Odgovornost neodgovornih sindikatov

Čeprav je pogosto slišati, da imamo na eni strani znanost in teoretike, na drugi pa ljudi iz prakse, so znanstvene metode nujni pripomočki pri razlaganju čisto praktičnih in vsakdanjih stvari. Ne samo, da se praksa in znanost odlično dopolnjujeta, praviloma se izkaže, da druga brez druge v bistvu sploh ne moreta. Pa bodisi gre za izdajanje obveznic in delnic podjetij, vstop in izstop podjetij na tuje trge, ocenjevanje dejavnikov gospodarske rasti, smotrnosti oglaševanja, učinke davčnih stopenj, ali pa za ocenjevanje dogajanja na trgu delovne sile.
V Društvu za svobodno družbo smo v teh dneh zaključili s simulacijami učinkov prisotnosti sindikata v podjetjih na delovne navade zaposlenih in znanstveno potrdili tisto, na kar mnogi gospodarstveniki po tihem opozarjajo že dlje časa in čemur pritrjuje tudi teorija: da prisotnost sindikatov v podjetjih in predvsem zakonska krepitev njihove moči drastično zmanjšujeta učinkovitost poslovanja podjetij, s čimer sta na dolgi rok močno ogrožena obstoj podjetij in normalno delovanje gospodarstva.
Vpliv sindikata na povečevanje neučinkovitosti podjetij je večplasten, česar bi se morali naši politiki pri sprejemanju zakonodaje vsekakor zavedati. Zelo površno je reči, da sindikati povišujejo blaginjo zaposlenih, pač pa si je pri tem treba odgovoriti na več vprašanj. Eno osrednjih vprašanj je vsekakor, zakaj se zaposleni sploh vključujejo v sindikate in kaj to pomeni za njihovo delovno motiviranost; na kateri osnovi imajo sindikati pravico, da uživajo tako visoko raven privilegijev in zakaj jih zakonodajalci pri sprejemanju zakonodaje obravnavajo kot neke posebej privilegirane skupine. Ne smemo namreč pozabiti, da je izjemna moč sindikatov poleg zakonodaje formalizirana tudi v 76. in 77. členu Ustave Republike Slovenije in da njen 77. člen označuje stavko kot posebno pravico zaposlenih. Takšen privilegiran status sindikatov je povsem v nasprotju z osnovnimi načeli vladavine prava, temelječimi na enakosti, poštenju in pravičnosti. Tako lahko vsakršno podeljevanje privilegijev sindikatom označimo kot veliko nasprotovanje svobodni družbi, ki je sicer pogoj za izgradnjo družbenega sistema, ki spodbuja kreativnost posameznikov in posledično tudi uspešnost celotnega gospodarstva.
V bistvu se izkaže, da sama prisotnost sindikata v podjetjih kot taka sploh nima pomembnega učinka na delovno aktivnost zaposlenih. V kolikor bi delo sindikatov v podjetjih spodbujalo komunikacijo in sodelovanje med zaposlenimi in delodajalci, kar bi privedlo do boljših poslovnih odločitev, večje odgovornosti in morale zaposlenih ter delodajalcev in podobnih pozitivnih učinkov, bi bil njihov prispevek na podjetniško aktivnost zelo spodbuden in celo zaželen. Takšno delovanje sindikatov bi pozitivno vplivalo na delovne navade zaposlenih, kakor tudi na delovanje gospodarstva. Njihova prisotnost, ki bi bila usmerjena k povečevanju napredka, pa bi dobila priznanje tudi s strani delodajalcev in druge splošne javnosti. Žal pa se moč in vloga sindikatov v družbi v največji meri kažeta ravno na načine, ki so v celoti v nasprotju z načeli, ki bi privedli do omenjenih pozitivnih učinkov.
In ravno to je bil eden ključnih rezultatov simulacije, ki bi ga zakonodajalci in sindikati vsekakor morali upoštevati pri svojem nadaljnjem delu. Večjo kot imajo sindikati moč pri vplivanju na status zaposlenih v podjetjih, pri čemer sploh ni nujno, da gre samo za člane sindikata, manjša je učinkovitost takšnih podjetij, slabe delovne navade pa se prenesejo tudi na tiste zaposlene, ki niso člani sindikata. Zakaj? V osnovi je treba upoštevati oportunistično naravo večine ljudi, ki imajo raje, da na delovnem mestu ne delajo več, kot bi bilo potrebno. Lahko si zamislimo, da mejo predstavlja dnevna ali pa mesečna norma. V bistvu je takšna strategija zaposlenih z njihove strani povsem racionalna, saj se ti bojijo, da bi jim delodajalec povišal dnevno normo, če bi jo konstantno presegali. Nadalje je treba tudi upoštevati, da so zaposleni družbena bitja in v podjetjih med seboj komunicirajo in sproti spreminjajo svoje delovne navade. Preprosto, če nekdo v skupini na delovnem mestu ne dela in kljub temu dobi plačo, potem je povsem verjetno, da ga bodo kolegi iz skupine posnemali. Če delodajalec ne bo nadziral poteka delovnega procesa, zaradi česar ne bo mogel ugotoviti, kdo dela in kdo ne, ljudje na delovnem mestu pač ne bodo delali v takšni meri, kot bi sicer oziroma, kot jim je določeno z delovno normo. Seveda lahko podjetja povišajo motiviranost svojih zaposlenih tako, da bi zaposlene v večji meri nagrajevali variabilno po njihovi učinkovitosti.
Tisto, kar v največji meri poganja moč sindikatov, je njihova sposobnost, da svojim članom omogočijo prejemanje dohodkov in zagotavljajo varnost njihovega delovnega mesta tudi v primeru, če ti na delovnem mestu ne delajo in jih delodajalec pri tem dobi. Če predpostavimo, da so člani sindikata vseeno deležni določene kazni, je pomembno, kolikšna je višina te kazni. V kolikor bi sindikat svojim članom za »nedelo« na delovnem mestu zagotovil nizko kazen, bi bila to zadostna spodbuda, da zaposleni na delovnem mestu ne bi delali. Ob tem bi se verjetno tudi članstvo v sindikatih povečalo. To bi imelo še dodaten negativni učinek na delovne spodbude zaposlenih in učinkovitost podjetij, česar si podjetniki vsekakor ne želijo.
Nespodbudna za podjetnike je tudi ugotovitev, da se negativni učinek na delovne navade zaposlenih, ki so člani sindikata, prenese tudi na nečlane. Kaj je verjeten razlog temu? Predvsem to, da znotraj podjetij obstajajo delovne skupine, kjer je včlanjenost v sindikate zelo visoka, zaradi česar tisti, ki niso člani sindikata, ne dobijo ustrezne spodbude za delo.
Seveda pa so tukaj še drugi razlogi, ki pojasnjujejo negativno vlogo sindikatov v podjetjih. Eden je ta, da sindikati v veliki meri preprečujejo, da bi zaposleni pogosteje menjevali službe in da bi podjetja učinkoviteje prilagajala strukturo zaposlenih glede na svoje potrebe in glede na produktivnost zaposlenih. Delovanje sindikatov namreč preprečuje, da bi na trgu delovne sile podjetja imela možnost odpuščanja manj produktivnih delavcev, ki so člani sindikata, in jih nadomeščala z bolj produktivnimi. To ima vsaj dve slabosti. Najprej se postavi moralna dilema, zakaj produktivnejšim ni dovoljeno zasesti delovnega mesta, ki ga trenutno opravlja nekdo, ki je manj produktiven oziroma, zakaj nekdo, ki je prejemnik socialne podpore za brezposelnost, nima pravice zasesti delovnega mesta nekoga, ki s trenutnimi pogoji na delovnem mestu ni zadovoljen. Odgovor na to vprašanje lahko pojasni velik del brezposelnosti med mladimi, kakor tudi to, da so starejše osebe potem, ko enkrat izgubijo službo, zelo težko zaposljive. Zelo zaščitniški trg delovne sile mladim ne omogoča, da bi lažje stopili na trg delovne sile, saj podjetjem ni dovoljeno, da bi odpustili nekatere starejše, manj produktivne zaposlene. Ti bi še vedno lahko opravljali kakšno manj zahtevno, svojim izkušnjam in znanju primerno delo. S tem ko implicitno ne dovoljujemo zamenjave na delovnih mestih, dejansko žrtvujemo mlade generacije za to, da ohranjamo status starejših. Poleg tega pa podjetjem zmanjšujemo njihovo učinkovitost in uspešnost. Druga slabost, ki jo povzroča visoka institucionalna zaščita zaposlenih na delovnih mestih, še posebej starejših, pa daje odgovor na problem dolgotrajne brezposelnosti starejših oseb, ko enkrat izgubijo službo. Namesto, da bi se vrnili na trg delovne sile in opravljali delo, ki bi ustrezalo njihovemu znanju in delovnim izkušnjam, se njihova usoda praviloma konča v različnih programih socialnih podpor. Čeprav mnogi socialne podpore enačijo s socialno varnostjo ljudi, gre zgolj za navidezno preskrbljenost prejemnikov podpor. Dejansko so prejemniki podpor svojo varnost podelili v upravljanje nekomu drugemu in so ujetniki ter sužnji dobre volje različnih državnih uslužbencev. Vsekakor je to bistveno nižja stopnja varnosti od tiste, kjer bi si na trgu dela sami uspeli poiskati službo.
Nenazadnje pa obstaja še pomembno vprašanje profila delavcev, ki se v večini včlanjujejo v sindikate. Povsem racionalno je trditi, da so člani sindikatov povečini podpovprečno produktivni delavci, ki jim članstvo v sindikatu prinaša bistveno večje ugodnosti, ki je s svojo produktivnostjo sami ne bi mogli iztržiti. Glede na različno izobrazbo, znanje, izkušnje, ambicije, preference in srečo je jasno, da se ljudje med seboj razlikujejo tudi po tem, koliko kdo ustvari. Upoštevajmo tudi, da sindikat s svojim delovanjem vsem svojim članom zagotovi enakomerne dohodke in druge ugodnosti iz delovnega razmerja, s čimer zadovolji povprečnega člana sindikata. Če združimo oboje, lahko zaključimo, da so nadpovprečno produktivni člani sindikata bistveno ogoljufani, saj za nadpovprečni vložek dobijo zgolj povprečno nagrado. Na drugi strani pa so podpovprečno produktivni člani sindikata bistveno na boljšem, saj za podpovprečni vložek dobijo povprečno nagrado. Tisti nadpovprečni člani, ki to opazijo, se tako raje izčlanijo iz sindikata in v pogajanjih z delodajalci dosežejo svoji uspešnosti primerno plačo. Na drugi strani pa je motiv podpovprečno produktivnih, da se moč sindikatov ohranja, saj se s tem ohranja položaj, kjer dobijo bistveno več, kot ustvarijo. Tudi potem, ko odštejejo stroške članstva. Druga možnost pa je, da sindikati svojim članom zagotovijo tako visoke plače, ki so bistveno nad produktivnostjo večine njegovih članov. Na tak način sicer zadovoljijo pričakovanja članov, vendar bistveno dvignejo stroške dela. S tem povzročijo nezaposlenost, saj podjetja ne morejo zaposliti vseh tistih, ki bi jih želela. Izkaže se tudi, da so člani sindikata večinoma nezadovoljni delavci. Razlog za to leži predvsem v tem, da ljudje s članstvom v sindikatu pričakujejo še mnogo višje ugodnosti, kot jim jih zagotovi sindikat. Na drugi strani jim zakonodaja in moč sindikata dajeta prepričanje, da je njihovo delovno mesto varno. Ker so »sindikalna« delovna mesta dejansko zelo varovana, podjetja nimajo mnogo možnosti, da odpustijo te nezadovoljne delavce, pri tem pa obstaja tudi nevarnost, da se to nezadovoljstvo prenese tudi na druge.Kaj reči za konec? Čeprav sindikati uživajo visok ugled v družbi, njihova politika povzroča na eni strani brezposelnost, na drugi pa manjšo gospodarsko učinkovitost. Konec koncev je omejevan trg delovne sile zelo diskriminatoren do šibkih skupin posameznikov. To pa so mladi in starejši, ki izgubijo službo. Prvim je preprečen normalen vstop na trg delovne sile, drugi pa so obsojeni na dolgotrajno brezposelnost in izgubo upanja, da bodo še kdaj dobili novo zaposlitev.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007