Tribunalovo oko

Frank-Walter Steinmeier, nemški zunanji minister, je ob demonstracijah, ki so spremljale Azijsko-evropsko srečanje (ASEM) v Hamburgu, za medije izjavil:

»Demonstranti imajo pravico do demonstracij. Ljudje imajo pravico postavljati vprašanja o globalizaciji. O demonstracijah proti tokratni konferenci pa bom odgovoril z vprašanjem: zakaj demonstrirajo proti konferenci, na kateri želijo Evropejci in Azijci oblikovati skupna stališča o spornih svetovnih vprašanjih?«

Demonstriranje kot množično izražanje nestrinjanja, običajno v obliki protesta, ni pojav sodobnega časa. V takšni ali drugačni obliki so se demonstracije namreč pojavljale že vse od začetka človeške civilizacije. Tako sta se recimo začeli ameriška in francoska revolucija konec 18. stoletja, s pomočjo protesta so tudi kitajski študentje leta 1989 zase zahtevali spoštovanje osebne svobode in demokracijo, konec koncev pa so tudi prvi začetki »slovenske pomladi« konec osemdesetih let povezani z ljudskim protestom.
Tako ni presenetljivo, če se različne oblike protestov dogajajo tudi v današnjem času. Vsako njihovo omejevanje bi pač pomenilo grob poseg v posameznikovo svobodo do lastnega izražanja mnenja. Pa vendar se je včasih težko znebiti občutka, da postaja pri vsem skupaj prevladujoča potreba po razgrajanju, vse pogosteje pa se tudi ne ve natančno, proti čemu so demonstracije sploh namenjene. Te so pač vse prepogosto povezane z nasiljem, še bolj pa skrbi, da se pri tem uporablja silo in splošni nered kot prevladujoče in edino sredstvo za reševanje političnih vprašanj, kot je revščina, okoljevarstvo ipd. Nasilje pač spada med že prežete oblike reševanja nesoglasij, ki ne pritičejo Zahodni civilizaciji, ponovna vpeljava takšnega načina reševanja pa bi celotno družbo privedla v njeno degradacijo na najnižjo možno raven. Samo predstavljajmo si primer, ko bi se že vsako najmanjše nesoglasje med sosedi nekaznovano razreševalo z uporabo najhujšega nasilja.
To pa še sploh ni vse. Dogodki kažejo, da protestnikom kratenje pravic drugih pri tem ne predstavlja nobene omejitve. Še več, vse bolj prevladujoča postaja filozofija, da cilj upravičuje uporabo vseh sredstev. In potem se dogajajo zažgani avtomobili, razbita izložbena stekla, kraje, pretepi in celo uboji. Ne nasprotujem javnemu izkazovanju posameznikovih prepričanj oziroma nestrinjanj, pa vendar je z vidika svobodne družbe nedopustno, da posameznik ali skupina pri tem neavtorizirano zlorablja tujo lastnino. Verjetno ni daleč od resnice, da bi vas velika večina protestnika, ki bi si na vaši zelenici prizadeval za čistejše okolje, najprej skušala pregnati, verjetno celo s pomočjo policije, eni bi ga pa zaradi vdora na vaše (tuje) zemljišče celo prijavili na sodišče. In kaj bi porekli, ko bi vas ta nezaželeni gost ob teh vaših dejanjih označil za nasilneža, ki mu povrh vsega krati njegovo pravico do svobodnega izražanja?
V tem oziru niso hamburški dogodki nobena izjema in lahko prej služijo kot dober primer. Ni namreč pomembno, ali gre za številčno večjo ali manjšo skupino ali celo za osamljenega protestnika. Kot v zgornjem primeru okoljskega protestnika je tudi tukaj pomembno izključno varovanje lastninskih in drugih pravic ostalih. In ne, da nekateri uresničujejo svoje cilje, ideje, prepričanja na račun drugih. Ljudje smo pač ciljno usmerjena bitja s sposobnostjo razumnega mišljenja, kar daje vsakomur svoj razlog za prisotnost oziroma neprisotnost na demonstracijah. Različne razloge bi lahko pripisali celo vsem njenim udeležencem, kjer bi se verjetno našli zastopniki večnih nergačov, radovednežev, nihilistov, razgrajačev in drugih skupin, v večini primerov, kot je v Hamburgu, pa večino tako ali drugače protirežimskih protestnikov, ki, če si sposodim besede Ayn Rand, pri tem ne ugotovijo, da so sami najbolj konsistentni del ubogljivih gojencev, katerim predstavlja upor že po arhetipu odmik od ohranjanja statusa quo.Ob vsem skupaj je paradoksalno, da so se protesti zgodili tudi v Hamburgu. Ne bo odveč ponoviti, da je bila glavna tema hamburških pogovorov okoljevarstvo, pri tem vprašanju pa gre težko oporekati evropskim prizadevanjem v prid čistejšemu okolju, ne glede na to, če se z njimi strinjamo ali ne. Saj ne, da bi zavzemanje za »dobro stvar« legitimiralo uporabo gornje prakse, pa vendar se samo po sebi postavlja vprašanje o dejanskih razlogih za tokratne proteste.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7. junija 2007.