Kako (p)ostati svoboden

Svoji zadnji oddaji iz serije Free to Choose je Friedman dal zelo pomenljiv naslov: How to Stay Free. Njegova tokratna sporočilnost se skriva v preprosti ugotovitvi, da je koncentracija moči v rokah državnih uradnikov grožnja svobodi, saj omogoča razmah interesnih skupin, ki na različne bolj ali manj prikrite načine zahtevajo številne posebne privilegije. V zanj značilnem pomirljivem in razumnem tonu poudari, da smo za takšno stanje krivi mi vsi, saj smo politikom dovolili, da si prisvojijo vse te obsežne pristojnosti in da namesto nas in z našim denarjem odločajo o mnogih zadevah, ki vplivajo na naše vsakodnevno življenje. Če pogledamo samo na množičnost različnih državnih institucij, obsežnost različnih ministrstev, požrešnost in neučinkovitost mogočnih sistemov zdravstvenega varstva, šolskega izobraževanja, ogromne stroške radodarnih programov kmetijske politike ipd., hitro ugotovimo, o čem nam Friedman govori – državni uradniki imajo bistveno preveliko moč odločanja o pomembnih področjih našega življenja.
In ravno od teh uradnikov mnoge interesne skupine vedno znova in znova terjajo dodatne ugodnosti in privilegije. Stvar je popolnoma logična in razumljiva, saj se člani interesnih skupin obnašajo racionalno in v vsakem trenutku pač maksimirajo svojo korist. Če namreč dovolimo posamezniku, da nam z davki pobere denar in ga v našem imenu razdeljuje naprej, se bo okrog njega trlo ljudi, ki bodo ta denar zahtevali za sebe oziroma terjali privilegirano zakonsko obravnavo. Friedman ponovno poudari, da so na takšen način pridobljeni privilegiji nezasluženi, saj ne izhajajo iz sposobnosti delovanja na prostem trgu, kjer je treba o svoji kvaliteti prepričati veliko število ljudi, temveč izhajajo iz spretnosti prepričevanja relativno majhnega števila teh posameznikov, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje našega denarja. Jasno je treba povedati, da uspeh na trgu izhaja iz lastnih sposobnosti in lastnih naporov in ne gre na račun nikogar, medtem ko gredo privilegiji, ki jih delijo uradniki, vedno na račun vseh davkoplačevalcev. Friedman nas posebej opozori, da se bo vpliv države v družbi krepil, vse dokler bomo ljudje verjeli v to, da lahko državni uradniki namesto nas in z našim denarjem rešujejo naše probleme.
Zraven davkov nas birokracija ovira tudi s pravili obnašanja. Nesmisel vstopanja birokracije v naše vsakodnevno življenje prikaže z dvema zelo preprostima, a poučnima primeroma. V prvem primeru je neka zasebnica ponudila storitev hitrega in učinkovitega dostavljanja navadne pošte, nakar so jo s pomočjo sodišča onesposobili, kljub temu, da je bila hitrejša, cenejša in natančnejša od državne in zakonsko zaščitene pošte. Drug primer, ki ga navede, pa je ta, ko nekemu lastniku zemljišča v času postavljanja njegove lastne hiše uradniki niso dovolili bivati v lastni prikolici, ki jo je imel ob nastajajoči hiši na svoji zemlji. Ob vsej številčnosti zakonodaje, ki so jo državni uradniki proizvedli, nas Friedman opozori, da smo verjetno vsak dan v kakšnem podobnem prekršku, pa se tega še zavedamo ne. Različne regulative je enostavno preveč. Zaradi tega je povsem racionalno pričakovati, da se bo ob takšnem trendu naraščanja števila zakonov in različnih pravil, kot smo mu priče danes, le-te vedno manj spoštovalo. Preprosto, prišlo bo do trenutka zasičenosti s pravili, ko bo že toliko področij zakonsko določenih, da bodo ljudje enostavno začutili, da jim ta pravila ne lajšajo življenja, ampak jim ga ovirajo. Tega seveda ne bodo dovolili in bodo začeli zakone kršiti. Kršenje davčnih zakonov v državah, kjer so davki visoki in močno progresivni, to zelo lepo ponazarja.
Danes lahko ugotovimo, da so pristojnosti državnih uradnikov šle tako daleč, da nas pri vsakodnevnem delovanju že precej močno ovirajo. Ob tem pozabljamo, da je enkrat podeljene pristojnosti, mnogo težje znižati, kot pa jih je bilo podeliti. Za nadaljnji razvoj človeštva v miru, blaginji in medsebojnem spoštovanju bi se bistveno bolj morali zavedati, da edino minimalna država, ki z vojsko, policijo in učinkovitimi sodišči ščiti osebno svobodo svojih državljanov, omogoča svoboden ekonomski razvoj, kot ga je s konceptom nevidne roke že davno nazaj definiral Adam Smith, utemeljitelj ekonomije kot znanosti. Ko bomo dognali, da sta osebna in ekonomska svoboda eno, bomo sposobni zahtevati, da se mogočna pest birokracije za vedno umakne svobodnemu ustvarjanju najboljšega uma, kar ga človeštvo premore. Glede na moč, ki jo trenutno imajo državni uradniki po vsem svetu, lahko upravičeno sklepam, da nas čaka še zelo naporna pot za dosego več osebne svobode in manj države. Še posebej pri nas v Sloveniji, kjer se pomena svobodnega gospodarstva komaj učimo pravilno dojemati.

Za konec kratke predstavitve življenja in dela Miltona Friedmana vam ponujam nekaj njegovih najbolj znamenitih misli, ki naj služijo kot smerokaz, kam nas prevelika moč državnih uradnikov pelje:
"Državna dejanja ne vodijo samo v neučinkovitost, temveč največkrat dosežejo prav nasproten učinek od želenega."
"Državne rešitve problemov so ponavadi vsaj tako slabe, kot so problemi sami."
"V ekonomiji ni takšne stvari, kot je zastonj kosilo."
"Nihče ne troši denarja drugih tako skrbno, kot troši svojega.""Svoboda ne vodi samo v ekonomsko učinkovitost, ampak tudi v socialno pravičnost."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.