Kdaj bo Srbija dobila vlado?

Čeprav so bile volitve v Srbiji izpeljane že 21. januarja 2007, tudi po dveh mesecih neobičajne kampanje, država še vedno ni dobila nove vlade. Rok za njeno oblikovanje je 12. maj 2007, to je tri mesece po prvem zasedanju nove skupščine, ki je bilo 12. februarja 2007. Čeprav je do poteka skrajnega roka preostalo še skoraj mesec dni, še vedno ni gotovo, ali bo Srbija dobila novo vlado, ali pa se bo šlo na nove volitve. Težavnosti, o katerih sem pisal v prvi številki časopisa Tribunal, 18. januarja 2007 v članku z naslovom »Bo Srbija dobila t. i. državljansko vlado?«, so do sedaj odložile njeno oblikovanje.
Nekateri politični poznavalci pravijo, da težave pri oblikovanju vlade v današnjem svetu niso nekaj neobičajnega. Nemci in Avstrijci so jo dobili šele po več kot treh mesecih po volitvah, medtem ko Čehi celo šest mesecev po volitvah. Na Češkem je to še vedno vlada, ki jo podpira natanko sto poslancev, medtem ko drugih sto poslancev podpira opozicijske stranke. Srbski primer vendarle ni tako enostaven. V prej omenjenih državah visoke podpore med volivci namreč ne uživajo stranke z globoko spornimi programi. Čeprav obstajajo tudi v teh državah stranke z zelo ekstremističnimi programi, nikjer takšna stranka nima 30 odstotne podpore volivcev, kakor jo imajo radikalci v Srbiji. Prihod takšne stranke na oblast, bodisi samostojno ali v koaliciji, znatno povečuje ekonomska in politična tveganja. In Srbija je država, kjer ta tveganja še niso padla na neko normalno raven.
Če v predvidenem roku pride do oblikovanja nove vlade, obstajajo tri možnosti. Prva in še vedno najbolj verjetna je ta, da bodo vlado oblikovale Tadićeva Demokratska stranka (DS), Koštuničina Demokratska stranka Srbije (DSS) in Dinkićev G17plus. S podporo nekaterih predstavnikov nacionalnih manjšin, bi takšna koalicija imela okrog 130 do 140 sedežev od skupno 250 sedežev v nacionalni skupščini. Za Srbijo bi to bila tudi najbolj realna možnost, ampak se poraja vprašanje, ali bo do nje tudi prišlo. Še vedno ni doseženo soglasje potencialnih partnerjev glede razdelitve resorjev, še vedno pa tudi ni prišlo do dogovora o mestu premierja. Tadiću in DSS sploh ni lahko, da bi Koštunici odstopili premiersko mesto, da bi s tem pridobili v koalicijo, da ne bi odšel v koalicijo z radikalci, saj volivci DS niso glasovali za Koštunico. S tem bi DS pretil velik padec volilnih glasov na prihodnjih volitvah. Če Koštunica na drugi strani dobi mesto premiera, bi moral dati večino ministrskih mest članom DS, kar bi ga postavilo v vlogo slabega premierja. To je osnovna dilema te potencialne koalicije, čeprav obstajajo tudi nekatere druge, manj pomembne, ki jih bom na tem mestu zanemaril.
Druga možnost je, da posamezne stranke iz domovinskega bloka oblikujejo manjšinsko vlado, ki bi jo v parlamentu podpirala tudi kakšna od strank domovinskega bloka. Takšna vlada bi bila politično slaba, najverjetneje pa bi to pomenilo samo majhen predah pred novimi volitvami, najpozneje na začetku leta 2008.
Tretja možnost je, da vlado oblikujejo DSS in radikalci (SRS). To bi sicer bila stabilna, ampak zelo slaba rešitev za Srbijo. Radikalci grozijo, da bodo prekinili odnose z vsemi državami, ki bi podprle samostojnost Kosova, kar bi praktično pomenilo ponovno politično in ekonomsko izolacijo Srbije. Radikalci stavijo v plansko, dirigirano proizvodnjo, tako da bi se zelo hitro vrnila inflacija, vrste pred trgovinami, prazne police in beg investitorjev iz države. Ker bi to izzvalo politična in družbena vpletanja, se postavlja vprašanje, ali bi se v Srbiji ohranila tudi elementarna demokracija. Po kratkem časovnem preteku bi se verjetno ponovno zgodil novi 5. oktober in potem verjetno še nekaj podobnega, kot smo lahko gledali po letu 2000. Koštuničina stranka bi težko preživela takšno politično poroko z radikalci, čeprav bi s tem za kratek čas lahko podaljšali svoj obstanek na oblasti.
Če se ne bo zgodilo nič od navedenih treh dogodkov, bodo sledile nove volitve. Te pa vsekakor niso v interesu strank domovinske usmeritve v celini, čeprav bi nekatere na novih volitvah plačale manjšo in druge večjo ceno. Volivci domovinskih strank so tem strankam podelili mandat za oblikovanje vlade, stvar nesposobnosti politikov pa je, da oni tega niso storili. Po anketi, ki je bila izvedena pred nekaj dnevi, dve tretjini volivcev v Srbiji ocenjuje, da bi stranke mogle oblikovati novo vlado ter da ne bi bilo ponovno treba iti na volitve. Če bi volivci ponovno morali iti na volitve, bi to bilo zaradi nesposobnosti tistih, ki so jih izbrali. To bi verjetno bilo sankcionirano s 300.000 do pol milijona manj glasov, ki bi jih dobile stranke domovinskega bloka. Radikalci, na prejšnjih volitvah z 28 odstotki in socialisti s šestimi odstotki, bi lahko dobili enako število glasov, ampak bi zaradi manjše volilne udeležbe, ki bi se zelo težko ponovno približala 58 odstotkom, dobili več poslancev. Stranke domovinskega bloka bi tudi v tem primeru lahko dobile 126 poslancev, ampak samo pod pogojem, da se jim pridružijo tudi Jovanovićevi liberalci (LDP) in vsi poslanci, predstavniki manjšin. To pa ni kaj dosti verjetno. Torej, največji poraženci novih volitev bi bile stranke domovinskega bloka, medtem ko bi bili največji zmagovalci stranke starega režima – radikalci in socialisti. Tak scenarij dviguje upanje, da bo Srbija dobila novo vlado že pred 12. majem.
Tudi v domovinskem bloku ne bi bile vse stranke enako kaznovane. Najslabše bi se odrezala tista stranka, ki bi bila v javnosti prepoznana kot najodgovornejša za neoblikovanje nove vlade po prejšnjih volitvah. Za sedaj obstajata samo dva kandidata za to mesto: DS in DSS. Vendar za sedaj še tudi ni jasno, da bi volivci odgovornost za neoblikovanje vlade locirali na točno določeno stranko. DS je v zelo slabem položaju, saj lahko izgubijo tudi v primeru, da bi bili ekstremno trdoglavi in nekooperativni, če drugim pod nobenim pogojem ne odstopijo mesta premierja, in tudi v kolikor bi bilo jasno, da so mesto premierja želeli dati Koštunici. V prvem primeru bi del njihovih volivcev lahko glasoval za katero od drugih strank domovinskega bloka, v drugem primeru pa bi velik del njihovih volivcev podprlo Jovanovićeve liberalce, ki bi poleg radikalcev in socialistov bili edini dobitniki ponovnih volitev. Stranke manjšin bi ostale na isti ravni dobljenih glasov, kakor tudi števila poslancev.
Kaj se dogaja v Srbiji, medtem ko domača in tuja javnost čakata, da vidita, ali bo prišlo do oblikovanja nove vlade? Borza neverjetno raste. Od konca julija 2006 je v stalnem porastu. Nekateri indeksi so od takrat porasli za 100 odstotkov, drugi celo več kot 100 odstotkov. V nekaterih dneh v preteklih tednih je indeks dnevno rasel za 3 do 4 odstotke. Potrošniške cene so za srbske razmere stabilne, v prvem tromesečju je stopnja inflacije pod 1,5 odstotka, kar je zelo pomembno za dogajanje na borzi, saj se trguje z dinarji. Kljub temu vse ostalo stoji. Ne nadaljujejo se pogovori z Evropsko unijo o Sporazumu o stabilizaciji in pridružitvi, na katere je vezana tudi srbska evropska perspektiva in njene zakonodajne reforme. V kolikor bi Srbija želela narediti takšne reforme, kot sta jih Estonija ali Irska, ji Evropska unija ne bi bila potrebna. Vsekakor pa Evropska unija osvetljuje pot do reform. Brez nje tudi reform ne bi bilo.
Na vidiku ni nobene večje privatizacije. V zadnjih 7-8 mesecih tudi ni nobene najave za kakršno koli večjo greenfield investicijo, ki bi posamično dosegla vrednost vsaj 40 milijonov evrov. Zakonodajna oblast je blokirana, trenutna tehnična vlada je z nezakonito uredbo podaljšala proračunsko financiranje za nadaljnje tri mesece. Zdajšnja tehnična vlada trenutno dela tudi brez kakršnega koli parlamentarnega nadzora. Kadar ji ugaja, odločitve sprejema, ko pa nečesa ne želi narediti, se sklicuje na tehnično vlado, ki nima mandata, da nekaj ukrene. Nekatera javna in komunalna podjetja so dvignila cene svojih storitev za več deset odstotkov, kar bi lahko v prihodnjih mesecih znatno povišalo stopnjo inflacije.V najzgodnejšem primeru bi Srbija utegnila dobiti novo vlado v naslednjih nekaj tednih in najkasneje v zadnjem kvartalu tega leta, po novih volitvah. Šele ko bo jasno, kdaj bo prišlo do oblikovanja nove vlade in kdo jo bo oblikoval, kakšen bo njen program in koliko časa bi se vlada lahko obdržala na položaju, bodo sledili novi elementi za politično in ekonomsko oceno. Do takrat pa lahko samo upamo, da se bomo ognili večjim presenečenjem in da se bodo po letu 2000 reforme nadaljevale, pa četudi so zelo plitke, počasne in nekonsistentne. Več Srbija ni zmožna narediti, ima pa na žalost potencial za vodenje mnogo slabših politik.

Miroslav Prokopijević

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007