Konkurenca pri poštnih storitvah

Pojav hitre pošte
Pred leti je mnogo dogodkov prisililo državno pošto (USPS) k ponovnemu premisleku o njeni strategiji, ki bi naj vsebovala različne zadeve v zvezi z njenim zakonsko podeljenim monopolom za pošiljanje pisem. V zgodnjih sedemdesetih letih je USPS postala tarča neusmiljenih kritik s strani uporabnikov poštnih storitev, katerih nujni paketi niso bili pravočasno dostavljeni. To očitno slabost pošte so v javnosti predstavila podjetja iz finančnega sektorja, protest pa je služil za osvetlitev pomanjkljivosti v zelo splošni razlagi pojma pismo, ki ga je v množici monopolnih poštnih zakonskih določil razširjala in uporabljala USPS, ne pa Kongres. Kot protiutež na ta napad je USPS izločila iz seznama svojih monopolnih storitev zelo nujna sporočila, ki jih je označila s pismi, čeprav večina med njimi sploh niso bila pisma. Bile so obveznice, izvlečki, rokopisi in razne druge oblike dokumentov, katerih pozna dostava je imela negativne učinke pri poslovanju naročnikov. Narava teh pošiljk je zahtevala, da so bile dostavljene »absolutno in nedvoumno preko noči,« če si sposodim frazo, ki smo si jo izmislili na začetku FedExovega delovanja, ki je bilo hitro in zanesljivo. Tako je bil pojav zasebnih podjetij hitrih poštnih storitev logičen odziv na potrebe trga. Še več, nastanek je izhajal iz potrebe po uravnoteženju USPSove neučinkovitosti pri pošiljanju nujnih pošiljk, kar je USPS pravočasno spoznal, da mora biti izključeno iz zakonodaje, ki ureja monopol poštnih storitev. Kljub temu je poštna služba tudi sama za sebe poskušala priboriti očitno tržno nišo na trgu ekspresne pošte. Vendar je bila nesposobna tekmovati s kakovostjo storitve, zanesljivostjo, učinkovitostjo in standardi, ki jih je postavil FedEx in kar so kasneje uporabili pri UPS in Airborne. Neuspešen pohod USPSa na trgu ekspresne pošte se je kasneje kazal v njegovem padcu tržnega deleža, ki je iz 45 odstotkov v sredini sedemdesetih let, ko je bil trg ekspresne pošte zelo majhen, padel na manj kot 6 odstotkov leta 1999. Nasprotno ima FedEx v segmentu pošte, ki je dostavljena znotraj tekočega dne, 50 odstotni tržni delež. Preostanek trga je v glavnem porazdeljen med UPS-om in Airbornom. Delež ekspresne pošte v storitvah FedEx-a prispeva relativno majhen delež v njegovih celotnih prihodkih in še bistveno nižji delež v prihodkih FDX-a, FedEx-ovega materinskega podjetja. Kljub temu predstavlja pomemben segment v strukturi podjetja. V letih, ki so sledila izhodu USPS-a iz trga hitre pošte, je bila državna pošta zadovoljna le še s pošiljanjem pisem, faktur, revij, kartic, katalogov in podobnih pošiljk. Približno v osemdesetih letih se je nacionalna pošta soočila s poslovnim problemom, s katerim se v različnih okoliščinah bori mnogo zasebnih podjetij: tehnološko zastarelostjo. Pisma in mnoge stvari, ki jih je USPS naknadno tako kategoriziral, kar mu je zagotavljalo temelj monopola, so bile sedaj prenesene na povsem nov medij: elektronsko pošiljanje. USPS se je na ta inovativen napad odzval tako, da je dobičke, ki so mu jih zagotavljale monopolne storitve pošiljanja pisem in njenih sorodnic, publikacij in tiskanih stvari, uporabil za ponoven vstop v panogo, ki so jo uspešno opravljala zasebna podjetja. Hkrati izstop iz trga ekspresno hitre pošte, dostavljene znotraj dneva, še vedno ni povsem odvrnil USPS, da ne bi še naprej iskal novih prihodkov na tem trgu. Razvil je kvazi-ekspresen proizvod in ga modro umestil med navadno pošto, ki velja za počasno in ne preveč sodobno, in ekspresno pošto, ki je hitra in zagotavlja takojšnjo dostavo. To novost je poimenoval Priority Mail, kateri je v bistvu izpodrinil paketno pošto, s katero si je prizadeval ponuditi transport zapakiranih izdelkov. Težava brezuspešnih poskusov USPS-a, da bi konkuriral na trgu ekspresnih pošiljk, je v tem, da ne obstaja niti trohica dokaza, da bi njegov vstop na trg služil javnemu interesu. Jasno je, da obstajajo pomembni interesi, ki jih je treba omeniti, predvsem interesi poštnih delavcev in poštne industrije. Kakorkoli že, prepričljiv argument moramo šele narediti, če želimo prikazati, da javni interes zahteva, da USPS uporablja monopol nad pošiljanjem pisem za to, da pridobi prednost tudi pri ostalih storitvah, ki jih lahko, in tudi jih, zasebna podjetja opravljajo bolj učinkovito. Še več, pomembno je omeniti, da ta zasebna podjetja, s katerimi želi USPS konkurirati, plačujejo davke in druge prispevke, ki jih USPS ne. Poleg tega so zasebna podjetja predmet številnih posebnih zakonov in omejitev, postavljenih s strani države.

Napačno oglaševanje?
Ne moti samo to, da si USPS jemlje položaj, da lahko svojo konkurenčno storitev Priority Mail pošilja pod milejšimi pogoji, ampak da lahko tudi oglašuje pod drugačnimi pogoji, kot veljajo za oglaševanje zasebnih podjetij. Zloraba tega privilegija je spodbodla FedEx, da je sprožil tožbo proti USPS za njegovo oglaševanje Priority Maila, ki je bilo napačno in zavajajoče. Če bi zasebno podjetje kot FedEx želelo posnemati vzorec oglaševanja USPS, bi brez dvoma bilo obtoženo prevare. Postal Service se je v tožbi zagovarjal nekako takole: "Mi smo javna poštna služba in rabimo spoštovati omenjenih pravil." Pravila, na katera se je skliceval USPS, predpisuje Lanham Act, zvezni zakon, ki prepoveduje zavajajoče delovanje podjetij. Poročilo Consumer Report, ki je bilo izdano v vrhu sezone, ko je za nas najtežje zagotoviti najvišjo možno raven opravljanja storitev za potrošnike, je potrdilo našim ugotovitvam, da je oglaševanje Priority Maila po Lanham Actu zavajajoče. Iz poročila je izhajalo, da je bila FedExova dostava znotraj dneva zanesljiva v 97 odstotkih primerov. Naš zelo dober in sposoben konkurent UPS je imel 94 odstotno zanesljivost, medtem ko je bila zanesljivost USPSove ekspresne dostave 65 odstotno zanesljiva. Na trgu dvodnevne dostave je FedEx ponovno dosegel 97 odstotno zanesljivost dostave, kateremu je sledil UPS z 90 odstotno zanesljivostjo. V nasprotju je USPS, ki potroši na stotine milijonov dolarjev za oglaševanje Priority Mail kot produkt dva do tridnevne dostave (slednje v zelo drobnem tisku), imel zanesljivost dostave 60 odstotno. Bistvo zavajanja je v tem, da pošiljka, poslana preko USPS kot ekspresna pošiljka, ni bila dostavljena pravočasno v 35 odstotkih primerov, medtem ko je bila Priority Mail pravočasno dostavljena v 60 odstotkih primerov. V obrambo se je USPS zagovarjal, da je bila njegovi storitvi Priority Mail dodana opcija brezplačne sobotne dostave, ki jo zasebna podjetja ponujajo ob dodatnih stroških. Kljub temu vsakomur, ki gre na pošto in povpraša za storitev Priority Mail s sobotno dostavo, poštni delavci USPS povedo, da mu ne morejo zagotavljati omenjene storitve. Povedano na kratko. Problem, kot ga vidim pri tem, je sledeč: kljub neizmernim razlikam med produkti državne pošte in zasebnimi poštnimi podjetji, oglašuje USPS svoje produkte, kot da so primerljivi z našimi. USPSovo oglaševanje je neverjetna prevara.

Zakonodajna reformaPosvetimo se za konec še posebnim okoliščinam obravnavanega poštnega področja: imamo ogromno in cenjeno javno institucijo, ki je najboljša na svetu, ki ima veliko vrednost, ki je zgradila to deželo in ki ima impresivno zgodovino. Zelo jasno bom povedal. Rad imam ljudi, ki delajo za našo javno poštno službo. Kljub temu imamo v ameriškem življenju mnogo stvari, ki imajo izjemno zgodovino, na primer konjenica. Vendar, s pomočjo konjenice se več ne bojujemo. Zavedati se moramo, da obstaja mnogo institucij, ki so že pred leti postale zgodovina. Zatorej je vprašanje, ki si ga morajo Združene države danes zastaviti, sledeče: ali naj bo tej posvečeni instituciji dovoljeno, da se preseli na nova področja in nudi storitve, ki jih zasebna podjetja, ki plačujejo davke, lahko zagotavljajo bolj zanesljivo in učinkovito? Verjamem, da je odgovor na to vprašanje negativen. Seveda to ne pomeni, da ne razumem politične realnosti in pomembnega zasebnega interesa, ki ga imajo vsi poštni delavci in njihove družine. Razumem tudi interes ljudi za subvencioniranje splošnih poštnih storitev, ki je pomembno dejstvo v oddaljenih predelih Združenih držav. Vendar je povsem upravičeno od Kongresa zahtevati, da prepreči vtikanje USPSa na povsem konkurenčna področja, kot je dostava pošiljk preko noči, ali ekspresna dostava. FedEx bi vsekakor odobraval takšno situacijo, če bi menili, da je politično izvedljiva. Ker pa ni, podpiramo sprejem ustrezne zakonodaje, ki bi ločila tržno dejavnost stran od USPSa. Slednja pod nobenim pogojem ne sme biti podpirana s strani davkoplačevalcev ali subvencij poštnih storitev, ampak mora s časom postati vodena na čisto poslovni osnovi. Najbolje kot privatizirana USPS. McHughov zakonski osnutek (zakon ni bil sprejet, op.p.) je predvidel, da bi USPSu dal nekaj časa, da postane poslovno bolj odgovorno podjetje. Na primer, USPSu bi omogočil, da sprejme enaka pravila oglaševanja, kot veljajo za druga podjetja v sektorju ekspresnih dostav. S tem bi se začel proces vzpostavitve sistema proste in poštene konkurence na trgu. To zadnje je še posebej nujno in potrebno, kajti nikakršnega opravičila ni za nepošteno prednost, ki je v zadnjem času bila dovoljena USPSu, ko je izvršil masovno diverzifikacijo svoje ponudbe, pri tem pa ni bil podvržen nikakršnim pravilom glede uporabljanja dodeljenih javnih privilegijev. Zraven tega sem vesel, da vam lahko povem, da pozdravljamo zakon, ki je prestavil zastopnika Združenih držav v Universal Postal Union ven iz USPS, kateri tekmuje na področjih, kjer zasebni sektor dobro deluje, v State Department, ki je kot tak bolje sposoben upoštevati širši interes vseh vpletenih strani v UPU. V zaključku bi rad poudaril, da pri FedEx-u ne obravnavamo USPS kot sovražnika. Problem, ki sem ga opisal, ni v povezavi z osnovnimi načeli: življenjem, svobodo, iskanjem sreče. Gre za vprašanje transfera, polno podprtega z močjo države, dobičkov iz enega sektorja gospodarstva v drugega. Moje bistvo pojasnjuje naslednja primerjava: FedEx izvede en polet dnevno na Kitajsko, kjer je vrsta različnih javnih institucij, ki se ukvarjajo s tržnimi dejavnostmi. Če sledimo primeru USPSa, se vprašajmo, zakaj bi bilo nemogoče pričakovati scenarij, kjer bi ameriška vojska odvažala pošiljke naših državljanov na Kitajsko? Vojska ima čudovito floto tovornjakov in mnogo izkušenih voznikov tovornjakov. Upoštevaje visoke stroške vzdrževanja vojske lahko samo pomislite, koliko denarja bi lahko prihranili, če bi razširili odgovornost vojske na izvajanje prevoznih poslov s tovornjaki. S tem bi seveda posredno subvencionirali nakupe dodatnih Tomahawkov. Daleč od pretirane domišljije, predstavlja gornja primerjava izkrivljenost, ki se skriva za upravičevanjem USPSa glede posrednega subvencioniranja splošnih poštnih storitev do oddaljenih vasi Inuitov na Aljaski. Predstave o tem, da je tovrstno posredno subvencioniranje koristno, je zmotna. Redki primeri, ki jih imamo s področja delovanja pošt, kažejo ravno nasprotne učinke od sprva predvidenih. Canada Post je bilo dovoljeno pridobiti zasebno podjetje za dostavo hitre pošte in dolgo časa je lahko s svojimi monopolnimi rentami podpirala tekmeca na prostem trgu, in ne obratno. Ko zaključujem s komentarjem glede USPS in reforme poštnih storitev, upam, da sem bil dovolj jasen v tem, da ni moj namen podcenjevati USPS, za katerega menim, da je čudovit, z izjemno zgodovino, in zaposluje izjemne ljudi. Preprosto menim, da to, kar USPS poskuša početi, ni v skladu z vrednotami ZDA in je v nasprotju z najboljšimi interesi njenih državljanov.

Frederick W. Smith

z dovoljenjem Cato Instituta objavljeno v Tribunalu, 29. marca 2007