Dogodivščine Jonathana Gullibla

Poti so se stekle z umazano vaško stezo, ko se je ta razširila v peščeno podeželsko cesto. Namesto divjega gozda, je Jonathan prečkal valovite pašnike in polja z dozorelim pridelkom in bogate sadovnjake. Pogled na rast vseh teh živil je opozoril Jonathana na to, kako malo je pojedel za kosilo. Zavil je proti prijetni beli kmečki hiši, v upanju, da bo prišel iz zadrege in morda našel naslednji obrok.
Na verandi je našel mlado žensko z majhnim otrokom. Jokala sta, tesno stisnjena drug k drugemu. »Oprostite, prosim,« je nevljudno rekel Jonathan. »Zakaj jočete?«
Ženska je dvignila pogled. Oči je imela premočene od solz. »Gre za mojega moža. Oh, moj mož!« je zatarnala. »Vedela sem, da bo nekega dne prišlo do tega.« Krčevito je zaihtela: »Aretirala ga je Živilska policija!«
»Zelo mi je žal, da slišim vse to, gospa. Ste rekli Živilska policija?« je vprašal Jonathan. S sočutjem je potrepljal otroka po njegovi temnolasi glavi. »Zakaj so ga aretirali?«
Ženska je zaškrtala z zobmi, boreč se, da bi zadržala solze. Posmehljivo je dejala: »Njegov zločin je bil pridelovanje preveč hrane!«
Jonathan je bil šokiran. Ta otok se mu je resnično zdel čuden. »Pridelati preveč hrane je zločin?«
Ženska je nadaljevala: »Zadnje leto je Živilska policija izdala ukaze in določila, koliko hrane sme pridelati in prodati ljudem na podeželju. Rekli so nam, da nizke cene škodujejo ostalim poljedelcem.« Na rahlo se je ugriznila v ustnico, nato pa v naglici povedala: »Moj mož je boljši poljedelec kot vsi ostali skupaj!«
Jonathan je za svojim hrbtom nenadoma zaslišal predirajoče rjovenje od smeha. Močno utrjen moški se je z ošabno hojo vzpenjal po stezi, ki je peljala do kmetije. »Ha!« se je porogljivo nasmehnil, »jaz pravim, da je najboljši tisti poljedelec, ki dobi kmetijo. Je tako?« Sočasno s svojim širokim zamahom je moški srepo pogledal gospo in njenega sina ter jima zaukazal: »Sedaj spakirajta svoje stvari in se poberita od tod! Svet Lordov je to zemljo dodelil meni.«
Možak je pograbil psa igračko, ki je ležal na stopnicah in ga potisnil v Jonathanove roke. »Mali, prepričan sem, da bo znala uporabiti pomoč. Začnite se premikati, to je sedaj moj prostor.«
Ženska se je zravnala. Oči so ji bliskale od jeze: »Moj mož je bil boljši poljedelec, kot boš ti kdaj koli.«
»O tem bi se dalo razpravljati,« se je možakar neotesano zarežal. »Oh, gotovo je imel občutek za okolje. In bil je genij pri določanju, kaj nasaditi in kako zadovoljiti svoje stranke. Pravi možak! Vendar, pozabil je na eno stvar – Svet Lordov postavlja cene in določa poljščine. In Živilska policija izvaja pravila, ki jih določi Svet.«
»Ti parazit!« je zavpila ženska.«Ti vedno napačno načrtuješ, zapravljaš dobra gnojila in vse, kar zasadiš, ti gre v seme. In nihče noče kupiti tvojih pridelkov. Sadiš v poplavljeni ravnini ali na izsušeni ilovici in nikdar ti ni mar, če ves pridelek izgubiš. Ti samo greš do Sveta Lordov, ki potem plača vse te neumnosti. Plačali so ti celo, da si uničil ves pridelek.«
Jonathan je mrko pogledal: »Kaj biti dober poljedelec nima nobene prednosti?«
»Biti dober poljedelec je ovira,« je odgovorila ženska in od jeze postala vsa rdeča v obraz. »Moj mož, v nasprotju s tem ogabnežem, se ni hotel prilizovati Lordom in je skušal proizvajati pošten pridelek in ga prodajati.«
Odrivaje žensko in otroka s preddverja hiše, je možak zarenčal: »Dovolj! Ni hotel slediti letnim kvotam. Nihče se ne more bosti z Živilsko policijo in jo odnesti brez posledic. Zdaj pa izginite z moje zemlje!«
Jonathan je pomagal ženski pri nošenju njenih stvari. Ženska in njen sin sta počasi odhajala stran od njunega nekdanjega doma. Na ovinku ceste so se vsi obrnili, da bi ujeli še zadnji pogled na prijetno hišo s skednjem. »Kaj se bo sedaj zgodilo z vama?« je vprašal Jonathan.
Ženska je zavzdihnila: »Ne morem si privoščiti visokih cen hrane. Na srečo imamo sorodnike in prijatelje, na katere se lahko vedno zanesemo. Drugače bi morala prosjačiti Svet Lordov, da bi poskrbel za naju z Davy-jem. Njim bi to bilo všeč,« je z grenkim priokusom zagodrnjala. Prijela je za roko mladega fantka, pobrala veliko culo in rekla: »Pridi z menoj, Davy.« Jonathan se je prijel za trebuh. Sedaj je čutil precej več slabosti kot lakote.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007