Politično lobiranje za nacionalni interes

Mnogi politiki, ekonomisti, sociologi, pravniki, mediji in drugi govorijo, da je v slovenskem nacionalnem interesu, da ostaneta največji banki in največja zavarovalnica v domačem lastništvu. Pred leti so nas v znani pivovarski vojni iz vseh koncev prepričevali, da je v nacionalnem interesu, da ostane tudi industrija pijač v domačem lastništvu. Podobne klice smo slišali tudi za našo največjo mlekarno. V nacionalnem interesu so subvencije kmetom, planiška skakalnica in drugi športni objekti in še mnogo drugih stvari. Medijsko poveličevanje nacionalnega interesa je prišlo celo tako daleč, da se že v vsakodnevni komunikaciji med vrtičkarji in drugimi ljudmi razmišlja in govori o nacionalnem interesu. Seveda s tem, da ljudi zanima nacionalni interes, načeloma ni nič narobe. Če bodo ljudi določena vprašanja zanimala in se jih bodo spraševali, obstaja verjetnost, da bodo na njih tudi našli odgovore.
Zgodba okrog nacionalnega interesa je toliko popačena, kolikor je ljudem nacionalni interes vsiljen s strani skupine ljudi, ki z besedno retoriko in izrabljanjem najglobljih čustev ljudi, kar sklicevanje na nacionalnost vsekakor je, išče legitimnost za svoja dejanja. In ljudje bodo na koncu spoznali, da so pod krinko navideznega nacionalnega interesa prodali svoj razum za ideje uničevanje samega sebe in da to nima nobene povezave z njihovo razlago nacionalnega interesa. Kaj je torej nacionalni interes?
Vprašanje, kaj sestavlja neko skupino ljudi, družbo ali narod, je eno osnovnih vprašanj, na katerega si je treba najprej odgovoriti, kadar se pogovarjamo o nacionalnem interesu. Jasno je, da dokler ne opredelimo problema, tako dolgo se tudi ne moremo pogovarjati o njegovih interesih.
Človek se že od nekdaj združuje v skupnosti, kar mu omogoča lažje preživetje. Družba, kot skupnost ljudi z lastnimi interesi, je skozi zgodovinski razvoj tudi privedla do delitve dela in specializacije, kar je pripeljalo do napredka celotne civilizacije. Kljub temu ostaja osnovna enota vsake družbe posameznik, oseba s svojim kodom vrednot in razumom. Znotraj družbe je človek s svojim razumom edini živi organizem. Tako je značaj družbe odvisen od značaja tistih, ki takšno družbo oblikujejo. Družba kot taka nima nikakršnih vrednot in razuma. In jih niti ne more imeti. Je samo in izključno umetna tvorba, ki kot takšna brez posameznikov ne obstaja. Pravtako ne more sprejemati odgovornosti, ampak jo sprejemajo konkretni posamezniki. Družba kot takšna ne more biti uspešna; uspešni so lahko samo konkretni posamezniki, ki so člani te družbe. Če Anže Kopitar uspešno igra hokej v severnoameriški ligi, je to njegov uspeh, ne pa tudi uspeh slovenskega hokeja. Če je neko slovensko podjetje poslovalo uspešno, je to njegov uspeh in uspeh njegovih zaposlenih, ne pa tudi uspeh slovenskega gospodarstva. Seveda se lahko ljudje veselimo uspehov naših rojakov, ampak to ne zmanjša dejstva, da gre samo in izključno za osebne uspehe konkretnih posameznikov. Torej, ko se pogovarjamo o družbi in njenih ciljih, se implicitno pogovarjamo o ciljih njenih članov, spregledati njene osnovne elemente, ljudi, pa je zelo površno.
Popolnoma isto velja za nacionalni interes. Nacionalni interes ni nič drugega kot skupek interesov osnovnih gradnikov nacije, to pomeni interesov konkretnih ljudi. V primeru celotne države to pomeni interesov vseh njenih prebivalcev. Tukaj pa se vrnemo na človeški razum in človekov osebni interes.
Čeprav socialisti gradijo svojo argumentacijo na altruizmu in žrtvovanju ljudi za neke višje cilje, ne gre za nič drugega kot izključno osebne interese posameznikov. In to njih samih. Človek v življenju ne more imeti višjih ciljev od teh, da je srečen in zadovoljen. Če nekoga osrečuje sreča drugih, tak bo iz svojega osebnega interesa po osrečevanju drugih, in s tem sebe, skrbel, da bodo drugi srečni. Tako bo srečen tudi sam. Nekoga, ki osrečuje sreča in uspešnost njegovih bližnjih, bo skrbel za srečo in uspešnost njegovih bližnjih, in s tem seveda za svojo srečo. Žrtvovanja za neke višje cilje ne more biti. Vsak si postavlja svoje merilo osebne sreče in zadovoljstva. Vsak posameznik zase ve, kaj je njegov najvišji cilj.
Prisotnost osebnih interesov v vsakodnevnem življenju Adam Smith ponazori preko nevidne roke. Kakor ni stvar pekovega človekoljubja, da Janezu proda kruh, ampak to izhaja iz njegovega osebnega interesa po tem, da si s sadovi svojega znanja ustvari nek zaslužek za preživetje, tako tudi ni stvar Janezovega človekoljubja, ko od peka kupi kruh, da bi mu s tem želel izboljšati njegov življenjski standard. To stori izključno zaradi svojega osebnega interesa zadovoljevanja potrebe po hrani. Ker ocenjuje, da mu jo do zadovoljive mere lahko zadovolji pek, pri njem kupi kruh. Drugače ga ne bi.
Ker družba kot živa celica ne obstaja, kajti družba ni nič drugega kot skupek posameznikov, skrčimo vprašanje nacionalnega interesa na problem osebnih interesov posameznikov. Če je v pekovem interesu, da je cena njegovega kruha visoka, tako je v kupčevem osebnem interesu, da bi za kruh plačal čim manj. Če je v osebnem interesu upravnika planiških skakalnic, da bi ljudje z davki popravili propadajočo skakalnico, tako je v osebnem interesu nogometnega navdušenca v Mariboru, da bi družba raje financirala izgradnjo nogometnega stadiona. In če je v osebnem interesu politikov, da se pomembne gospodarske družbe nahajajo v državni lasti, s čimer imajo ti neposreden nadzor nad njihovim poslovanjem in zaposlovanjem, tako je v interesu potrošnikov, da za svoj denar dobijo najvišjo možno kakovost za najnižjo možno ceno. Če mu to lahko zagotovi angleški lastnik slovenske mlekarne, je posameznik vsekakor na boljšem, kot pa da slovenskemu lastniku te iste mlekarne poleg slabše kakovosti in višje cene plačuje še subvencijo.
Nezmožnost oblikovanja nacionalnega interesa med različnimi skupinami posameznikov v ekonomski teoriji imenujemo koncept nezmožnosti, nobelovca Kennetha Arrowa. Po njem družbenega soglasja med heterogenimi posamezniki ni mogoče dobiti, razen v primerih vsiljevanja in diktatorstva. Konec koncev smo lahko iz dosedanjega javnega nastopanja politikov, gospodarstvenikov in drugih interesnih skupin videli prav to. Vsak pripadnik različne interesne skupine pri razlaganju definicije nacionalnega interesa izhaja izključno iz svojega osebnega interesa, tj. interesa svojega podjetja ali panoge, in ga medijsko trži kot nacionalni interes.
Na tej točki pa se v razpravo o nacionalnem interesu vključi politično lobiranje, ko se zelo ozka manjšina posameznikov odloči, da vsem ostalim začne vsiljevati svoje osebne interese tudi kot njihove osebne interese in nacionalne interese.
»Madam, how like you this play?« »The lady protests too much, methinks.« (Dialog Hamleta s svojo mamo, kraljico Gertrude.)
Če zanemarimo staro angleščino, mišnica razkrije, da so tisti, ki so najbolj glasni, najbolj sumljivi, da nekaj skrivajo. Zaradi tega jih je treba spremljati in opazovati s toliko večjo skrbnostjo. Goreče zavzemanje peka, da je peka kruha nacionalni interes, ne skriva v sebi pekove skrbi do vseh kupcev kruha za njihovo zdravje, ampak izključno pekov osebni interes, da si na trgu zagotovi visoke cene in si utrdi svoj položaj, s tem pa tudi svoj standard. Goreče zavzemanje mnogih politikov in menedžerjev, da je v nacionalnem interesu, da mnoga največja slovenska podjetja ostanejo v slovenskih rokah; da morata največji slovenski banki in največja zavarovalnica ostati v slovenskih rokah; da morajo mlekarne ostati v slovenskih rokah, kakor tudi, da mora industrija pijač ostati v slovenskih rokah in goreče javno nastopanje sindikalistov, ne skriva v sebi altruistične skrbi politikov in drugih za kakovost našega življenja. Sklicevanje na nacionalni interes skriva v sebi močne osebne interese vseh vpletenih. Če vemo, da osebni interesi omenjenih političnih veljakov vsekakor niso skrb za naše zdravje in dobro počutje, je vprašanje, kaj je tista gonilna sila nacionalnega interesa.
V spopadu med močjo trga in nacionalnim interesom ne smemo zanemariti še ene pomembnosti. Ker na trgu ocenjujejo ljudje, pri »nacionalnem interesu« pa politiki, je jasno, da je zmaga z argumentacijo slednjega bistveno lažja. Ljudje imajo zelo jasno določeno nagrajevanje po metodi korenčka in palice, česar politiki ne poznajo. Zdravje v gospodarstvu in družbi je odvisno od zdravja njunih posameznih elementov. V zadnji fazi se oboje zreducira na ljudi. Če neko živo bitje nima občutka za preteče nevarnosti iz okolja, tako bitje tudi ni sposobno razviti sredstev za svojo obrambo, zaradi česar v življenju nima veliko možnosti, da preživi. Povsem enako velja za podjetja in zaposlene v njih. Z zmago nacionalnega interesa lahko podjetja in njegovi vodilni izgubijo občutek za nevarnosti, medtem ko stroške krije celotna družba. V gospodarstvu predstavlja edino trg tisto potrebno zavedanje, ki podjetjem in njihovim zaposlenim narekuje, kaj je prav in kaj narobe. Kajti trg smo ljudje.
Tako se vrnemo na Shakespearovo dramo (kjer se Hamlet želi prepričati, da je kralj Klavdij morilec njegovega očeta):
»Have you heard the argument? Is there no offence in it?« (kralj Klavdij)
»No, no, they do but jest, poison in jest; no offence in the world.« (Hamlet)
»What do you call the play?« (kralj Klavdij)»The Mouse-trap /…/« (Hamlet)

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 24. maja 2007.