Vprašanje za milijon

Povprečna donosnost enega leta študija znaša med 10 in 20 odstotkov in je odvisna od sposobnosti posameznika. Carneiro in Heckman (2003) sta za ZDA izračunala, da omenjena donosnost za spodnjih 5% populacije po rezultatih testa iz matematike znaša v povprečju 11%, za zgornjih pet centilov pa kar 21%. Koristi visokošolskega izobraževanja so torej močno odvisne od posameznikovih sposobnosti. Če torej hočemo povečati raven človeškega kapitala v državi, ne zadostuje povečevanje števila diplomantov, pač pa moramo doseči tudi povečanje stopnje donosa študija mejnega študenta. In kako to storiti? Odgovor je preprost. Donosnost naložbe v izobraževanje je odvisna predvsem od začetnih kognitivnih in nekognitivnih sposobnosti posameznika, zato je potrebno fokus preusmeriti v zgodnejša leta otrokovega razvoja. Sposobnosti, ki jih pridobimo v prvi dekadi našega življenja, namreč kasneje izrazito znižajo stroške učenja in s tem zvišujejo produktivnost nadaljnjih naložb v naše znanje.

Zapomniti si moramo dve empirično dokazani dejstvi. Prvič, donosnost investicije v terciarno izobraževanje je za mejnega študenta neprimerno nižja od stopnje donosa povprečnega študenta in nemalokrat ne prenese cost-benefit analize. Drugič, donosnost investicij v pridobivanje znanja pada po ravneh izobraževanja, kar pomeni, da je tolar subvencije iz leta v leto manj učinkovit. Optimalna časovna razporeditev investicij v znanje bi zatorej morala biti padajoča, z vrhom v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Pa je zares tako? Podatki za Slovenijo kažejo diametralno nasprotno situacijo. Javni transferi ter plačila gospodinjstvom in drugim zasebnim entitetam za predšolsko raven so bili po začasnih podatkih SURS-a v letu 2004 enaki nič, medtem ko so za osnovnošolsko raven znašali 22 milijonov SIT. Transferi visokošolskemu izobraževanju pa so v istem letu znašali okroglih 20 milijard SIT. Ne le vrednosti, tudi trend je zaskrbljujoč. Od leta 2001 do 2004 so se omenjena sredstva za predšolsko raven zmanjšala iz 8,1 na 0 milijona SIT, medtem ko se je v istem obdobju visokošolski paket odebelil za več kot 20 odstotkov.

Predlagam, da razmislimo o družbeno optimalnejši strategiji investiranja v človeški kapital, ki bi znatno več sredstev namenila mlajšim, materialno deprivilegiranim in tistim iz neizobraženih družin. Otrokom v predšolski vzgoji in osnovni šoli bi lahko ponudili brezplačne ustvarjalne delavnice, tečaje tujih jezikov in krožke, kjer bi razvijali logiko in govorne spretnosti ter jim priučili odprt odnos do drugačnih in skrb za okolje.

S povedanim se bo najbrž strinjala večina bralcev, vse do trenutka, ko je potrebno trenutno zaščitenim skupinam del sredstev odvzeti. Najbolj kritično je ravno visoko šolstvo, kjer se pod krinko egalitarnosti subvencionira šolnine in številne druge ugodnosti tudi premožnim in/ali nemotiviranim študentom. Uvedba simboličnih šolnin z ustrezno varovalko v korist socialno ogroženim ali pa vpeljava vavčerskega sistema, kjer bi vsak dijak dobil »vstopnico« le za 3 ali 4 leta prve stopnje bolonjskega študija, bi korenito znižala družbene stroške predolgega trajanja študija, ki znaša že preko 7 let. Obe obliki plačljivosti študija bi ne le disciplinirali študente k resnejšemu študiju, pač pa bi povzročili dvig oportunitetnih stroškov vsakega izgubljenega študijskega leta. Študenti bi tako imeli interes čimprej zaključiti študij in se zaposliti. Nenazadnje bi bil učinek zmanjšanja povprečne dobe študija za eno leto tudi za pokojninsko blagajno precej bolj ugoden kot enoletno podaljšanje starostne meje za upokojitev.

Študentsko delo in prehrana sta dva dodatna dejavnika, ki na eni strani zmanjšujeta delovno aktivnost dvajsetletnikov, po drugi strani pa povzročata močne distorzije na trgu. Študentsko delo je s svojo nizko obdavčitvijo in vsemi pripadajočimi ugodnostmi seveda ideal za vsakega pravega libertarca. Problem pa je v njegovi diskriminatornosti, saj so do ugodnosti upravičeni le študenti, poleg tega pa le-ti velik del stroškov prelagajo na delavce, ki sedaj namesto njih plačujejo njihove obiske pri zdravnikih in pokojnine starih staršev. Študentski boni pa niso nič drugega kot diskriminatorne subvencije izbranim gostinskim podjetjem, ki močno ovirajo konkurenco in administrativno spreminjajo cene na trgu.
Uvedba simboličnih šolnin ali vavčerskega sistema ter odprava študentskih bonov in podobnih škodljivih transferov bi državi omogočila znižanje obdavčitve gospodarstva in bolj kakovostne storitve vzgoje in izobraževanja v najzgodnejšem obdobju otrokovega razvoja. In na koncu še vprašanje za milijon: če bi imeli na izbiro, kam in kdaj naložiti državno subvencijo za šolanje vašega otroka, bi se odločili za predšolski tečaj tujega jezika ali študentske bone za prehrano?

Anže Burger

objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007