Nujno potrebni in vedno krivi za vse

»Če bi bila neka majhna skupina posameznikov pri vsakem nesoglasju z drugo stranjo vedno obdolžena krivde in to neodvisno od okoliščin in predmeta razprave, bi to bilo preganjanje? Če bi ta skupina vedno morala plačati za vse grehe, neuspehe in napake katere koli druge skupine, bi to bilo preganjanje? Če bi ta skupina morala živeti pod tiho strahovlado, posebnimi zakoni, ki bi veljali samo za njih; zakoni, ki jih obdolženi vnaprej ne bi mogli jasno razumeti in opredeliti in ki jih tožnik vedno lahko razlaga povsem po svoji volji, bi to imenovali preganjanje? Če bi bila ta skupina kaznovana ne za svoje napake, ampak za svoje vrline in odličnost; ne za svojo nesposobnost, ampak za svojo ustvarjalnost; ne za svojo neuspešnost, ampak za svoje dosežke, in večji kot so dosežki, večja je kazen – ali bi to imenovali preganjanje?«
Ayn Rand, Capitalism: The Unknown Ideal, 1967, 44.

Biti uspešen posameznik v Sloveniji ni lahko. To ve skoraj vsakdo. Še težje je biti uspešen poslovnež. Načeloma med uspešnim poslovnežem in uspešnim posameznikom ni bistvene razlike, saj so uspešni poslovneži tudi uspešni posamezniki. Tisti, ki so uspeli, to dobro vedo. Prav tako tisti, ki niso uspeli. Tudi tisti, ki so sicer imeli dobro podjetniško zamisel in so tudi vedeli, kako jo izpeljati, pa so jim visoke administrativne ovire in visoki davki preprečili, da bi idejo na koncu tudi uresničili. To so ljudje, katerim ni bilo dovoljeno, da bi uspeli. Morda pa to najbolj vedo tisti, ki so kljub vsem oviram zadovoljili potrebe ljudi in uspeli, s tem pa si pridobili sloves pohlepnih in nemoralnih posameznikov. To so ljudje, katerim ni dovoljeno, da so uspešni.
S svojim negativnim, zavistnim in zaničevalnim odnosom do uspeha, uspešnih posameznikov in uspešnih podjetij, katerega glavni promotorji v javnosti so predvsem sindikati, mediji, politiki in druge organizacije, katerim bi naj bili pravičnost in enakopravnost najvišje na lestvici vrednot, povzročajo ljudje, politiki in mediji ter predvsem zakonodaja verjetno največje krivice, ki se dogajajo katerikoli družbeni skupini. Ob tem je šokantno predvsem dejstvo, da uzakonitev krivic podjetjem in uspešnim posameznikom politiki, sindikalni vodje, novinarji in mnogi drugi »pravičniki« javno podpirajo, pri tem pa se pod pretvezo zasledovanja nekih višjih ciljev »družbenih koristi« zavzemajo za uzakonitev vedno novih in novih.
Prizadevanja zaposlenih po višjih plačah so v javnosti praviloma prepoznana kot legitimna in socialno upravičena, medtem ko so prizadevanja podjetij po višjih dobičkih označena kot nemoralna, izkoriščevalska in pohlepna. Kakor zaposleni pričakujejo, da bodo za opravljeno delo prejeli nagrado, tako tudi lastniki kapitala, ki vložijo svoj denar v podjetje, s čimer dejansko omogočijo, da podjetje lahko deluje, pričakujejo, da bodo po koncu leta za svojo investicijo nagrajeni. Pri tem pa ne smemo zanemariti tveganja izgube vloženega denarja, ki so mu izpostavljeni. Lahko se strinjamo, da ljudje ne prihajajo na delo, ker radi opravljajo svoje delo, ampak v prvi vrsti, ker želijo zaslužiti. Če lastnikom kapitala ne dovolimo, da so nagrajeni z dobičkom in jim z davki vzamemo velik del ustvarjenega, ti ne bodo pripravljeni investirati v delovanje podjetij. Svoj denar bodo raje investirali drugod, ljudje pa bodo ostali brez zaposlitve. V skrajnem primeru tako res ne bo več dobičkov, ampak ne bo pa tudi dela za ljudi ter mnogih dobrin za potrošnike.
Tudi za slab ekonomski položaj zaposlenih se krivda praviloma prenese na podjetja in njihove managerje. Ko pa želijo taisti managerji dvigniti učinkovitost svojih podjetij, razširiti svoje poslovanje tudi na druge trge, kar bi privedlo do višjih plač zaposlenih in nižjih cen izdelkov in storitev, pa sindikati in drugi, ki krivdo valijo na podjetja, ne dovolijo, da bi se s spremembo delovno-pravne zakonodaje, z zmanjšanjem celotnih stroškov dela, davkov in administrativnih ovir, kot pogosto predlagajo managerji, učinkovitost podjetij in s tem ekonomski položaj njihovih zaposlenih povečala. Kljub temu so krivi managerji.
Do sedaj še nikoli ni bilo slišati, da so za propad podjetij, ali za odpuščanje zaposlenih krivi sindikati in politiki, ki so sicer glavni ustvarjalci podjetjem in uspešnim posameznikom sovražne zakonodaje. Prav tako še ni bilo slišati, da bi kdo od omenjenih prevzel tudi odgovornost za propad podjetij in podjetnikom izplačal odškodnino. Ko pride do odpuščanja zaposlenih, v ospredje stopijo nesposobnost podjetij in managerjev ter njihova nemoralnost in nečlovečnost. Managerjem se praviloma pripisuje tudi odgovornost za kasnejše socialne stiske brezposelnih. Ko pa ti isti managerji zahtevajo večjo prožnost na trgu delovne sile, manjšo moč sindikatov, nižje in pravičneje porazdeljene davke in prispevke in druge ukrepe, s katerimi bi povečali podjetniško iniciativo, uspešnost, ki bi posledično privedla do novih in novih delovnih mest, pa ti isti sindikalisti in politiki ponovno omenjajo pohlep in nemoralnost managerjev, kakor tudi, da se podjetniki želijo okoristiti na račun zaposlenih, pri čemer so zainteresirani izključno za svoj dobiček, s čimer preprečujejo, da bi prišlo do sprememb.
Progresivna dohodninska lestvica na najbolj očiten način kaznuje uspešnost, ustvarjalnost in odličnost posameznikov. Pri dohodnini je tudi najjasneje vidno, da se z višino uspešnosti kazen povišuje. In to ne samo absolutno, ampak tudi relativno. Ljudje nikjer nismo tako neenaki kot ravno pri dohodnini. Tudi negativni odnos političnega vrha, sindikatov, medijev in ljudi do uspeha se je najlepše prikazal ravno pri dohodnini. Nepravične dohodninske stopnje drastično zmanjšujejo pripravljenost posameznikov do inovativnosti, prav tako pa močno dvigujejo stroške dela v tistih panogah, ki zaposlujejo najbolj uspešne posameznike. Zaradi tega se te panoge ne morejo razviti v želenem obsegu. Posledic je več. Manjša zaposlenost, kot bi lahko bila, in nižje plače, slabša kakovost storitev za potrošnike in višje cene, manj podpornih in dopolnilnih dejavnosti in manj novih poslovnih priložnosti. Cena, ki jo plačujemo vsi.Čeprav se predlogov podjetnikov nikoli ne upošteva, so kljub temu krivi za vse probleme, ki prizadenejo ljudi. Podjetnikom in uspešnim posameznikom se praviloma jemljejo zasluge za gospodarsko uspešnost, do katere prihaja kljub vsem institucionalnim oviram in krivicam, ki so jih deležni. Zasluge si praviloma pripisujejo vlada in sindikati, katerih delovanje izključno ovira poslovanje podjetij. Nikakor ne smemo pozabiti, da so uspešni posamezniki in podjetja tisti, ki so privedli do tehničnega napredka, ki so v naše domove prinesli računalnike in drugo tehnologijo; da gre za tisto skupino ljudi, ki so nam omogočili, da se po svetu vozimo z avtomobili; da gre za tisto skupino posameznikov, ki vsem drugim ljudem omogočajo, da lahko uporabljajo svoje znanje in sposobnosti in z njimi preživljajo sebe in svoje družine. Skratka, da gre za tisto skupino posameznikov, ki so nam omogočili, da se naše življenje bistveno razlikuje od življenja v Podsaharski Afriki in v drugih nerazvitih delih sveta in da si danes življenja brez njih sploh ne znamo več predstavljati. Pozablja se, da so lastniki kapitala prvi člen v verigi proizvodnega procesa. Zaradi tega približevanje pravičnejši davčni reformi, ki bi zmanjšala najvišje dohodninske stopnje, ni nikakršen odpustek bogatim, pač pa v prvi vrsti korak v smeri večje pravičnosti. Posledično pa tudi v smeri večje uspešnosti in blaginje.

Matjaž SAteinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007