Gre za trošenje, vraga, ne za primanjkljaj

Stavek, ki ga je Ron Suskind pripisal ameriškemu podpredsedniku Dicku Cheneyu, pravi: »Ronald Reagan je pokazal, da primanjkljaj ni pomemben.« Četudi je Cheney to dejansko izjavil, vsebuje izjava oboje, resničnost in zmoto. Največji stroški in koristi državnega proračuna izhajajo iz obsega njene potrošnje: za vojsko, ceste, sodstvo, zdravstvo, socialo ali pokojnine. Ker verjamem, da koristi pri tem ne odtehtajo stroškov, sem pripadnik manj obsežne države. Nekateri menijo drugače. Ključno je, da govorimo o obsegu trošenja in ne o primanjkljaju.
Država se financira z davki. Gospodarstvo deluje bolje, če ga negativni učinki davkov na delovne navade ljudi in investicije ter čas prilagajanja na davčne zakone minimalno ovirajo. Problematični so davki z visokimi mejnimi stopnjami in tisti na dohodke iz kapitala.
Visoke mejne davčne stopnje so slabe, ker znižujejo trud ljudi, pridobivanje kapitala in inovacije. V ameriškem sistemu padejo visoke mejne davčne stopnje na dve skupini ljudi: bogate, z visokimi mejnimi dohodninskimi stopnjami, in revne, ki z višjimi prihodki izgubijo transferna plačila. Davčna reforma iz osemdesetih let je modro znižala mejne davčne stopnje, davčni zakon iz 2003 je to nadaljeval.
Davki na dohodke kapitala, kot so: davek na dobiček podjetij, davek na dividende, obresti, kapitalske dobičke in nepremičnine, so škodljivi, ker obdavčujejo varčevanje. Ti davki spodbujajo ljudi, da več trošijo danes in manj jutri. Znižanje davkov na dividende leta 2003 je pripomoglo k znižanju obdavčitve dohodkov kapitala.
Zvezna dohodnina ni učinkovita. Mejne stopnje so visoke, obdavčeni pa so kapitalski dohodki. Davki, ki se plačujejo preko prispevkov za socialno varnost in prispevajo skoraj enak delež v zvezno blagajno kot dohodnina, povzročajo mnogo manj distorzij, saj ne obdavčujejo kapitala, poleg tega gre za obdavčitev po enotni stopnji. Tudi davki na potrošnjo so učinkoviti.
Država mora odločiti, kako in kdaj obdavčevati. S proračunskim primanjkljajem prestavi pobiranje davkov od danes na jutri. Ker primanjkljaj ne spremeni količine pobranih davkov (v današnji vrednosti), obstaja smisel, da dejansko ni pomemben, kot izhaja iz trditve Dicka Cheneya. David Ricardo je leta 1820 postavil pogoje, pod katerimi imata tekoča obdavčitev in zadolževanje države enakovreden učinek. Torej, da ostajajo obrestne mere, investicije in tako dalje nespremenjene, če vlada za današnje trošenje pobere davke takoj, ali pa se zadolži. To imenujemo rikardijanska ekvivalenca.
V nasprotju z njo pa sam čas obdavčitve povzroča učinke na gospodarstvo. Ni učinkovito, da bi delo ali potrošnjo v nekem letu obdavčili s stotimi odstotki in z nič v naslednjem. Boljša davčna politika stabilizira davčne stopnje v času. Davčni zakon iz leta 2001 in Reaganova reforma iz zgodnjih osemdesetih sta pri tem zašla. V splošnem lahko razumna uporaba primanjkljaja gospodarstvu pomaga. Na primer, izposojanje med vojno in recesijo prepreči zelo visoke davčne stopnje v teh obdobjih izrednih razmer.
Reaganova politika je teoriji dodala novo dimenzijo. Reagan je hotel manjšo državo, ampak je bil v začetku uspešnejši pri zaustavljanju rasti davkov kot pa pri zaustavitvi rasti državnih izdatkov. Pojavi se proračunski primanjkljaj in poveča delež državnega dolga v BDP. Sčasoma sta primanjkljaj in javni dolg pripeljala do zadostnega pritiska na Kongres za brzdanje izdatkov. Po naraščajočem trendu od petdesetih do zgodnjih osemdesetih se je delež zveznih izdatkov v BDP skozi devetdeseta zniževal. Lahko rečemo, da je Reaganova metoda zmanjšanja države delovala.
Trenutna administracija se je iz osemdesetih pravilno naučila, da primanjkljaj in dolg ne vplivata nujno na obrestne mere, investicije itd. Vendar izjavo Cheneya lahko razumemo tudi tako, da Administracija sklepa, da tudi državno trošenje ni pomembno. Očitno Administracija meni, da ji primanjkljaj dovoljuje neomejeno trošenje. To napačno dojemanje uničuje politične pritiske proti primanjkljajem. Reaganova zamisel strateškega primanjkljaja deluje samo takrat, ko vodi do zmanjšanja državne potrošnje. Trenutno pa brezbrižnost do primanjkljaja omogoča državno trošenje, ki raste po pretresljivih stopnjah. Upamo lahko, da se bo strah pred primanjkljajem vrnil in pripeljal do zmanjšanja izdatkov. V nasprotnem primeru bo moral Washington najti kakšen drug vir brzdanja.

Robert J. Barro

z dovoljenjem Businessweek objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007