Dogodivščine Jonathana Gullibla

Jonathan je spremljal obupano žensko z dečkom nekaj milj po poti do doma njenih sorodnikov. Toplo sta se mu zahvalila in ga povabila naj ostane. Pogled mu je dejal, da lahko hiša komaj zdrži vso družino, tako da se je opravičil in nadaljeval pot, ki ga je vodila do reke. Tu je našel ozek most do utrjenega mesta na drugi strani. Na njem je bil mogočen razdel. Na desni strani je bil znak za v mesto z napisom »Vstop v mesto Stulta, otok Corrumpo.« Na drugi strani razdela je bil znak z napisom »Izhod, vstop prepovedan.«
To ni bila najbolj čudna stvar mostu. Za vstop v mesto se je bilo treba povzpeti čez robate ovire. Grmade ostrih kamnov in masivnih pečin so ovirale vso vhodno stran. Mnogo popotnikov je raje odvrglo svoje stvari ob poti ali v reko, kot da bi jih vlekli čez skalnato oviro. Drugi, predvsem starejši, so se preprosto obrnili. Za nekim šibkim človekom je Jonathan opazil znano rumeno-progasto mačko z oguljenim desnim ušesom, ki je vohljala in brskala po zavrženem in razcefranem omotu. Med opazovanjem je iz njega izvlekla kos suhega mesa.
V nasprotju, je bil izhodni del mostu prijeten in čist. Trgovci, ki so nosili dobrine iz mesta so mirno odhajali. Jonathan se je začudil: »Zakaj je tukaj tako težko priti v mesto, medtem ko je iti iz njega tako preprosto?« Vzpel se je čez vhodno stran mostu, zdrsnil na neravno podlago in se potegnil na vrh pečin. Končno je prispel do tanke dvodelne lesene zapornice, ki je bila široko odprta, in mu je dopuščala prečkati veliko mestno obzidje. Jahači na konjih, nosači škatel in omotov ter vozači vseh vrst vozil in vozov so se prevažali po mestu. Izravnal je ramena, prašna od razcapane majice in hlač, in odkorakal skozi vhodna vrata. Mačka se je vtihotapila za njim.
Takoj noter je za mizo, prekrito s svetlimi priponkami, sedela ženska z zvitim pergamentom. »Lepo prosim,« je z nasmeškom dejala ženska in se iztegnila, da bi Jonathanu pripela priponko na žep njegove srajce. »A boste podpisali mojo peticijo?« »V bistvu, ne vem,« je zajecljal Jonathan. »Zanima me, če bi me lahko usmerili v center mesta?« Ženska ga je sumničavo pogledala: »Ne poznate mesta?« Jonathan je omahoval, a opazil oster ton, ki se je splazil v njen glas. Brž je odvrnil: »In kje lahko podpišem vašo peticijo?« Ženski se je vrnil nasmeh: »Podpišite kar pod zadnjim imenom tukaj. S podpisom pomagate mnogim ljudem.«
Jonathan je skomignil z rameni in pobral peresnik. Zasmilila se mu je. Vsa zamotana v topla oblačila se je znojila ob lepem, sončnem dnevu. »Čemu pa je ta peticija?« je vprašal. Sklenila je roke, kot bi se pripravila na solo petje: »To je peticija za zaščito delovnih mest in industrije. Saj podpirate delo in industrijo, a ne?« je vprašala. »Seveda,« je odvrnil Jonathan in se spomnil podjetne mlade ženske, ki je bila aretirana zaradi ogrožanja služb gozdarjev. Zadnja stvar, ki bi jo želel je, da bi bil nezainteresiran za delo ljudi.
»Kako bo pa to pomagalo?« je vprašal Jonathan in pri tem nakracal svoje ime dovolj nerazločno, da ga nihče ne bo mogel prebrati. »Državni svet ščiti domače proizvajalce pred izdelki, ki prihajajo od zunaj. Kot vidite, smo naredili napredek z našim mostom, a bo treba še veliko postoriti. Če bom zbrala dovolj podpisnikov, so svetniki obljubili, da bodo prepovedali tuje izdelke, ki ogrožajo mojo industrijo.« »Kaj pa je vaša industrija?« je vprašal Jonathan. Ženska je ponosno izjavila: »Predstavljam proizvajalce sveč in plaščev. S to peticijo zahtevamo prepoved sonca.« »Sonca?« je zasopel Jonathan. »Kako, uh, zakaj prepovedati sonce?« Obrambno ga je pogledala: »Vem, sliši se malce pretirano, toda, ne vidite? Sonce škoduje proizvajalcem sveč in plaščev. Ljudje ne kupujejo sveč in plaščev, ko je toplo in svetlo. Gotovo ste opazili, da je sonce cenen vir svetlobe in toplote. Torej, tega preprosto ne moremo trpeti!« »Vendar sončna svetloba in toplota sta brezplačni,« je ugovarjal Jonathan. Ženska je prizadeto zatarnala: »Saj v tem je ravno problem, ne razumete?« Vzela je kos papirja in pero ter mu skušala pojasniti. »Po izračunih cenena dostopnost tujih elementov znižuje potencialno zaposlitev in plače za vsaj 50 odstotkov, tj. v industriji, ki jo zastopam. Močna obdavčitev oken ali, morda, njihova popolna prepoved, bi situacijo lepo izboljšali.«Jonathan je odložil njeno peticijo: »Toda, če bodo ljudje plačevali za svetlobo in toploto, jim bo ostalo manj denarja za ostale stvari, kot so meso, pijača ali kruh.« »Jaz ne predstavljam mesarjev, pivovarjev ali pekov,« mu je zabrusila. Ko je opazila njegovo spremembo razpoloženja, je brž segla po peticiji. »Očitno se bolj zavzemate za razne potrošniške kaprice kot pa za zaščito služb in zdrave poslovne investicije. Pa lep dan,« je osorno prekinila pogovor. Jonathan se je odmaknil od mize. »Prepovedati sonce?« si je mislil. »Kako nore ideje! Najprej sekira in hrana, sedaj sonce. Le kaj si bodo še izmislili?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007