Dogodivščine Jonathana Gullibla

Jonathan je v nadaljevanju svojega potepanja premišljeval o pravilih tega zapletenega otoka. Ljudje gotovo ne bi živeli z zakoni, ki bi jih delali tako nesrečne! Mora obstajati dober razlog za to. Otok je tako zelen, zrak mehak in topel – to bi moral biti raj na zemlji. Tako premišljujoč se je sprehajal skozi naselje.
Prišel je do dela poti, kjer sta bili na obeh straneh v ravni liniji postavljeni ogromni železni ograji. Za ograjo na njegovi desni so stale nenavadne živali različnih velikosti in oblik – tigri, zebre, opice – preveč, da bi jih lahko naštel. Za ograjo na drugi strani pa so se sem in tja sprehajali moški in ženske, oblečeni v črno-bela progasta oblačila. Skupini, ki sta si čez cesto stali nasproti, sta bili videti čudni. Pristopil je moškemu v črni obleki, ki je vihtel gumijevko in korakal med zaklenjenimi vrati, ki so bila vsaka na svoji strani ceste.
Jonathan je vljudno vprašal: »Čemu služita ti dve ograji?«
Ohranjajoč zmeren ritem med nogami in gumijevko je stražar ponosno odgovoril: »Ena obdaja naš živalski vrt.«
»Oh,« je dejal Jonathan in strmel v skupino kosmatih živali, ki so s pomočjo oprijemalnih repov skakale s sten varovalne mreže.
Stražar, ki je bil vajen dajanja turističnih razlag lokalnim otrokom, je nadaljeval: »Ali vidiš odlično pestrost živali tam čez?« Z rokami je pokazal proti desni strani ceste. »K nam so jih pripeljali z vseh koncev sveta. Ograja jih čuva varno na svojem mestu, da jih ljudje lahko opazujemo. Veš, ne moremo dovoliti čudnim živalim, da se prosto sprehajajo okoli in škodijo naši družbi.«
»Vau!« je vzkliknil Jonathan, »to vas je moralo stati bogastvo, da ste živali z vsega sveta pripeljali sem in da sedaj tukaj skrbite za njih.«
Stražar se mu je nasmehnil in narahlo odkimal. »Osebno sam ne plačujem za živalski vrt. Na Corumpu imamo davek za živalski vrt, ki velja za vse.«
»Vse?« je vprašal Jonathan, ki je v zadregi občutil praznino svojih žepov.
»Torej, nekateri se želijo izogniti svojim obveznostim. Ti uporniki pravijo, da jih živalski vrt ne zanima. Drugi zavračajo plačevanje davka za živalski vrt, ker verjamejo, da bi živali morali opazovati in preučevati v njihovih naravnih okoljih.«
Stražar se je obrnil proti ograji na levi strani ceste in z gumijevko potegnil po težkih železnih vratih. »Ko državljani zavrnejo plačilo davka za živalski vrt, jih postavimo sem, varno za tele rešetke. Tako lahko te čudne ljudi vsi opazujemo. Tudi njim je preprečeno, da bi se prosto sprehajali okoli in škodili naši družbi.«
Jonathanu se je začelo v glavi sukati nezaupanje. S primerjanjem obeh skupin izza ograj, se je vprašal, če bi sam bil pripravljen plačati za vzdrževanje tega stražarja in obeh vrtov. Prijel je železne rešetke in skrbno pregledal ponosne obraze sojetnikov v progastih oblačilih. Nato je pogledal ošaben izraz na stražarjevem obrazu, ki je nadaljeval z vihtenjem gumijevke in s korakanjem sem ter tja.
Taisti stari rumeni maček se je vpletal in razpletal med rešetkami vrtov, vedno v preži za hrano. Stražar je s svojo palico glasno udaril v drog ograje in maček je zbežal Jonathanu med noge. Nato se je usedel in si polizal sprednjo taco in se popraskal po ranjenem ušesu.»Stavim, da imaš rad miši? Veliko miši,« mu je dejal Jonathan. Potrepljal ga je po glavi in ga krstil v Miška. »Torej, Miško, bil si na obeh straneh. Povej mi, na kateri strani ograje so tisti, ki so bolj škodljivi?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 7. junija 2007.