Svobodometer - maj

Ocena: 1.5

Zaradi posebne številke, posvečene dogajanjem na Atlasovem Liberty Forumu in Heritagovem Resource Banku, je izpadla ocena svobode za mesec april. Tokratni Svobodometer izjemoma obravnava dogajanje v dveh mesecih skupaj, aprilu in maju.
Kot vedno, je najprej na vrsti vlada. Njeno delovanje je zaznamovalo sprejetje obsežnega števila uredb, ki se tičejo različnih dejavnikov onesnaževanja okolja. Tako je administrativno določila zgornje meje onesnaževanja vode in zraka za: proizvodnjo cementa, livarne aluminija in magnezija, proizvodnjo lesnih kompozitov, male in srednje kurilne naprave, naprave za proizvodnjo aluminija z elektrolitskim postopkom, naprave za pridobivanje svinca in njegovih zlitin iz sekundarnih surovin, livarne in kovačije sive litine, nepremične plinske turbine z vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW in nepremični motorji z notranjim zgorevanjem, naprave za vroče pocinkanje, naprave za pripravo asfaltnih zmesi, proizvodnjo keramike in opečnih izdelkov, pranje in kemično čiščenje tekstilij, livarne barvnih kovin, proizvodnjo vodikovega peroksida in natrijevih perboratov, proizvodnjo usnja in krzna, proizvodnjo rastlinskih in živalskih olj in masti, proizvodnjo alkoholnih in brezalkoholnih pijač, proizvodnjo hrane za prehrano ljudi in živalske krme, proizvodnjo in obdelavo železa in jekla, proizvodnjo stekla in steklenih izdelkov, proizvodnjo živil živalskega izvora in komunalne čistilne naprave, in sprejela uredbo o ravnanju s snovmi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča. Zraven tega je diskrecijsko določila načrt razdelitve emisijskih kuponov onesnaževalcem okolja za obdobje od 2008 do 2012.
Na prvi pogled zgleda tovrstno urejanje stopenj dovoljenega onesnaževanja lepo in prav; podjetja spoštujejo okoljske predpise in narava postaja čistejša. Ugotovitev drži, vendar samo za obdobje takoj po njihovi uvedbi, ko morajo podjetja, ki so nad dovoljenimi mejami, doseči minimalne standarde oziroma zapreti proizvodne obrate (če zlobirajo več kuponov za onesnaževanje, jim niti tega ni treba). Kvaliteta okolja se zviša. Vendar to na dolgi rok ni rešitev, saj določanje mej onesnaževanja uničuje tekmovalnost med podjetji za biti okolju še bolj prijazna. V primeru obstoja birokratskih pravil namreč podjetjem zadostuje že delovanje znotraj dovoljenih okvirjev, vse kar je več, pa za njih ni racionalno, saj prinaša nepotrebne dodatne stroške, koristi pa praktično nobenih. Bistveno bolj učinkovito je, če pritisk na znižanje onesnaževanja pride s strani izobraženih in ozaveščenih ljudi. In smo pri svobodni družbi, saj edino svobodno okolje temelji na intenzivnem razvijanju lastnega razuma in na ustvarjanju boljšega znanja, kar, med drugim, dviguje stopnjo zavesti o pomenu čistega okolja za boljše življenje. Preprosto, kupovati začnemo vedno več okolju prijaznejših izdelkov, s čimer nagrajujemo okolju prijaznejša podjetja.
Globalno segrevanje in onesnaževanje okolja dobiva razsežnosti religije. Nasprotniki svobodnega razuma, zbrani v različnih nadnacionalnih mednarodnih organizacijah, v imenu višjih ciljev, predvsem pa podprti z metodo ustrahovanja pred okoljsko kataklizmo, na znanstveno neustrezen način, milo rečeno, zavajajo. Dejansko so njihova prizadevanja usmerjena v krepitev lastne politične moči in v ohranitev potrebe po obsežni regulaciji naših življenj.
Vlada nadaljuje z dodeljevanjem in zavračanjem koncesij, tj. ekskluzivnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti. Tokrat za svetovanje potrošnikom, opravljanje iger na srečo, za vzrejo rib, za rabo vode za proizvodnjo električne energije, za rabo vode za kopališko dejavnost, za distribucijo električne energije, za izvajanje visokošolskih študijskih programov. Zraven tega je podeljevala statuse invalidskih podjetij in določila cene učbenikom, daljinskemu ogrevanju s pomočjo pare in tople vode, komunalnim storitvam, podražila cigarete ter potrjevala in zavračala povišanja vpisnih mest na vseh treh univerzah za študijsko leto 2007/2008. Vse zgoraj omenjene aktivnosti so klasične tržne dejavnosti.
Vas zanima, kakšna je cena, ki jo za to plačujemo? Po eni strani dobimo dražje in slabše storitve, kakor bi jih zagotovili podjetniki v prostem tržnem boju, po drugi strani pa plačujemo višje davke, saj tako obsežna področja odločanja zahtevajo obsežen birokratski aparat. V ceno je seveda všteta tudi korupcija, do katere pride pogosteje v tistih okoljih, kjer so pristojnosti državnih uradnikov obsežnejše in redkeje v svobodnih kapitalističnih državah z minimalnim državnim aparatom.
Ne samo, da nadaljuje s prakso podeljevanja ekskluzivnih dovoljenj za opravljanje posameznih tržnih storitev, vlada je ponovno razlaščala. Tokrat je brez lastnikove privolitve odvzela parcelo, stanovanjsko stavbo in dvorišče. Izgovori o visokih odškodninah so brezpredmetni, saj se v svobodni družbi vsi dogovori, brez izjeme, sklepajo na podlagi prostovoljne privolitve. Če kdo želi neko zemljišče, ga mora pač kupiti po takšni ceni, kot jo zahteva lastnik zemljišča. Druge možnosti ni. Spoštovanje lastninskih pravic je najvišje merilo stopnje svobode katere koli družbe. Če tukaj popustimo, smo prostovoljno predali temeljno vzpodbudo kreativnega ustvarjanja: razpolaganje z rezultati lastnega dela.
Ob kopici večletnih programov smo dobili še dva: šestletko razvoja podeželja in šestletko spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti, obe za obdobje 2007-2013. Obstoj nebroj različnih večletnih programov, po pravilu imajo pridevke razvojni in so med seboj v navzkrižju, kaže na neverjetno vero vladnega establišmenta, da lahko s pomočjo pobiranja davkov in kreiranja večletnih razvojnih načrtov izboljšuje raven našega življenja. »Razni odbori in komisije javnega sektorja pač ne morejo nikoli tekmovati s trgom, saj jih za vsako posamezno idejo javnega sektorja trg ponudi mnogo več, ki potem v medsebojni bitki kljubujejo druga drugi, tista najboljša in najbolj uporabna pa se na koncu pokaže kot zmagovalna,« je v govoru, ki smo ga pod naslovom Islandska zgodba o uspehu objavili v sedmi številki Tribunala, izjavil Davið Oddsson, oče reform danes cvetoče Islandije. Verjamem, da dodatni komentar ni potreben.
Prav z zanimanjem sem pregledal kratko gradivo, ki ga je vlada sprejela v zvezi s sodelovanjem z nevladnimi organizacijami. Dokument odraža prepričanje, da je naloga vlade neposredna podpora nevladnih organizacij s pomočjo davkov, ki jih plačujemo vsi, ker bi naj to bilo v interesu nas vseh. V svobodni družbi se ljudje prostovoljno združujemo v nam ljube organizacije, ki jih tudi sami, brez državnega vmešavanja, finančno podpiramo. Posledično imamo v svobodni družbi pestro paleto zelo učinkovitih organizacij, ki sledijo potrebam svojih članov, saj so odvisne od njihove članarine. V Sloveniji podobnih državah pa moramo vsi plačevati tiste civilno-družbene organizacije, ki jih preko razpisov določi birokracija. Dobimo klasične skupine iskalcev rent, ki pri politikih lobirajo za nezaslužen denar davkoplačevalcev. Posledično je civilna družba bistveno manj učinkovita in je v večini primerov zgolj sama sebi namen.
Kot dokaz, kako so zaposleni v javni upravi privilegirani proti tistim, ki to financiramo, podatek, da so vladni možje v tem obdobju povišali plače policistom, carinikom, paznikom, izterjevalcem, vojakom in gasilcem ter zagotovili KAD-u povrnitev davka iz naslova realiziranih premij dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence. Pri prvem ukrepu pogrešamo fleksibilna pravila nagrajevanja na osnovi zadovoljstva državljanov z delom teh služb, v primeru KAD-a pa gre za davčno olajšavo, ki po definiciji pripada davkoplačevalcem. Gre namreč za denar iz naslova privilegiranih shem dodatnega zavarovanja za javne uslužbence, kjer KAD skrbi za izplačilo obljubljenih rent ob upokojitvi. Vlada je izplačilo rent iz teh naložb priznala kot davčni odbitek, ki ga bo nakazala KAD-u, namesto da bi za ta znesek znižala davke. Nekako v ta sklop sodi tudi program financiranja državnega proračuna, kjer je vlada potrdila pakete obveznic za predčasni odkup in časovnico odkupov. Vladnim birokratom svetujemo, da se naj vedejo odgovorno do davkoplačevalcev in naj zadnjih izdaj obveznic ne poravnavajo več z morebitnimi novimi izdajami, temveč izključno z zniževanjem lastne potrošnje.
Dva dogodka iz tega obdobja pa vendarle nekoliko dišita po načelih svobodne družbe. To sta pospeševanje denacionalizacijskih postopkov, h kateremu se je vlada zavezala, in novi razpisi za prodajo državnega premoženja, ki jih organizirata KAD in SOD. Počakajmo.
Izmed sprejetih aktov Državnega zbora izpostavljamo: petletko za jezikovno politiko 2007-2011, spremembe zakonodaje o omejevanju konkurence in dve parlamentarni komisiji za nakupe orožja.
Jezik je živa tvorba, kot je živ vsak naravni sistem. Zato je administrativno urejanje jezika neumnost, ki upočasnjuje njegov naravni razvojni tok. Ljudi se namreč ne da prisiliti, da govorijo v skladu s pravili, temveč se jezikovno izpopolnjujejo glede na svoje vsakodnevne potrebe. Pomembno je namreč zgolj to, da uporabljajo takšen jezikovni kod, kakršnega potrebujejo za nemoteno izpolnjevanje lastnih ciljev. Moraliziranje o nacionalnem pomenu jezika je mlatenje prazne slame: profesionalni novinar ima en jezikovni kod, profesor fizike ima drug jezikovni kod, zdravnik ima tretji jezikovni kod, elektrotehnik ima četrti jezikovni kod, gospodinja ima peti jezikovni kod in tako dalje. Resnica je drugje: tančica nujnosti negovanja slovenskega jezika skriva osebni interes jezikoslovcev po financiranju njihovih projektov z davki.
Odslej bo prostovoljno povezovanje podjetij v skupine z namenom občutne prevlade na trgu kaznivo dejanje. Vse pod krinko zaščite potrošnika. V resnici gre za grob poseg v svobodno delovanje podjetij in v njihove strateške odločitve. Administrativno uničevanje tržnih monopolov pomeni kaznovanje najbolj učinkovitih podjetij zato, ker so na trgu pobrala največji tržni delež. Pozabljamo, da je najboljši regulator koncentracije moči možnost prostega vstopa na tržišče, saj najmočnejša podjetja na trgu sili k stroškovni učinkovitosti; če bo monopolist dvignil cene nad tržne, bodo prišli novi ponudniki in mu bodo cene zbili.Poslanci so ustanovili dve parlamentarni komisiji za eno stvar: nakup orožja. Opozicijski poslanci bodo preverjali pravilnost nakupa oklepnikov pri Patriji, poslanci vladnih strank pa nekatere večje nakupe orožja pred tem, ko je bila sedanja opozicija na oblasti. Poznavajoč logiko delovanja parlamentarnih preiskovalnih komisij, lahko brez tveganja napovem, da se iz vsega skupaj ne bo izcimilo nič. Gre namreč izključno za osebni interes poslancev po razpolaganju s čim več informacijami. Te informacije nato uporabljajo za izvajanje lastnih političnih kampanj, ko nas prepričujejo o koruptivnosti političnih nasprotnikov. Sume o nepravilnostih politikov bi moralo preiskovati izključno tožilstvo.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7. junija 2007.