Razsipno trošenje države

Izdaja enajstletne obveznice, ki jo je pred kratkim na evropskem finančnem trgu zelo pompozno izvedlo finančno ministrstvo v znesku milijarde evrov, kar je sicer minimalni znesek za izdajo državnih obveznic na evropskem finančnem trgu, in dodatna izdaja devetletne obveznice v znesku 300 milijonov evrov ter napovedane nove izdaje petletne državne obveznice v znesku dodatne milijarde evrov, zgolj pritrjujejo misli Adama Smitha, da ni nobene druge spretnosti, ki se je ena vlada od druge ne nauči hitreje kot te, kako denar iztisniti iz žepov njenih prebivalcev. V Sloveniji je zadolževanje z obveznicami že dolgoletna praksa, ki so se je posluževale praktično vse dosedanje vlade. Namesto da bi se osredotočile k iskanju poti, kako zmanjšati javno trošenje in davke, so se raje zatekale k izdajanju novih in novih obveznic, novih in novih dolgov. Ronald Reagan, ki je v času svojega predsedovanja ZDA postavil temelje za zmanjšano državno trošenje in nižje davke, je vlade poistovetil kar z dojenčkovim prebavnim traktom: z neskončnim tekom na eni strani in brez kakršne koli odgovornosti na drugi. Oboje še kako velja za vse vlade, ki smo jih imeli v Sloveniji. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti, da ga ni zastonj kosila in da je neodgovornost vladnih mož in njihovo razsipništvo na koncu vedno treba tudi plačati. Seveda se cena pokaže tudi na upadu konkurenčnosti.
Izdaja državnih obveznic ima v splošnem kar nekaj negativnih posledic. Najprej gre za izpodrivanje drugih investitorjev na trgu vrednostnih papirjev, ki bi želeli financiranje svojih podjetij in poslovnih projektov izpeljati z izdajo obveznic. Značilnost državnih obveznic je, da gre za netvegane vrednostne papirje, saj lahko država denar, ki ga potrebuje za njihovo poplačilo, v principu dokaj hitro pridobi s povišanjem davkov. Zaradi tega so takšni papirji še posebej zaželeni pri raznih skladih in bankah, katerim likvidnostna pravila narekujejo bolj konzervativno naložbeno politiko v netvegane vrednostne papirje. To je bil verjetno tudi razlog, da je bila večina obveznic prodana v razmeroma kratkem času, kar so naši politiki in mediji sprejeli z navdušenjem. Med kupci so namreč prevladovale ravno prej omenjene inštitucije. Glede na to, da denarja, ki bi bil na voljo za nakup vrednostnih papirjev, še posebej obveznic, ni v neomejenih količinah, vidimo, da morajo zaradi prisotnosti državnih vrednostnih papirjev po principu ponudbe in povpraševanja ter tveganosti izdajateljev in vrednostnih papirjev na trgu podjetniki, ki bi želeli svoje investicije za razširitev proizvodnih zmogljivosti, ponuditi višjo obrestno mero, kot bi jo sicer. To pomeni, da se bo cena političnega spoznanja, da lahko državne obveznice prodamo dokaj hitro, najprej pokazala takrat, ko bodo drugi podjetniki za ceno višje zadolženosti države, tj. višjega kreditnega tveganja, morali za svoje obveznice na tem istem trgu ponuditi bistveno višje obrestne mere. Ali pa se bodo raje odločili, da svojih podjetniških idej ne bodo financirali z izdajo obveznic, ampak raje z bančnimi krediti ali pa z izdajo delnic. Vsekakor jim državne obveznice jemljejo velik del svobodne izbire, kako priti do denarja.
Pri delu tokratne izdaje bode v oči več podrobnosti. Ena izmed njih je predvidena zamenjava 492 milijonov evrov vredne enajstletne državne obveznice z oznako RS62, izdane 23. 1. 2006 po obrestni meri 3,5 odstotka, z novo, prav tako enajstletno, izdano leto kasneje po obrestni meri 4 odstotkov. Pri izdajah obveznic ni toliko pomembna določena obrestna mera. Kadar obveznica ponuja višjo obrestno mero, kot je na trgu, bo večje povpraševanje po njej dvignilo njeno vrednost in izdajatelj bo za obveznico v znesku recimo 1.000 enot dobil recimo 1.100 enot denarja. Iz tega se potem izračuna donosnost obveznice. RS62 je bila izdana v lanskem letu v šestih fazah, v povprečju pa je dosegla donosnost 4,056%. Torej je država pri prodaji dobila manj denarja, kot pa bi ga ob zapadlosti morala vrniti. Do zapadlosti obveznice sicer ne bo prišlo, saj se je država odločila, da obveznice odkupi na trgu po trenutnih tržnih pogojih. Ob tem je seveda treba upoštevati, da bo s povečanim povpraševanjem in željo, da odkupi celotno izdajo, bistveno vplivala na dogajanje na trgu in dvignila ceno, ki jo bo za odkup obveznice morala plačati. To se pri ponudbah, ki jih je finančno ministrstvo prejelo za odkup, že kaže. Takšen pojav je bilo pričakovati predvsem iz dveh vidikov. Slovenska država s svojimi obveznicami njenim lastnikom že v izhodišču ponuja zelo dobre naložbe, kar vpliva na to, da je sekundarni trg z njenimi obveznicami dokaj omejen. Drugi razlog pa je v tem, da želi država odkupiti celotno izdajo, kar bo zelo povečalo povpraševanje po obveznici in torej dvignilo ceno. To se vidi tudi po prvih rezultatih odkupa, ko je bilo sprejetih ponudb za vsega 4 milijone evrov po povprečni donosnosti 3,61 odstotka. Vprašanje je, kakšen bo vpliv višjih obrestnih mer na trgu na ceno odkupa in po kakšni ceni bo izvršen celoten nakup oziroma, kaj bo država naredila z odvečnim denarjem, v primeru, da ne bi uspela odkupiti celotne izdaje.
Seveda pa cena nakupa še ne pomeni celotnega stroška zamenjave. Tega bomo lahko videli, ko bomo k strošku izdaje RS62 in njene prodaje dodali razmik med izdajo RS62 in po ceni, pa kateri bo izdana nova enajstletna obveznica. Enajstletna obveznica bo zagotovo izdana po bistveno višji obrestni meri in bo tudi dosegla višjo donosnost, kot pa jo je RS62 ob njeni izdaji. Vpliv splošne ravni obrestnih mer na povpraševanje po obveznicah utegne biti namreč bistveno močnejši pri izdaji nove obveznice, kot bo pri prodaji RS62. Če pogledamo na trenutne donosnosti državnih obveznic na Ljubljanski borzi, vidimo, da se te gibljejo med 4,30 in 6,01 odstotki. Glede na to, da so določene obveznice, ki so bile izdane v preteklosti, danes izjemno lepe naložbe, sicer ni možno reči, da bo cena nove izdaje tudi tako visoka. To je ob dejstvu visokih ravni evro obrestnih mer in slabe likvidnosti za vlagatelje donosnih vrednostnih papirjev tudi pričakovati. Razlog za to je predvsem v tem, da so investitorji načeloma indiferentni glede tega, kakšen vrednostni papir primerljive tveganosti imajo pri sebi in so pri primerljivi tveganosti osredotočeni samo na donosnost. Vsekakor je zamenjava cenejše obveznice z dražjo ekonomsko zelo neracionalna in neodgovorna ter bi zahtevala dodatna pojasnila. Predvsem zaradi tega, ker bodo davkoplačevalcem povzročeni dodatni stroški.
Da se država pri izdajanju obveznic že ves čas vede zelo neracionalno in razsipniško, lahko vidimo tudi pri izdajah nekaterih drugih obveznic v preteklosti, ki danes njenim lastnikom prinašajo izjemne donose. Poleg tega so njihove izjemno visoke obrestne mere zelo omejile trg izdajanja obveznic zasebnega sektorja in gospodarstva. Tako ni čudno, da na finančnem trgu razen nekaj obveznic bank in državnega DARS-a ter SOD-a, obveznic drugih slovenskih podjetij praktično ni.
Čeprav se slovenska država vede zelo neodgovorno in neracionalno že pri samih izdajah obveznic, pa se s pritokom denarja pravi problemi šele začnejo. Izdaja državnih obveznic namreč povzroči drugi problem pri porabi denarja, ko prihaja do izpodrivanja interesov zasebnega sektorja. Ko projekte, ki bi jih financiral zasebni sektor, plača vlada. Teh pa je precej. Ambicije vlade izhajajo iz vladne Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, kjer lahko vidimo, da si je vlada svoje pristojnosti poseganja v družbeno in gospodarsko okolje zamislila zelo na široko. Z milijardo evrov svežega in hitro pridobljenega denarja pa je verjetno dobila še tisto potrebno samozavest, ki jo potrebuje, da se bo začela Resolucija tudi uresničevati. Ironija Resolucije se pokaže že v njenem začetku, kjer je kot njena prva ciljna točka navedena usmeritev k bolj konkurenčnemu gospodarstvu in hitrejši gospodarski rasti, v nadaljevanju pa sledijo ukrepi, ki zagotavljajo, da do potrebnega znižanja davkov in razbremenitve gospodarstva in ljudi, ki so predpogoj za visoko gospodarsko rast, ne bo prišlo. Še več, ambicioznost načrtovanih projektov kar kliče po novih davčnih povišanjih.
Če odmislimo, da je poraba državnega denarja praviloma povezana s korupcijo, privilegiranjem vladajoči politiki naklonjenih posameznikov in drugimi nepravilnostmi, se vedno kadar se določenih investicijskih projektov loti država, pojavi kup vprašanj. Eno osrednjih je, zakaj zasebni kapital in podjetniki v teh projektih ne najdejo svoje podjetniške in tržne priložnosti? Ali jim ni dovoljeno, da investirajo, ali nimajo interesa za kaj takšnega? Če jim ni dovoljeno, se postavi vprašanje, zakaj in kakšen motiv ima država za to? Kaj pomeni pojem »nacionalni interes,« ki ga vse pogosteje slišimo, kadar gre za porabo državnega denarja? Zakaj bi moral nekdo iz Prekmurja ali Kopra, ki ni pristaš nogometa v Ljubljani ali smučarskih skokov, oba projekta tudi plačati, če zasebniki v nobeni investiciji ne vidijo svojega interesa? Ali je legitimno, da posamezne interesne skupine od države in davkoplačevalcev izsilijo, da se v investicijske projekte, za katere zasebni kapital nima interesa, vključuje država, pri tem pa se takšne investicije opravičujejo preko različnih nacionalnih interesov? Vprašajmo se, zakaj praviloma nerentabilni projekti dobijo oznako nacionalnega interesa, oziroma za kakšen nacionalni interes gre, če nihče, razen države nima interesa njihovega financiranja? Postavimo pa si lahko tudi vprašanje, zakaj do sedaj še nobena vlada nikjer na svetu ni postavila uspešnega podjetja, kot je Microsoft ali pa Nokia?Vpletanje države v gospodarske aktivnosti je v vsakem primeru nedopustno. Glede na dejstvo, da v Sloveniji z davki državljanom odvzame že kar 45,8 odstotka in potroši neverjetnih 47,2 odstotka bruto domačega proizvoda, bi morala vlada vsakršne svoje prihodnje aktivnosti usmerjati v zmanjšanje državne potrošnje, ki bi privedla k znižanju davčnih obremenitev. Medtem ko slovenska država svoje ambicije gradi na Resoluciji, ki bo moč države še povečal, se vlade v drugih državah za spodbujanje gospodarske rasti pogovarjajo o deležu javne porabe, ki bi bil v razponu med 20 in 30 odstotki bruto domačega proizvoda. Med investitorji že vlada izjemno zanimanje za makedonski trg, mikavna pa postaja tudi že Črna gora.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007