Svobodometer - april

Ob odkrivanju novih področij, kamor se naši državni uradniki vtikajo, se nehote pojavi vprašanje, če smo res do tolikšne mere nebogljeni, da potrebujemo vsega obsegajoč javni sektor, da nas usmerja pri našem vsakodnevnem delu. Prej kot to, da smo nebogljeni, bi rekel, da nam pri vprašanjih plačevanja davkov in hranjenja obsežne birokracije manjka informacij o njihovi škodljivosti. Z ustreznim védenjem bi namreč ljudje družno zahtevali, da se morata potrošnja javnega sektorja in njegovo obširno vpletanje v odločitve gospodarstvenikov nujno in nemudoma znižati. Kreativnost ustvarjanja v gospodarstvu bi bila intenzivnejša, dosežen standard vseh ljudi pa mnogo boljši.
Tokratni Svobodometer je zahteval mnogo več napora od vseh prejšnjih, saj je vlada v mesecu marcu sprejela kar 259 poročil, uredb, predlogov, izhodišč, parlament pa je imel dve seji s 40-imi točkami dnevnega reda. Kot ponavadi je prva na vrsti vlada. Svobodometer v zvezi z njenim delovanjem izpostavlja: Uredbo o izvedbi ukrepov kmetijske politike, Uredbo o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 v letih 2007-2010, Uredbo o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, Uredbo o podpori za pridelavo semenskega krompirja in krompirja v stometrskem izolacijskem pasu, Uredbo o financiranju in sofinanciranju razvoja morskega in sladkovodnega ribištva za leti 2007 in 2008, Uredbo o uravnavanju obsega vinogradniških površin, Odobritev začasnega financiranja javnega zavoda Kobilarna Lipica, podeljevanje koncesij, Strategijo na področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012, Program spodbujanja razvoja v Posočju 2007–2013, Izvedbeni program razvojne pomoči občinam Bovec, Kobarid in Tolmin za leto 2007, razlastitev zemljišč, Uredbo o namenitvi dela dohodnine za donacije, Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, Sklep o določitvi cen za dobavo električne energije za gospodinjske odjemalce in cene za pokritje stroškov dobavitelja pri dobavi električne energije, Turistično politiko za leto 2007 z usmeritvami za leto 2008 in Program prodaje dela kapitalske naložbe Republike Slovenije v družbi Telekom Slovenije, d.d.
Z obsežnimi in zapletenimi pravili dajanja kmetijskih subvencij vlada povzroča večkratno škodo kmetijstvu in gospodarstvu v splošnem. Škoda je vsaj dvoplastna. Najprej jo je moč zaznati v tem, da se s subvencijami ohranja pri življenju manj produktivne pridelovalce, ki bi ob prosti tržni tekmi zaradi predragih pridelkov zleteli s trga. Bodisi bi jih izločili sposobnejši lokalni kmetje, bodisi cenejši in boljši tuji proizvajalci. Pa naj gre za pridelavo krompirja, ribištvo ali kaj tretjega. Kmetijska dejavnost bi morala biti popolnoma prepuščena zakonom ponudbe in povpraševanja, ne pa da imamo situacijo, kjer zaradi obsežnih in zapletenih možnosti pridobivanja subvencij na trgu ne zmagajo tisti kmetje, ki so sposobni ponuditi najcenejše in najboljše izdelke, temveč tisti, ki jim uspe pridobiti največ subvencij. Ni treba posebej poudariti, da je kmetijstvo bistveno manj učinkovito, kot bi bilo v primeru, ko teh subvencij ne bi bilo. Druga raven, kjer se dela škoda pa je v tem, da se zaradi obsežnih in zapletenih pravil pridobivanja denarja velik del sicer dobro usposobljenih in izšolanih ljudi ukvarja s svetovanjem kmetijskim pridelovalcem, kako izpolnjevati obrazce, da bodo na razpisih dobili denar.
Tudi vinogradništvo je klasična tržna dejavnost, kjer so kupci vina edini merodajni pokazatelj dobrega dela pridelovalcev vin. Če bo vinogradnik delal dobro, ga bodo kupci nagradili in bo dosegel dobre prodajne rezultate, če bo delal slabo, pa bo moral zapustiti trg in svoj vinograd prodati bolj sposobnemu. Tako pa vlogo arbitra ponovno prevzame vlada, ki kar centralno plansko določa ustrezne meje količinske proizvodnje vin, povrh vsega pa daje celo finančne spodbude za opuščanje vinogradniške dejavnosti in prestrukturiranje vinogradniških površin. To je seveda v popolnem nasprotju z načeli svobodnega gospodarjenja.
V kontekst subvencioniranja kmetijstva sodi tudi začasno financiranje Kobilarne Lipica. Vlada se je v imenu višjih ciljev odločila finančno pomagati konjeniški dejavnosti, ki po svoji definiciji sodi v sam vrh najbolj donosnih gospodarskih panog. Kobilarna Lipica bi morala za svoje finance skrbeti sama in bi morebitne večje potrebe po finančnih sredstvih morala pokrivati na finančnih trgih in v skladu s svojimi poslovnimi načrti, ne pa da stroške njenega neuspešnega poslovanja krijemo vsi davkoplačevalci. Kobilarna bi morala delovati izključno na tržnih osnovah.
Vlada je ponovno podeljevala koncesije. Tokrat za gradnjo sedežnic, za prirejanje iger na srečo in za proizvodnjo električne energije. Kot v vseh primerih do sedaj podeljenih koncesij v letu 2007, gre tudi tokrat za neposredno usmerjanje tržnih dejavnosti podjetnikov, pri čemer najboljšega ponudnika namesto potrošnikov vnaprej izbere vlada na podlagi svojih političnih preferenc.
Naravnost posmehljiva pa je vladna strategija na področju telesne dejavnosti, ki bi naj prispevala h krepitvi našega zdravja. Očitno se vladni možje ne zavedajo, da je zdravje povezano predvsem z doseženim življenjskim standardom prebivalstva in da strategija nanj nima nikakršnega vpliva. Je samo drago plačan kup zapisanih želja in nič več. Standard je namreč najvišji v tistih državah, kjer ugodno ekonomsko okolje (predvsem so tu pomembni nizki davki in minimalna administracija) najboljšemu umu omogoča svobodno ustvarjanje in svobodno razpolaganje z rezultati svojega znanja in naporov.
Številni programi za popotresno obnovo Posočja so poglavje zase. Državni aparat v vseh sistemih je naravne katastrofe vedno znal izkoristiti za krepitev svoje moči. Lahko celo rečemo, da državni uradniki potrebujejo naravne katastrofe, ker lahko na ta način upravičujejo pobiranje davkov in s tem svoj obstoj. Eden stranskih produktov dobrodelnosti pri usmerjanju državnega denarja na prizadeta območja je nevarnost korupcije pri procesih obnove, kar se v primeru Posočja tudi dogaja. Ob tem pozabljamo, da je posameznik za izbiro mesta bivanja odgovoren sam in bi se moral v primeru preselitve na potencialno ogroženo območje pač ustrezno zavarovati. Zavarovalnica bi ob pojavu naravne nesreče sprožila ustrezne postopke ugotavljanja škode in nadzora sanacije ter bi v primeru upravičenosti stroške poravnala iz naslova zavarovalne police.
V marcu je vlada storila do sedaj gotovo najhujši poseg v svobodo posameznika v letu 2007: razlastitev premoženja. Gre za razlastitev kar nekaj parcel zaradi rekonstrukcije regionalne ceste Soteska – Novo Mesto. Dogodek je izpod vsake kritike, saj so lastninske pravice na samem vrhu načel uspešne in svobodne družbe. V svobodni družbi ga ne bi smelo biti posameznika oziroma institucije, ki bi smel-a komur koli odvzeti zasebno premoženje, brez da bi za to ustrezno odgovarjal-a.
V osnovi pozitivna je uredba vlade, ki določa pravila v zvezi z nakazovanjem polovice odstotka plačane dohodnine nam ljubim organizacijam. Vendar ima ukrep slabost v tem, da bo vlada seznam upravičencev oblikovala kar sama.
Zraven nadaljevanja prakse določanja cen električne energije za gospodinjstva in priznanih stroškov dobaviteljem elektrike, je vlada v mesecu marcu ustanovila podjetje z imenom SODO, d.o.o. Gre za popolnoma nesprejemljivo dejanje vlade, saj naj bi se podjetje ukvarjalo s popolnoma tržnimi dejavnostmi, kot so: distribucija električne energije, obdelava podatkov, dajanje opreme v najem, omrežne podatkovne storitve, raziskovanje trga in javnega mnenja, projektiranje in tehnično svetovanje ipd. Če ob tem upoštevamo dejstvo, da je največji distributer električne energije ELES v državni lasti, hitro vidimo, da ima podjetje SODO, d.o.o. vnaprej zagotovljen zelo dober posel brez kakršnega koli tržnega tveganja.
Slovenska vlada namerava v letih 2007 in 2008 nameniti kar 63 milijonov evrov za izvajanje devetih različnih vrst turističnih politik, ki jih v sprejetem programu precej podrobno definira. Turizem je po definiciji klasična tržna dejavnost, kjer posamezna turistična podjetja s ponudbo različnih vrst storitev tekmujejo pri pridobivanju turistov. Zaradi koncentracije koristi prihoda turistov na podjetja iz panoge in na turistične regije, je financiranje turističnih projektov s pomočjo davkov nepošteno do davkoplačevalcev, ki ne prihajajo iz teh regij. Povrh vsega subvencioniranje turizma ne zdrži ekonomske analize, saj povzroča distorzije v panogi in omogoča, kot vsako subvencioniranje, pojav iskalcev rent.
Delni plus v mesecu marcu si je vlada prislužila s sprejetjem programa prodaje 27,43 odstotkov Telekoma. Delni zato, ker vlada ohranja vsaj četrtino lastništva v državni lasti.
Državni zbor je v mesecu marcu imel dve seji. Posebej izpostavljamo sprejetje Zakona o romski skupnosti, glasovanje o guvernerju Banke Slovenije, nastanek novega ministrstva brez listnice za razvoj, spremembe Zakona o finančnem poslovanju podjetij, spremembe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju in spremembe Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah.
Poseben zakon za katero koli skupino ljudi je v močnem nasprotju z načelom enakosti, o katerem smo pisali v peti številki Tribunala. Pridobljen nivo osebne svobode se s podobnimi zakoni znižuje že po definiciji.
Nadaljuje se saga o guvernerju Banke Slovenije, kjer akterji ne premorejo dovolj modrosti, da bi predlagali in podprli katerega koli politično nevtralnega in mednarodno uveljavljenega monetarnega ekonomista.
Novo ministrstvo brez listnice zadolženo za razvoj lahko imenujemo tudi ministrstvo za centralno planiranje, saj se bo ukvarjalo z izpeljavo nekaj milijard evrov težkih, sicer popolnoma tržnih, investicijskih projektov, v katere se vlada vpleta s svojim zelo obsežnim investicijskim programom 2007-2023. Ves program, ki ga novo ministrstvo pooseblja, pomeni grob poseg centralnih oblasti v podjetniško svobodo.
Finančna nedisciplina se s spremembami Zakona o finančnem poslovanju podjetij seveda ne more spremeniti in sicer zaradi precej preprostega razloga: pošteno podjetništvo pri nas ni vrednota, saj je vsesplošen koncept delovanja gospodarstva in razmišljanja ljudi usmerjen k delavcu in ne k podjetniku. Slednje potrjuje tudi popravljeni Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ki ohranja ekonomsko neučinkovito doktrino soupravljanja podjetij s strani delavcev in uprave.
Popravki zakona o pomoči podjetjem v težavah prinašajo pospeševanje postopkov ugotavljanja podjetij, ki lahko računajo na državni denar. To seveda ne spremeni dejstva, da se tovrstna podjetja zaradi neučinkovitosti niso sposobna financirati sama. Z dodeljevanjem državnih pomoči se problem njihove neučinkovitosti zgolj podaljšuje, stroški gospodarstvu pa višajo.Ugotovili ste, stopnja svobode se je znižala.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007