Tribunalovo oko

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je ob shodu, 15. marca 2007, izjavil:

"Ne more biti glavna vrednota te družbe podjetništvo in konkurenčnost."

S svojo izjavo je dal Semolič iztočnico za komentar, s katerim bom skušal argumentirati, da bi bilo bolje, če bi podjetništvo in konkurenčnost dejansko postali vrednoti te družbe. Še posebej v prizmi spoznanja, da je edino zasledovanje konkurenčnosti najboljše zdravilo za zdravo in napredno gospodarstvo, pri čemer pa podjetništvo omogoča vsakemu posamezniku doseganje osebnega in poslovnega uspeha.
Glede na trenutno stanje bi človek težko označil Slovenijo kot podjetništvu prijazno naravnano državo, pa vendar se je udomačilo kar nekaj uglednih domačih priznanj, ki nagrajujejo in podpirajo inovativnost novih idej. Tako imamo Podjetnika leta in Naj podjetniško idejo leta, njihovi vsakoletni izbori pa dokazujejo, da je možno z inovativno podjetniško idejo uspeti tudi pri nas. Pogled na pred dnevi objavljeno lestvico najbogatejših Slovencev pa kaže, da je s podjetništvom mogoče priti celo v klub najboljših. Pa vendar se v Sloveniji vse premalo posameznikov odloča prevzeti tveganje in začeti svoj posel med podjetniki. Še več, namesto tega se vse preveč iščejo varne rešitve, večinoma povezane z zaposlovanjem v službah javnega sektorja, največja želja mladih diplomantov pa tako ostaja zaposlitev v varnem zavetju javne uprave.
Seveda takšen odnos ni dober za nadaljnji razvoj države, saj javna uprava ne ustvarja novega premoženja, ampak zasebnemu sektorju, tudi podjetnikom, pobira del sredstev in z njimi financira svojo potrošnjo. Tako se samo po sebi postavi vprašanje, zakaj je podjetništvo pri nas tako »nezaželeno«. Presenetljivo, če upoštevamo, da je z njim vsem posameznikom omogočeno, da uresničijo svoje sanje in poslovno uspejo. Morda bi kazalo razloge temu iskati v zelo negativnem pogledu na dobiček, ki je razširjen med Slovenci. Podjetništvo je pač povezano s prevzemanjem tveganja, ki se ob uspešno plasirani in zanimivi ideji materializira v dobičku. Tej, v Sloveniji prepovedani kategoriji. Pa ni nujno tako. Ne bo odveč poudariti, da ni vsaka podjetniška ideja povezana z dobičkom. Še več, žal je tako, pa ne samo pri nas, da večina idej ne preživi dolgo. A te zgodbe pač niso tako zanimive in ne pritegnejo dovolj medijske pozornosti.
Za razpravo so poučni posamezni pristopi, s katerimi skušajo posamezne države spodbuditi delovanje »podjetniške žilice«. Eni začnejo z njimi dokaj hitro, večina avtorjev se namreč strinja, da se lahko z izobraževanjem naredi deželo bolj »podjetniško«. Lep primer je Avstralija, ki svoje šolarčke že v prvem razredu osnovne šole spoznava s to pomembno kategorijo. Zavedajo se namreč, da skriva vsak posameznik v sebi velik potencial, od katerega ima lahko korist tudi ostala skupnost. In to je glavna prednost podjetništva, saj vsakemu dopušča uspeti in tudi propasti! Na drugi strani je možno šikaniranje podjetništva razumeti kot nezaupnico posamezniku, ki mu ni dopuščeno uspeti. A ni to največja krivica?
Še pomembnejša kategorija od podjetništva je konkurenčnost. O pomenu konkurenčnosti za nacionalno gospodarstvo je bilo prelitega že ogromno črnila. Ne manjka pa tudi mednarodnih institucij, ki sistematično ocenjujejo konkurenčnost posamezne države. Med bolj uglednimi je zagotovo IMD-jev World Competitiveness Yearbook, ki Slovenijo že tradicionalno postavlja za zelo nekonkurenčno. Živimo pač v deželi, ki je še pred leti stavila na sistem, ki od podjetij ni zahteval drugega kot pa le proizvodnje plansko določene količine izdelkov, po kazalcih sodeč pa se dobi občutek, da se v primerjavi z ostalimi državami vse do danes ni dovolj spremenilo.
Pa so se zgodili, pred leti TAM, danes Iskraemeco, jutri …, ki zaradi svoje nekonkurenčnosti niso bili sposobni kljubovati tržni bitki in so propadli oziroma so blizu tega. To je še posebej pomembno v času velikega tehničnega in tehnološkega napredka, ki smo mu priča, in seveda globalizacije in splošne liberalizacije trgovine. Za večino priložnosti, ki pa jih v Sloveniji očitno ne znamo dovolj dobro izkoristiti, pa se raje vse prepogosto tolažimo s svojo majhnostjo, čeprav praksa kaže, da pojem konkurenčnosti ne pozna meja. Dejstvo, da posamezno podjetje oziroma panoga ni dovolj konkurenčna, pa lahko privede do pogubnih posledic, tako pri nas kot tudi v ZDA, na primer. Kot se je pred leti skoraj zgodilo z ameriško jeklarsko industrijo, kjer je bila situacija tako resna, da se je celotna panoga znašla tik pred bankrotom.
Poglejmo podrobnosti. Verjetno ga ni človeka, ki ne bi slišal za znamenite rudnike železove rude pri Velikih jezerih. Kot marsikateri drug sektor, tudi ameriška težka industrija ni bila deležna kakšne omembe vredne konkurence na domačem trgu, posledično pa podjetjem konkurenčnost ni bila ravno visoko na prioritetni lestvici. Pa se je stvar spremenila, ko so v začetku osemdesetih let brazilski proizvajalci bili sposobni prodajati železo sredi Chicaga bistveno ceneje kot domači proizvajalci, čeprav so za jeklarski sektor značilni ogromni transportni stroški. Kriza, ki je sledila, je bila posledica kronične nekonkurenčnosti ameriških podjetij. Za razliko od večine slovenskih podjetij oziroma panog v krizi so ameriška jeklarska podjetja kot odgovor na težke izzive bistveno povečala svojo konkurenčnost in v roku par let domala podvojila produktivnost dela in na splošno izboljšala vse knjigovodske kazalce. Kot po receptu se je izkazalo, da je izključno izboljšanje konkurenčnosti vodilo do preživetja jeklarske industrije v ZDA. Tudi na račun kakšnega zmanjšanja zaposlitev.
Seveda imamo tudi pri nas ogromno primerov, ko vodilni niso znali odgovoriti na izzive povečanja tekmovalnosti in pomenu nenehnega sledenja inovativnim izpopolnitvam, ki bi ohranile podjetja konkurenčna tudi v mednarodnem okolju. Lep primer je tekstilna in obutvena industrija, ki je zaradi svoje nekonkurenčnosti v precej slabem stanju. Tako je večna dilema, kako naj slovenska obutvena in tekstilna industrija konkurira »cenenim« izdelkom iz Kitajske. Zakaj pa ne, če pa lahko italijanska industrija mode tako uspeva. Ali pa, na primer, španska ZARA ali švedski H&M, da ne bi bili omejeni samo na izdelke visoke mode.
Seveda je podobno tudi v drugih sektorjih. Recimo pri medmrežnih iskalcih. A se še kdo spomni Matkurje? In spet podobnost iz tujine. Medtem ko je obstajala Altavista že leta nazaj, se danes bolj ko ne googla. Google je učbeniški primer, kako je možno na že razvitem trgu z inovativnimi idejami zmagat. Naj navedem nekaj primerjalnih podatkov Googla z Yahoojem, na primer, ki zgleda, da lahko edini sledi dirki prvega. Čeprav bi, po borznih in finančnih podatkih sodeč, tudi to tezo težko podprli. Poglejmo zakaj. Medtem ko se je cena delnice Googla od konca marca 2006 do danes povečala iz 369,69 dolarjev na 461,83 dolarjev, je Yahoo bolj ali manj ohranjal svojo vrednost, saj se je v isti periodi gibal med 31.45 dolarjev in 31,36 dolarjev z ravno nasprotnim trendom gibanja. Gibanje cene delnic pač odraža gibanje finančnih kazalcev podjetij, po uradno dostopnih podatkih za preteklo leto pa Google v vseh pogledih dominira nad konkurentom, kar je signal, da uspeva s svojimi produkti bolje zadovoljevati potrebe potrošnikov. Recept je več kot na dlani. V času globalizacije in odprtih meja je pač treba uporabiti podjetniško razmišljanje iskanja tržnih priložnosti, jih najti in jih zapolniti s konkurenčnimi izdelki. Vidimo torej, da je skupek obeh pojmov, tako podjetništva, kot tudi konkurenčnosti bistvenega pomena za današnji uspeh. Pa najsi gre za proizvodnjo standardiziranih proizvodov ali storitve informacijske tehnologije.Tako pa »obstajajo države, ki se jim stvari ne dogajajo, države, ki mislijo, da se jim stvari dogajajo, države, ki ne vedo, da se jim stvari dogajajo, in države, ki za to, da se jim stvari dogajajo, poskrbijo«. Torej, poskrbimo, da bosta podjetništvo kot tudi konkurenčnost dejansko postali vrednoti Slovencev in to že v njihovih zgodnjih letih.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007