Moktadr Al-Sadr

Christopher A. Preble je na Cato institutu direktor oddelka zunanje politike. Preden se je februarja 2003 priključil Cato institutu, je predaval zgodovino na St. Cloud State University in Temple University. Dr. Preble je bil tudi častnik ameriške mornarice in je veteran Zalivske vojne, kjer je med leti 1990 in 1993 služil na USS Ticonderoga (CG-47). Je avtor knjige John F. Kennedy and the Missile Gap, v kateri analizira politične in ekonomske korenine strategije nacionalne varnosti v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih. Njegova dela so bila objavljena v nekaterih najpomembnejših časopisih, med drugim v USA Today, Financial Times, Chicago Sun-Times, Atlanta Journal-Constitutions, Orange County Register, Philadelphia Inquirer, Washington Times, New Republic, Reason, Political Science Quarterly in National Interest. Redno pa je tudi gost televizijskih in radijskih programov, recimo na CNN, MSNBC, CNBC, Fox News Channel, NPR, Voice of America in BBC. Preble je doktoriral iz zgodovine na Temple University. Intervju z dr. Preblom je v okviru Cato Daily Podcasta opravila Anastazija Uglova 10. aprila 2007.


Na nedavni manifestaciji ob obletnici padca Bagdada je na deset tisoče privržencev šiitskega klerika Moktade Al Sadra korakalo po ulicah, pri tem pa zahtevalo konec tega, kar sami vidijo kot okupacijo. Pri tem so trgali in zažigali ameriške zastave in vzklikali Američanom naj zapustijo Irak, medtem ko jih je Moktada Al Sadr pozival k prenehanju medsebojnega napadanja in k povečanju lastnih naporov k zmagi nad svojim smrtnim sovražnikom. Demonstracije so minile mirno, kar je morda celo presenetljivo, a direktor za zunanjepolitična vprašanja, Cristopher Preble, ni miren glede trenutnega dogajanja v Iraku.

A:
Marčevsko-aprilska izdaja revije zunanje politike na Catu predstavlja Moktado Al Sadra kot drugega zmagovalca iraškega konflikta. Drugega le zavoljo Irana, ki je navdušeno opazoval Huseinov padec, z rezultatom, zaradi katerega se je bistveno okoristil. Kako si je lahko Al Sadr, ki je veljal za relativno manj poznanega klerika, pridobil tako velik vpliv?

P:
Drži, da je ameriška invazija leta 2003 dejansko napihnila vrednost poverilnic tega relativno mladega in neizkušenega klerika, ki je bil precej oboževan v šiitskih barakarskih naseljih Bagdada, ki se po njegovem očetu [op. p. veliki ajatola Mohamed Mohamed Sadik Al Sadr] sedaj imenujejo Al Sadrovo mesto, pred padcem Sadama pa so bila poimenovana Sadamovo mesto. Lahko se strinjamo, da je bila ta relativno mlada oseba deležna čaščenja, ki so ga mnogi ljudje gojili do njegovega očeta, čeprav njegove verske poverilnice niso ravno tako močne, kot pri ostalih verskih vodjih, recimo Ajatoli Sistaniju. Toda Moktada Al Sadr je Iračan in se je bil zmeraj nekako sposoben razločiti od nekaterih ostalih šiitskih strank, kot sta skupini Skiri ali Dawa, ki sta bili zmeraj precej tesno povezani z Iranom, in mislim, da tukaj zmeraj obstaja možnost za njega, da lahko računa na kaj več iraške podpore, ki bo izvirala iz njegovega avtentičnega iraško-nacionalističnega izročila. Istočasno se moramo zavedati, da si je poleg tega uspel pridobiti velik del podpore s pomočjo pridiganja proti ameriški okupaciji. To pa je tudi predmet teh demonstracij, nasprotovanje ameriški okupaciji pa ostaja zelo pogost in pomemben del njegovih ceremonij že vse od začetka 2004, dejansko že vse od poznega leta 2003.

A:
Zanimivost omenjenega protesta je skupno korakanje sunitskih in šiitskih protestnikov. Ali to ne odpira okna priložnosti, da ameriške enote zapustijo državo, ne da bi s tem svojim umikom pahnile državo v državljansko vojno?

C:
Torej, želel bi biti vsaj malo optimističen, vendar pomembno se je vrniti nazaj in se spomniti dogodkov iz časov, ko so želele ameriške enote prvič zrušiti Al Sadra. Ko so aretirale enega njegovih glavnih pomočnikov in ko so ustavile enega njegovih časopisov. Ta dogodek je sovpadal z vstajo v Faludži in Al Sadr je bil zelo hiter pri podpori sunitske vstaje v Faludži, čeprav je šiit. Kot odgovor na ameriško okupacijo je pozival v neke vrste iraško nacionalno identiteto. Tako me večina njegovih prizadevanj, da bi si pridobil sunitsko in šiitsko podporo, niti ne preseneča. Toda dejstvo ostaja, da izvira večina njegove podpore iz vrst šiitov. Poleg tega se moramo zavedati, da se je Al Sadr ob obnovi zlate mošeje v Samari [op. p. Al Askarijeva mošeja, ki je bila 22. februarja 2006 zelo poškodovana] lansko leto javno zavzel, da ne želi maščevanja nasproti sunitom. Kljub temu je bil v kontekstu svojih agresivnih aktivnosti zelo močno vpleten v nekatera najbolj grozovita sektaška nasilja. Lahko torej rečemo, da na nek način igra dvojno igro.

A:
Istočasno smo lahko bili priče presenetljivo mirnemu protestu. Ni to morda znak delovanja demokracije? Ni to natančno naš cilj?

C:
Ne gre spregledati, da je bil v marcu v času tega protesta v Bagdadu prepovedan cestni transport. Podobne prepovedi prometa pa so bile v veljavi tudi v času volitev v letu 2005. Kar nekajkrat so ameriške in iraške sile uspele zadržati nasilje tako, da so na nek način vzpostavile izredne razmere preden je sploh prišlo do nasilja. Vendar s tem, ko se tako zelo posvečamo varnostnim zadevam in skušamo ustaviti nasilje, oviramo ekonomsko in politično aktivnost, ki bi ju sicer želeli spodbuditi. Tako se moramo kar naenkrat dejansko odločiti, kaj želimo.

A:
Kaj še lahko v prihodnje pričakujemo od Al Sadra?

C:
Torej, najprej se mi zastavlja vprašanje, kje se Al Sadr sploh nahaja. Ameriška administracija in vojska trdita, da se nahaja v Iranu in da je tam vse od začetka februarja, ko se je začelo njegovo iskanje. Njegovi pristaši vztrajajo, da je še vedno v Iraku. Kljub temu ostaja dejstvo, da se v marcu ni pojavil v javnosti in da je bila vsaka njegova izjava v javnost posredovana kot izjava in ne kot javni govor, kar bi lahko namigovalo na to, da se na nek način skriva. V tem položaju, ko se skriva pa se njegova sposobnost, da bi nadziral svoje gibanje, dejansko spodkopava. Zdi se mi, da gre z Al Sadrove strani za nekaj podobnega kot brezupen napor, da bi si ponovno zagotovil avtoriteto nad svojo zlobno organizacijo, ki je dejansko zelo ohlapno organizirana tolpa, na stopnji kriminalne tolpe. Opazno je, da bi se Al Sadru v njegovi odsotnosti nekaj posameznikov rado zoperstavilo. Mislim, da s svojo politično močjo, ki jo še ima, in z delom parlamenta, ki ga zasedajo njegovi možje, dejansko poskuša uveljaviti svojo moč v gibanju. Vendar, menim, da je, kar sedaj vidimo z njegove strani in kar bomo verjetno spremljali v prihodnje, poskus, da ponovno uveljavi nadzor nad svojo samozvano vojsko.

A:
Če se vrneva nazaj na revijo zunanje politike. Čeprav je v njej označen kot zmagovalec iraške zgodbe številka 2, se ne zdi dovolj močan, da bi združil državo. A je?

C:
Ne. Zagotovo lahko računa na podporo večinoma šiitskih in južnih mest, kakor tudi na podporo iz nekaterih svetih mest, kot je Nadžaf. Ampak njegov vpliv se izredno zmanjšuje celo med drugimi šiiti, ki so podporniki nekaterih drugih šiitskih strank. Zdi se mi, da Al Sadr prav tako ni deležen podpore Kurdov na severu in tudi mnogo sunitov se ne nagiba ravno k temu, da bi sledili Al Sadru. Torej, Al Sadr je dokaj močan. Dovolj je močan, da lahko organizira dokaj velik shod. Ob tem pa ni dovolj močan, da bi si podjarmil celotno državo.

A:
Tega si pa dejansko ne želimo, ali ne?

C:
Ne, tega si pa res ne bi želeli. Še enkrat naj poudarim, kar sem rekel že na začetku. Razlog za Al Sadrov bliskovit preboj leži v njegovem protiameriškem razpoloženju in njegovi striktni drži proti ameriški okupaciji. Obseg njegove podpore, ki presega osnovno bazo podpornikov njegovega očeta, izhaja neposredno iz njegove protiameriške drže. Tako da dejansko ne bi bilo v našem interesu, če postane Al Sadr voditelj Iraka, kar pa je, po mojem mnenju, malo verjetno.

Christopher A. Preble

z dovoljenjem Cato Institute objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.