Časi velike vlade nikoli končani

Od padca berlinskega zidu je minilo že sedemnajst let. Prav tako je že sedemnajst let od tega, kar je socialistični ekonomist Robert Heilbroner razglašal, da »je boja med kapitalizmom in socializmom konec: kapitalizem je zmagal … Kapitalizem ureja gmotna razmerja posameznikov bistveno bolj učinkovito kot socializem.« Je pa tudi nekaj več kot desetletje tega, kar je Bill Clinton izjavil: »Časi obsežnih držav so minili.« Videti je bilo, da je, celo v očeh svojih kritikov, klasični liberalizem, tj. liberalizem osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki je simboliziral osebno svobodo posameznikov, prosto trgovino, vladavino prava in predvsem zasebno lastnino, intelektualno prevladal. Pričakovati je bilo, da bo nadvladal tudi politično.
Izteklo se je nekoliko drugače. Klasični liberalizem se ni spoprijel s pomembnimi teoretičnimi izzivi, ki jih je postavil marksizem, njegova rivalska ideologija. Vsaj kar se tiče ZDA, napad na osebno svobodo in lastninske pravice napreduje pod različnimi medijskimi naslovi: javno zdravstvo, okoljska politika, nacionalna varnost, dajanje poslov političnim botrom ipd.
Knjiga The Challenge of Liberty, ekonomistov Roberta Higgsa in Carla Closa iz Independent Instituta, skuša prikazati kako uspešno se liberalizem bojuje s temi izzivi in skuša dati nekaj odgovorov nanje. Libertarna težkokategornika Thomas Szasz in James Buchanan se lotita tematike, ki se razteza od vloge ideologije pri vprašanjih nacionalne varnosti, do lojalnosti do posameznih skupin. Prispevki, ki so bili v zadnjem desetletju v izvirniku objavljeni v The Independent Review, to znova in znova nazorno dokazujejo, čeprav so nekateri prispevki, ki so bolj usmerjeni h konkretnim ekonomsko-političnim predlogom, morda manj potrebni, kot pa so bili v času prve objave. Vendar, gledano v celoti, izdaja daje občutek, da so liberalni intelektualci izzive in nasprotovanja svobodi začeli dojemati šele v tem obdobju.
Prvi prispevek v knjigi, The Soul of Classical Liberalism, Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, Jamesa Buchanana, se sprašuje, kaj bi lahko bilo ključno vprašanje: Ali je padec socializma in izvolitev politikov, ki uporabljajo mamljive besede majhne države, toliko zadovoljila in uspavala libertarce v prepričanju, da obstaja bistveno večja podpora njihovim prepričanjem, kot dejansko je? Buchanan odgovarja pritrdilno.
»Klasični liberalci, ki imajo razumevanje za bistvo delovanja podjetij v zadnjih dveh stoletjih, so se v desetletjih po letu 1980 dobesedno uspavali. Še posebej po smrti socializma tako kot ideje, kot v praksi,« piše Buchanan. »Država kot pestunja (Nanny Country) in očetovsko skrbni režimi iskalcev rent, v katerih danes živimo, so nastali iz praznine v politični filozofiji.« Buchanan nadaljuje z grajanjem klasičnih liberalcev za njihovo vedenje, ki je bilo takšno, kot da so pomembne bitke že zmagali, namesto da bi več časa namenjali predstavitvi jasne in privlačne vizije, kaj sploh liberalna družba je in zakaj si je za njo vredno prizadevati.
Buchananov prispevek je najbolje brati v smislu obdelave pomembne točke, ki jo je leta 1949, pred skoraj šestdesetimi leti, v svojem delu The Intellectuals and Socialism postavil še eden Nobelov nagrajenec za ekonomijo, Friedrich A. von Hayek. Hayek pravi: »Zgradbo svobodne družbe moramo ponovno oblikovati kot intelektualno avanturo, kot dejanje poguma. Česar nam primanjkuje, je liberalna Utopija; program, ki ni niti obramba trenutnega stanja, niti zvodenela vrsta socializma, temveč je resnično liberalen radikalizem …, ki ni preveč praktičen in ki se ne omejuje na to, kar se danes zdi, da je politično možno … Tisti, ki se ukvarjajo izključno z vprašanjem, kaj se v dani situaciji in javnem mnenju zdi izvedljivo, nenehno ugotavljajo, da zaradi spreminjajočega se javnega mnenja, za katerega niso storili ničesar, da bi ga usmerjali, vse skupaj hitro postane politično nemogoče.«
Buchanan ne zagovarja umika iz sveta politične razprave (niti tega, iz podobnih razlogov, ni počel Hayek). Raje zagovarja, da naj tisti, ki se udeležujejo takšnih razprav, gradijo svojo argumentacijo na zaokroženi filozofiji in ne na podlagi koristolovskih ad hoc temeljev. Na primer, klasični liberalci nasprotujejo kontrolam cen in plač, vendar naloga libertarnih ekonomistov »ni v tem, da bi ljudem posebej prikazovali, da vsiljeno določeno nadzorovanje cen in plač povzroča škodo, ki presega kakršnekoli možne koristi,« piše Buchanan. »Seveda je tovrstno specifično prikazovanje močno znotraj libertarne struje. Vendar treba je narediti ločnico med analizo, ki je namenjena prikazovanju, in analizo, katere edini namen je prispevati k nadaljujoči politični argumentaciji.«
Za liberalce je svoboda najvišja in najžlahtnejša politična vrednota. Vendar, kot v svojem delu Liberalism, Loose or Strict, opozarja francoski libertarec Anthony de Jasay, svoboda ni edina vrednota v tej igri. Med drugimi so tukaj še varnost, red in enakopravnost. Včasih, pravi de Jasay, lahko te vrednote dosežemo samo z zmanjšanjem svobode. In v vsakodnevni resničnosti politike se te tekmujoče vrednote nagibajo k razjedanju svobode. Dve stoletji »reguliranja, davkov in javnih storitev,« pravi de Jasay, je izrinilo nevladne organizacije, ki spodbujajo sodelovanje med ljudmi, kar je posameznikom in družbam na Zahodu povzročilo, da so manj sposobni vzdrževanja in življenja v svobodni družbi. »Največ, kar lahko strikten liberalizem naredi je, da se korak za korakom spopade s tem vsiljevanjem države, najprej na tistih točkah, kjer še lahko ohrani oziroma pridobi nazaj nekaj zasebne osnove," zaključi de Jassay.
Vsaj kar se tiče ZDA, je bilo v zadnjih dveh stoletjih opaziti več kot samo povečanje števila predpisov in davkov. Videli smo lahko tudi odpravo suženjstva, večja je zaščita svobode govora, konec pa je tudi zoprnega omejevanja svobode žensk. Kot bi rekel Donald Rumsfeld, trenutno še nimamo meril, s katerimi bi merili na eni strani izgubo osebne svobode posameznikov nasproti pridobitvam.
Bolj se navdušujem nad pogledi ekonomista iz George Mason University, Daniela B. Kleina, čigar prispevek prikazuje, kako so vrednote svobode, osebne odgovornosti posameznikov in individualnega dostojanstva prepletene. Vmešavanje v eno, meni Klein, znižuje vse tri. »Paternalizem ponižuje državljane in postane samozadostna religija,« še zapiše.
Po Kleinu svoboda v resnici ni v konfliktu z nobeno izmed teh dveh pomembnih vrednot. Kot primer, kako lahko pomanjkanje odgovornosti in dostojanstva posameznikov pripelje do zniževanja svobode, prikaže esej o kadilcu, objavljenem v reviji Excursions, kjer avtor pritrjuje močnejšemu povišanju cigaretnih davkov, ker bi ga to spodbudilo k prenehanju kajenja. »Namesto da bi kot odrasel mož sprejel odločitev o svojih navadah, na glas zahteva, da ga (in s tem vse ostale kadilce) obravnavamo kot nemočnega otroka,« še zapiše Klein.
Doda, da lahko omejitve svobode lepo po vrsti in nadalje spodkopljejo odnos posameznikov do lastne odgovornosti in dostojanstva. »Paternalistične prepovedi in omejitve so za posameznika jasne: nisi kompetenten, da bi se lahko o vseh stvareh odločal sam; mi moramo določiti tvojo izbiro.«
Na žalost, ko se drugi liberalni misleci spoprijemajo z odnosom med svobodo in drugimi političnimi vrednotami, nemalokrat zaključijo z bistveno šibkejšo pripadnostjo svobodi. V What Is Living and What Is Dead in Classical Liberalism? Charles Rowley, še en ekonomist iz George Mason University, postavi vprašanje, zakaj sta se filozofa John Gray in Robert Nozick oddaljila od njunega prvotnega libertarijanizma. Njegova knjiga je zelo skrbna, kot od razprave o dveh zelo zahtevnih mislecih lahko pričakujemo, vendar zaključek je jasen. »Po mojem mišljenju,« piše Rowley, »je odmik od klasičnega liberalizma v primerih Nozicka in Graya popolnoma pojasnjen z njunim premikom, v težavnem svetu, od zagovarjanja ohranjanja svobode, k zagovarjanju ohranjanja reda, tj. od sledenja Lockove filozofije k sledenju filozofije Hobbesa.«
Ko ohranjanje reda enkrat postane najvišja politična prioriteta, nadaljuje Rowley, »je ovira za vse, ki bi, pod pretvezo izogibanja anarhiji, hoteli navaliti na osebne pravice, odstranjena. Da se prepričate v to, kako hitro so tisti, ki pričakujejo ekonomsko oziroma politično korist sposobni izkoristiti priložnosti za teptanje svobode, se je treba spomniti zgolj reakcij vseh segmentov države na tragedijo, ki se je zgodila v Oklahoma Cityju (teroristični napad 19. aprila 1995, kjer je umrlo 168 ljudi, op.p.).«
Rowleyev esej je bil najprej objavljen leta 1996. Če bi bil napisan v letu 2006, bi temu primerno »Oklahoma City« lahko nadomestil z »9/11 (najbolj krut teroristični napad v zgodovini)«. Od leta 2001 se najbolj izrazita razprava glede omejevanja svobode in vloge države vodi v kontekstu vojne proti terorizmu. Ali lahko vlada ZDA neomejeno ustavlja in ovira ameriške državljane na ameriških tleh, ne da bi pri tem uradniki imeli kakršenkoli utemeljen sum? Ali je vladi lahko dovoljeno, da prisluškuje telefonskim pogovorom v ali iz ZDA brez dovoljenja sodišč?
Mnogo Američanov, vključno z nekaterimi, ki se smatrajo za libertarce, na tovrstna vprašanja odgovarja pritrdilno. Nekateri so se celo razburjali, da vlada v imenu boja proti terorizmu ni zadosti pristrigla posameznikovih svobod. Vendar v kazalu knjige ni samcate omembe nepooblaščenega prisluškovanja oziroma zbiranja podatkov oziroma izrednih sojenj. In to z dobrim razlogom. Približno tri-četrt prispevkov je bilo v izvirniku izdanih v letu 2001 ali pred tem.
Zaradi tega razloga vzbujajo mnogi bolj filozofski eseji, kot sta denimo Rowleyev oziroma Buchananov, več sočutja od tistih, ki so osredotočeni na »današnje« politične zagate. Diskusija Jamesa R. Ottesona z naslovom Freedom of Religion and Public Schooling je recimo čisto v redu esej, vendar eseje takšnega tipa libertarci pišejo že desetletja. Izziv svobode v bližnji prihodnosti bo pokazati, kako ti filozofski argumenti o svobodi in redu, o svobodi in varnosti, obravnavajo debato v zvezi z dovoljeno močjo države v času vojne proti terorizmu.

Charles Oliver

z dovoljenjem Reasona objavljeno v Tribunalu, 7. junija 2007.