Dogodivščine Jonathana Gullibla

Medtem ko je Jonathan korakal skozi mesto, je opazil dostojanstvenega, dobro oblečenega možakarja, kako kleči na cesti in skuša mučno hoditi. In vendar možakar ni bil videti pohabljen, samo nizek. Ponudil mu je roko pomoči, toda možakar ga je odrinil.

»Ne hvala,« je rekel klečeči mož, trzajoč od bolečine. »Dobro lahko hodim. Uporaba kolen pač zahteva nekaj privajanja.«

»Ste v redu? Zakaj se ne spravite s kolen in hodite po stopalih?«

»Ooooh!« je potarnal možakar zvijajoč se od neugodja. »Gre za majhno prilagoditev na davčni zakon.«

»Davčni zakon?« je ponovil Jonathan. »Kaj imajo davki opraviti s hojo?«

»Vse! Au!« Možakar se je namestil nazaj na pete in počival od svojega bolečega in težkega privajanja. Iz srajčnega žepa je potegnil robec in si obrisal čelo. Nekoliko je prestavil težišče, da bi si zmasiral najprej eno in nato še drugo koleno. Mnogo slojev oguljenih zaplat je imel prišitih na kolenih. »Davčni zakoni,« je dejal, »so ravno pred kratkim bili popravljeni, da bi izenačili ljudi različnih višin.«

»Izenačili ljudi različnih višin?« je vprašal Jonathan.

»Prosim, skloni se bliže, da mi ne bo treba kričati,« je prosil možakar. »Je že bolje. Svet guvernerjev je odločil, da imajo visoki ljudje preveč prednosti.«

»Prednosti zaradi višine?«

»Oh, da! Visoki ljudje so vedno bolj zaželeni pri zaposlovanju, nagrajevanju, v športu, zabavi, politiki, celo pri porokah! Ooooh!« Zavil je robec okoli najnovejše od mnogih razpok na svojih sivih hlačah. »Tako so se guvernerji odločili, da nas izenačijo s strogim davkom na višino.«

»Visoke ljudi obdavčijo?« Jonathan je preletel boke in začutil, da se je njegova drža začela povešati.

»Obdavčeni smo v neposrednem razmerju glede na višino.«

»Se je kdorkoli temu uprl?« je vprašal Jonathan.

»Samo tisti, ki so zavrnili, da gredo na kolena,« je rekel možakar. »No, strinjamo se z izjemo za politike. Ponavadi volimo visoke! Naše voditelje radi gledamo navzgor.«

Jonathan je bil osupel. Začutil je, da se ukrivlja in da bi se želel skrčiti. Z obema rokama je pokazal na možakarjeva kolena in ga nezaupljivo vprašal: »Na kolenih hodite, samo da se izognete plačilu davka?«

»Seveda!« je z bolečino v glasu odgovoril možak. »Vsa naša življenja so oblikovana v skladu z davčnimi zakoni. Nekateri ljudje se že celo plazijo.«

»Vau! To mora boleti!« je vzkliknil.

»Da, vendar boli še bolj, če se ne. Au! Samo neumni hodijo pokončno in plačujejo višje davke. Torej, če želiš biti pameten, se spravi na kolena. Ostati visok te bo veliko stalo.«

Jonathan se je zazrl okoli in videl mnogo ljudi, ki so hodili po kolenih. Neka ženska na drugi strani se je tudi plazila. Mnogi so hiteli s povešenimi rameni, nekje pol v počepu. Samo redki so hodili ponosno vzravnano in popolnoma ignorirali kazni. Nato je opazil tri može sedeti na klopi v parku preko ceste. »Ti možje,« je pokazal, »zakaj si pokrivajo oči, ušesa in usta?«
»Ah, oni? Trenirajo,« je odvrnil možak. Medtem se je nagnil na kolena in nekoliko podrsal naprej. »Pripravljajo se na serijo novih davčnih predlogov.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.