Islandska zgodba o uspehu

Letos [op.p. 2004] praznuje Islandija stoletnico t. i. »home rule«, s čimer označujemo vrnitev politične oblasti od Dancev, ki so državi vladali več stoletij. Hkrati je to v naši politični zgodovini tudi mejnik, ki označuje preboj islandskega gospodarstva. Potem, ko je Islandija več stoletij veljala za eno najrevnejših evropskih držav, je v precej kratkem času uspela postati precej cvetoča. Če je glavna opora gospodarstva večino prejšnjega stoletja izhajala iz ribištva, so v zadnjih desetletjih začeli rasti tudi ostali sektorji, recimo: proizvodnja aluminija, biotehnologija, turizem, bančništvo, tako da smo danes dosegli točko, ko uživamo enega najvišjih življenjskih standardov na svetu. Pa vendar niti islandska zgodovina ni bila vedno brez ovir, pri tem pa smo se vsaj na gospodarski fronti najpogosteje izkazali sami sebi za najhujšega sovražnika.
V devetdesetih se je islandska vlada soočala s širokim spektrom nalog. Inflacija je več desetletij bujno naraščala, večino časa pa se je gibala v dvomestnih vrednostih. V svojih najslabših časih je na letni ravni celo presegla 100 odstotkov. Tako visoka inflacija je pri ljudeh uničevala zavest o cenah, napravila podjetniško načrtovanje bolj ali manj nepomembno, nažirala je prihranke in razjedala kupno moč. Nič ni pomagalo, da je bila islandska država aktivno in obsežno vpletena v podjetniške aktivnosti tistega časa. Nič se ni zdelo zunaj njenega dosega. Upravljala je s potovalnimi agencijami, z industrijo predelave rib, s pletilnimi delavnicami, tiskarno in vrsto ostalih podjetij, ki so se zdela za dana. Ključni dejavnik pa je bil železni prijem države nad celotno podjetniško aktivnostjo, ki ga je vršila preko lastništva nad poslovnimi bankami. Politična moč se je vlila v celoten finančni sistem, ki ga je bilo le stežka ločiti od političnega sistema.
V devetdesetih letih je bila vse prej kot sprejemljiva tudi fiskalna politika. Vztrajen primanjkljaj in naraščajoči javni dolg, ki je temu sledil, sta bila, po mojem mnenju, v tistem času ena največjih nevarnosti islandskega gospodarstva. Recesija iz zgodnjih devetdesetih let, ki je bila med drugim posledica nujnega zmanjšanja zelo pomembnih kvot za polenovke za več kot polovico, je obstoječe težave le še povečala.
S tega vidika je jasno, da se je morala politika soočiti z izjemnim izzivom. Podobno jasno je tudi bilo, da pri njegovem reševanju ni bilo poti nazaj. Država s skrajnega severa pa tudi ne bi prišla v svetovne novice, če bi se odrekla svoji ekonomski neodvisnosti.
Rekel bi, da sta bila za uspešno prestrukturiranje islandskega gospodarstva odločilna predvsem dva dejavnika . Prvo, med ljudmi je obstajala volja, da se razmere v gospodarstvu normalizirajo. Zaradi ekonomske nestabilnosti je namreč trpela celotna država, najbolj pa so bili na udaru povsem običajni delavci. Tako pa se je bil večji del javnosti pripravljen soočiti s trenutnimi negativnimi učinki, če bi to vodilo do vzpostavitve stabilnosti. Ljudje so večinoma spoznali, da rast njihovih plač presega zmožnosti podjetij, kar bi lahko vodilo izključno v inflacijo. Drugi pomemben dejavnik je bila jasna vizija, ki jo je imela koalicijska vlada iz leta 1991. Čista vizija je namreč za politika najboljši način, ko se odpravi na dolgo in težko pot. Je namreč oboje, gonilna sila in kompas, ki označuje želeno pot. Politiki morajo pač na dnevni bazi zavzeti stališče do velikega števila vprašanj, bolj in manj pomembnih, in nemogoče je ohranjati pokončno držo, če je njihova ideologija nejasna. Vsak izziv ima namreč več strani in vsaka odločitev pušča posledice, ki jih je treba upoštevati. Tako pa se politiki, ki jim manjka jasne politične vizije, ob reševanju kompleksnih vprašanj običajno oddaljijo od bistva problema.
Ko je v osemdesetih letih Milton Friedman obiskal Islandijo, so ga vprašali, kakšno rešitev bi predlagal za rešitev islandskih ekonomskih vprašanj. Friedman je preprosto odgovoril: »Rešitev je v svobodi.« Svoboda posameznika in naroda sta temelj za dobrobit vseh, tako duhovno, kot tudi materialno. Motiv za napad na proračunski primanjkljaj niso bile samo negativne posledice, ki jih le-ta prinaša gospodarstvu, enako pomemben razlog je bil tudi ta, da je vztrajen proračunski primanjkljaj zanesljiv način za višje davke v prihodnosti. Visoki davki pa razjedajo svobodo posameznika. Ne smemo pozabiti, da davki, čeprav so nujni, že po svoji biti omejujejo našo svobodo. Leta 1995 je islandski dolg presegal 50 odstotkov BDP, prihodnje leto [2005] pa se ocenjuje na vsega 15 odstotkov. Danes imamo zakladnico v solidnem stanju, islandski mednarodni kreditni rating pa še nikoli ni bil višji. Tak uspeh je bil dosežen ne kljub dejstvu o nižjih davkih, ampak v veliki meri zaradi nižjih davkov. V zgodnjih devetdesetih letih je znašal davek na dohodek podjetij 50 odstotkov, ki ga je vlada na začetku znižala na 30 odstotkov, kasneje pa na 18 odstotkov. In vendar so se, kot rezultat temu znižanju, proračunski prihodki in gospodarska rast dejansko povečali. Ves čas se znižuje tudi dohodnina, trenutna vlada pa namerava stopnje znižati za nadaljnje štiri odstotne točke [op.p. Islandija je s 1. 1. 2007 sprejela enotno davčno stopnjo]. Ukinjen bo tudi davek na obremenitev najvišjih dohodkov, davek na dediščine pa se je znižal in harmoniziral na ravni, ki ne bo nikoli presegla petih odstotkov. Predvidevamo tudi ukinitev davka na dodano vrednost za hrano, kar bo še posebej koristilo nižjedohodkovnim skupinam. Prepričan sem, da bodo ti davčni rezi v prihodnje bistveno okrepili islandsko gospodarstvo. Pa ne le gospodarstvo. Ko vsak izmed nas ohrani in lahko razpolaga z večjim delom prisluženega dohodka, dela to celotno družbo bolj cvetočo in raznoliko.
V zadnjem stoletju se politični dialog vrti okrog tistih, ki verjamejo v nadzor, in tistih, ki verjamejo v svobodo. Med tistimi, ki razlagajo državo kot bistvo in smoter vsega, in tistimi, ki so prepričani, da sta svoboda govora in dela temelj napredka in blaginje. In razprava o privatizaciji, na primer, se dotika ravno tega konflikta. Ko je islandska vlada sprožila svoj privatizacijski program, se je spopadla z močno politično opozicijo. Tisti, bolj levo usmerjeni, so ob vsakem poskusu prodaje kakšnega podjetja v državni lasti videli to kot napako, vsako nameravano podjetje za prodajo pa proglasili za temelj družbe. Pri tem sploh ni bilo pomembno, ali je šlo za proizvodnjo tkanin, tiskarno ali tovarno ribjih proizvodov. Kot protiargument se je zmeraj slišalo, da tržne sile prevzemajo pomembno javno službo. Tako je bilo nujno celoten proces privatizacije izvajati počasi. Če nasedeš na bližnji čeri pač nima smisla dvigati vseh jader. Javnost pač postopoma spoznava, da se prerokbe o usodnem dnevu ne uresničujejo. Celo več, privatizacija je kvaliteto teh storitev izboljšala, so se pa tudi dodatno razvile. To pa je vplivalo na postopno rast prepričanja, da je tržne zakonitosti dobro upoštevati kolikor je le mogoče. Upravičenost državnega oskrbovanja s storitvami, kot sta izobraževanje in zdravstvo, pa se mora v vsakem posamičnem primeru dokazati. To se mi zdi za naravni potek. Trg je pač prvenstveno zbir želja in potreb širše javnosti, temu pa se najbolje streže, če se posameznikom in podjetjem dovoli njihovo medsebojno tekmovanje za nudenje najboljših storitev. To je pot za dosego največjega napredka.
Če ne bi pazljivo premislili poteka privatizacije državnega premoženja, bi imeli malo upanja za uspeh. Tako sem prepričan, da prodaja bank v državni lasti v začetni fazi ne bi bila primerna. Narod pač mora spoznati, da je priporočljivo za državo, da spusti svojo oblast nad tem pomembnim trgom. Sedaj pa smo dosegli točko, ko se država popolnoma umika od operacij finančnih podjetij, razen stanovanjskih kreditov, kot rezultat pa se je islandski finančni sektor bistveno okrepil. Današnje banke so sposobne bolje podpirati podjetja, svoje operacije pa so tudi uspele bistveno razširiti preko meja. To je zelo pozitiven razvoj, ki se preko vseh dvomov kaže v ogromni energiji, ki se sprosti, ko država prepusti svobodo odločanja posameznikom. V bližnji prihodnosti se bo privatiziral tudi islandski telekom, kar bo, posamično gledano, največji privatizacijski projekt, ki ga je do sedaj odobril parlament za prodajo, prepričan pa sem, da so ljudje sprejeli njegovo privatizacijo.
Pri prestrukturiranju gospodarstva so igrali glavno vlogo privatizacija, zdrave javne finance in odgovorno vodenje s strani sindikatov in podjetij. Seveda so bili pomembni še drugi dejavniki. Centralni banki je bila zaupana popolna neodvisnost, vrednost valute pa se je prosto oblikovala na trgu. Na tak način postane gospodarstvo bolj disciplinirano in čvrsto. Naslednji pomembnejši dejavnik je bistveno povečanje izdatkov za izobraževanje zadnjih let. Pojavilo se je veliko novih izobraževalnih ustanov, še posebej pa je razveseljivo, da je veliko teh zasebnih, kar še posebej velja na univerzitetnem nivoju. Čeprav državna University of Iceland ostaja vodilna, se je v tem času zelo povečalo število programov in najpomembneje je, da si sedaj bistveno več študentov najde sebi primeren program kot prej, ko je bilo celo področje pod državnim nadzorom. Danes se uvršča Islandija med države, ki namenjajo izobraževanju največji delež nacionalnega dohodka, kar je zelo pozitiven rezultat. Naše gospodarstvo je zgrajeno na obnovljivih naravnih virih, visok standard izobraževanja pa nam bo omogočil, da to izkoristimo v novih in še boljših smereh.
Islandiji se vse do leta 2010 napoveduje zelo vztrajna rast. Ta se godi že vse od leta 1995, preteklo leto [2003] pa je znašala 4 odstotke. Ta se bo na krilih velikih investicij v energetskem sektorju in industriji aluminija v naslednjih letih postopno celo poviševala. Od leta 1995 so se nenehno poviševale tudi realne plače, ki so zrasle za več kot 30 odstotkov, kar pomeni njihovo največjo nepretrgano rast v zgodovini. Ta živahna rast realnih plač je prispevala svoje k pridobivanju javne podpore za stranke, ki so se borile za večjo svobodo.
Intervencionistično usmerjeni politiki so prepričani, da država lahko in mora rešiti težave vsakogar. Kot vsi ostali očitne priložnosti, večinoma pa jim je enostavneje, če zahtevajo državno ukrepanje. Na drugi strani polagajo politiki svobodne iniciative svojo vero v trg, s tem pa so manj sposobni izpostaviti konkretne rešitve. Nihče namreč ne more vnaprej vedeti, kakšno rešitev bo za rešitev posameznega problema uporabil trg. A nekaj je gotovo, če je trgu dan čas in svoboda, bo praviloma ponudil rešitev, ki bo za družbo boljša kot karkoli, kar si lahko izmislijo birokrati. Razni odbori in komisije javnega sektorja pač ne morejo nikoli tekmovati s trgom, saj jih za vsako posamezno idejo javnega sektorja trg ponudi mnogo več, ki potem v medsebojni bitki kljubujejo druga drugi, tista najboljša in najbolj uporabna pa se na koncu pokaže kot zmagovalna. To je najboljše jamstvo za dolgoročno blaginjo vseh. Težava, ki pesti politike, ki stavijo na svobodo, pa je, da trgu ni vedno dano dovolj časa, da opravi svoje delo. Kot politik sem imel srečo, da mi je bil zaupan mandat za vodenje države, ki je bil dovolj dolg, da se je pokazalo, kakšne koristi lahko prinese svoboda.
V prihajajočih letih bo islandska rast odvisna od naše sposobnosti izkoristiti prednost, ki se nam je odprla z rastjo preteklih let. Svoboda je priložnost, izjemna priložnost, a jo je treba izkoristiti. Verjamem, da ima svoboda v Islandiji ogromen potencial. Mednarodne analize nas uvrščajo v skupino držav, ki ponujajo največ ekonomske svobode, Islandija je pa tudi eno izmed območij, kjer je najenostavneje ustanoviti podjetje, kar je odločilno. Nizki davki, ekonomska svoboda in inovacije sestavljajo skupek, ki bo Islandiji prinesel koristi. Še več, naše javne finance so v trdnem položaju, tudi pokojninski sistem je stabilen, nekje 70 odstotkov porabljene energije je iz obnovljivih virov, imamo nizko brezposelnost in zelo dobro delovno vnemo. Kljub vsemu Islandija ni prva država, ki bi jo težave zaobšle. Daleč od tega. Toda trenutno imamo več priložnosti kot kdaj koli prej, da dokažemo, da je imela generacija naših starih staršev v svojih prepričanjih prav, da je lahko Islandija kljub svoji majhni populaciji svobodna in suverena država.
Islandija je stoletja spadala med zelo izolirane države. Dejansko je bila tako izolirana, da je v okviru danske kolonije minilo več mesecev preden je Islandijo dosegla vest o smrti danskega kralja. Seveda so se ti časi do danes spremenili. Transport v Islandijo in iz nje je izvrsten. Dognanja in inovacije na področju informacijske tehnologije pa so preko noči spremenile islandski obseg mednarodne trgovine. Globalizacija je velika priložnost. Seveda pomeni za majhne države tudi tveganje, a v primeru Islandije koristi bistveno presegajo slednje. Razvoj Islandije je v celoti odvisen od mednarodne trgovine, ki naj bo prosta kot je le možno. Naša zgodovina je zgodba o revnem narodu, ki je uporabil svoje naravne vire in jih uspel proizvesti v proizvode za izvoz. Tako se je začela pot našega uspeha, saj, če na začetku prejšnjega stoletja naši ribji proizvodi ne bi imeli prostega dostopa do tujih trgov, bi gospodarska blaginja, ki jo uživamo danes, verjetno še vedno bila le oddaljeni sen.
Tako pa dostop do tujih trgov še vedno ostaja eden najpomembnejših opor islandske zunanje politike. Leta 1994 je Islandija postala član Evropskega ekonomskega območja (EEA), ki nam je zagotovil dostop do enotnega trga Evropske unije, našega daleč najpomembnejšega trgovinskega partnerja. Ta sporazum hkrati odpravlja potrebo po včlanitvi v Evropsko unijo (EU), ki bi s seboj prinesla zelo visoko ceno. Predvsem zaradi skupne evropske politike do ribolova, ki je za Islandijo povsem nesprejemljiva, saj so z njo vsa ribolovna območja članic upravljana iz Bruslja. Pri nas pač deluje tudi sektor ribištva po istih tržnih načeli kot vsi ostali sektorji, drugačnega načina pa si ne moremo privoščiti. Nasprotno je v EU ribištvo v splošnem v precej slabem stanju, močno centralizirano in odvisno od državnih pomoči.
Obstaja še en, rekel bi, enako pomemben razlog, zakaj ni dobro, da se Islandija včlani v EU. V okviru EU izgleda močan trend k centralizaciji in integraciji prevladujoč in vse kaže, da želi EU postati neke vrste federalna država. Mislim, da je uvedba skupne valute, evra, najmočnejša spodbuda v to smer. Danes oblikuje enotno monetarno politiko držav članic evra Evropska centralna banka, s čimer bi v Islandiji težko živeli. Islandski gospodarski cikli so namreč večinoma daleč stran od tistih s kontinenta, o čemer nam bližnja ekonomska zgodovina ne pušča niti malo dvoma.Uvedba evra pa pritiska tudi k uveljavitvi skupne fiskalne politike. Vsem so poznani fiskalni kriteriji, ki jih morajo izpolnjevati države evra, če se želijo ogniti kazni iz Bruslja. Zelo močni so glasovi zagovornikov skupne davčne politike. Nekdanji nemški kancler Schröder je nekoč izjavil, da bi moral biti davek od dohodka podjetij v okviru EU harmoniziran, povrh vsega pa bi morala ta stopnja težiti k nemški stopnji. Islandija ne želi slediti takšnemu teku. Izkušnje nam kažejo, da pomenijo nizki davki gonilo gospodarskega razvoja in da nič ne pobije ljudi bolj kot gledanje, kako jim država odvzame večino prisluženega denarja. Verjamem, da je tekmovanje med državami, da ponudijo najboljše pogoje za delovanje podjetij, popolnoma življenjsko, in to zaradi povsem enakih argumentov, kot pri tekmovanju podjetij. Konkurenca vsili disciplino in pomeni navdih novim idejam, kar je še posebej pomembno v primeru držav in pri njihovih načinih izvrševanja svoje oblasti. Pomembno je tudi spoznanje, da se ni smiselno zapirati v carinske unije z visokimi podjetniškimi davki, potem pa poskušati konkurirati na svetovnih trgih. Podjetja bi se v takšnih primerih preprosto preselila na drug del sveta, s čimer bi zmanjšala davčno bazo države. Sicer pa ni težko opaziti, kam bi takšen razvoj peljal.

David Oddsson

z dovoljenjem American Enterprise Instituta objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007