Tribunalovo oko

Jos Colpin, tiskovni predstavnik bruseljskega tožilstva, je 28. marca 2007 za medije izjavil:

»Zdi se, da gre za zelo velik primer korupcije.«

Kot rezultat triletne preiskave v več državah je belgijska policija nedavno aretirala tri italijanske državljane, ki so osumljeni podkupovanja, ponarejanja dokumentov, goljufij in sodelovanja v hudodelski združbi, aretacija pa se je zgodila v povezavi z evropskim sistemom javnih naročil. Po poročanju medijev bi si naj omenjena trojica v zadnjih desetih letih protipravno prisvojila več milijonov evrov denarja evropskega proračuna, preiskavo pa so pričeli po pritožbi finskega podjetja, ki je moralo plačati 345.000 evrov podkupnine, da je dobilo naročilo za gradnjo predstavništva Evropske komisije v Indiji.
Ker je sistem javnih naročil zelo razširjen tudi v Sloveniji, kot zanimivost le podatek, da je po podatkih Ministrstva za finance v letu 2005 skupna vrednost javnih naročil brez upoštevanega davka na dodano vrednost presegla vrednost 1,84 milijarde €, kar je ekvivalentno 441,3 milijardam tolarjev oziroma 6,7 odstotkom bruto domačega proizvoda, naj služi Colpinova izjava kot iztočnica za analizo sistema javnega naročanja pri nas. Še posebej v prizmi zadnjih velikih poslov, kot sta nakupa operacijskih miz in oklepnikov pred očmi vse slovenske javnosti razkrila velik interes, ki vlada med posameznimi podjetji, da si posamezen posel tudi zagotovijo.
Pri vseh nakupih zbode v oči še en podatek, in sicer ta, da so tuja podjetja dobila le 1,6 odstotkov javnih naročil velike vrednosti, čeprav predstavlja ta segment kar dve tretjini vseh izdatkov za javne nakupe. Takšna struktura naročil bi dejansko morala pomeniti, da so slovenska podjetja stroškovno superiorna nad tujimi dobavitelji, zaradi česar so sposobna ponuditi isto kakovost storitve za nižjo ceno. Pa vendar se postavlja vprašanje: zakaj ta ista slovenska podjetja ne igrajo pomembnejše vloge na svetovnih trgih? Dejanska praksa bi torej težko potrdila zgornjo tezo, vse skupaj pa bolj kaže na lobistične sposobnosti domačih dobaviteljev, ki si, v navezi z odgovornimi javnimi uslužbenci, na tak način bistveno popravljajo poslovne bilance svojih podjetij. Države pač razpolaganje s tujim denarjem ne sili v njegovo učinkovito porabo.
Kako potem, na primer, upravičiti nakup devet milijonov evrov vredne mobilne vojaške bolnišnice Role 2, ki že leta in leta nerabljena stoji v skladišču? Glede na izjave premiera celo izgleda, da si je država privoščila zelo drag nakup opreme, ki je sploh nikoli ne bo potrebovala. V izogib podobnim nakupom bi bilo tako smelo razmisliti o uvedbi obveznega izračunavanja neto koristi za vse projekte proračunskega financiranja. Podobno kot to počnejo podjetja pri planiranju svojih investicij, kar bi, domnevam, vodilo v zmanjšanje nasedlih investicij. Denar je pač redek vir, kot takšnega pa ga je treba investirati v projekte z najvišjo pozitivno pričakovano dodano vrednostjo. Konec koncev gre za denar državljanov.
Vrnimo se k izdatkom za javna naročila. Med vsemi projekti se je največ sredstev, preko 310 milijonov evrov, namenilo izgradnji cestne infrastrukture, kjer kot naročnika prevladujeta DARS in Direkcija RS za ceste. Med večje naročnike spada tudi sektor zdravstva, kjer se največ sredstev nameni Kliničnemu centru (95 milijonov €) in Ljubljanskim lekarnam (59,7 milijona €). Pomembnejši so še energetski sektor, Slovenske železnice, obrambno in notranje ministrstvo.Javna naročila predstavljajo le en delež vseh proračunskih izdatkov, ki znašajo že 47,2 odstotka bruto domačega proizvoda, na Ministrstvu za finance pa jih vidijo kot »pomemben generator gospodarske rasti«. Teza, ki ne zdrži, niti teoretičnih dognanj niti empiričnih preverjanj. Najbolj produktivnih projektov se pač v vsakem primeru loti zasebni sektor, brez vmešavanja državnih institucij. Že konzervativno investiranje teh 1,84 milijarde € sredstev v, recimo, delnice nemškega indeksa DAX, bi, glede na njegov zadnji 52-tedenski donos, naredilo 2,21 milijarde €. Tako bi bilo nemara bolj smiselno reči, da ostajajo javna naročila pomemben zaviralec gospodarske rasti.

Matej Steinbacher

objavljenoo v Tribunalu, 12. aprila 2007