled in akademska kultura so velikokrat dovolj dobro razviti, da bi lahko prevzeli pozicijo globalnih vodij. Financiranje ima vlogo, toda pomembne so tudi nefinančne stvari. Evropski program štipendiranja Marie Curie Fellowship je pokazal obete pri dostopu raziskovalcev katere koli narodnosti ali starosti do strukturiranih izobraževalnih oziroma tehnoloških priložnosti, dosedanja praksa zgleda dobra.
Predlagan EIT bo le prerazdelil sredstva od že obstoječih institucij, ne glede na to, ali kažejo jasne indikatorje uspeha. Ob tem lahko celo zniža nivo institucionalne tekmovalnosti v Evropi. Eden izmed problemov financiranja raziskav v EU je ta, da institucije, ki prejemajo sredstva, niso nujno najboljše za to, ampak prej tiste, ki so potrebne političnega krpanja. Nova centralizirana institucija, blizu Evropski komisiji, pa zadovoljuje te kriterije. In celo z novo super-institucijo večina evropskega znanstvenega dela ostaja izvajanega v okviru nacionalnih univerz in z nacionalnimi strokovnjaki, ki lahko s tem izgubijo dodatne spodbude za lasten razvoj.
Švedski poslanec Evropskega parlamenta (MEP), Gunnar Hökmark, je predlagal zanimivo alternativo v okviru sedmega Okvirnega programa Evropskega parlamenta. Hökmark je kritičen do predloga, da se ustanovi nova EIT, z argumentom, da Evropa ne potrebuje dodatnih institucij in univerz, temveč boljšo znanost. Predlaga vavčerski sistem, kjer bodo sredstva spremljala raziskovalca, ne glede na to, kje bo ta zaposlen. Vavčer bi pokrival raziskovalčeve stroške za delo na posamezni instituciji in njegovo plačo ter bi hkrati prispeval v proračun te institucije za raziskave. Predlog na ta način spodbuja konkurenco med institucijami k razvoju projektov, ki so sposobni privabiti najbolj kompetentne in najbolj produktivne raziskovalce. To bi dalo jasen signal institucijam in nacionalnim raziskovalnim strokovnjakom, da se naj reformirajo, če želijo biti boljši, obenem pa bi spodbudilo izmenjavo podiplomskih študentov, kar je, na žalost, danes v Evropi manj običajno.
Konkurenca institucij je pomemben vidik raziskovanja. Ameriške univerze tekmujejo za raziskovalne talente, kar je eden glavnih razlogov njihovega uspeha. Koncentracija na en sam EIT skuša izničiti to pomembno tekmovalnost. On ne bo rešil problema institucionalne strukture, ki daje malo spodbud za doseganje prvovrstnosti pri raziskovanju in poučevanju. Tekmovalnost pomeni sistem, kjer institucije pridobivajo sredstva, ko delajo dobro in izgubijo, ko so slabe. Tekmovalno okolje bi hkrati navdahnilo mednacionalno sodelovanje in mobilnost raziskovalcev, in sicer z namenom boljšega dela na posameznih projektih.
Naslednja korist predloga je ta, da omogoča mladim raziskovalcem pridobivanje lastnih virov financiranja v tistih obdobjih njihovih karier, ko bodo najbolj proizvajali inovativno delo. Ta neodvisnost jih lahko nadalje okrepi v odnosu do bolj uglednih raziskovalnih skupin in jih dela manj odvisne od raziskovalnih projektov njihovih izvirnih profesorjev.
Raziskovanje je postopen, kumulativen in razpršen proces, ki se najbolje izvaja z mobilnostjo in z eksperimentiranjem. Torej, v nekem smislu razprava o tem, ali ustvariti novo, centralistično raziskovalno organizacijo oziroma priskrbeti nove centre kreativnosti, odseva mnoge ostale diskusije v Evropi. Centralistični pristop je bil že preizkušen in ni uspel narediti rezultatov pri ustvarjanju EU bolj konkurenčne. Kar evropski raziskovalni sektor danes dejansko potrebuje, niso nove institucije, ampak nove prioritete.

Waldemar Ingdahl

z dovoljenjem TCSDaily objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007