Tribunalovo oko

Predsednik države, Janez Drnovšek, je ob svetovnem dnevu Zemlje ob gradu Bogenšperk posadil drevo, vso manifestacijo pa pospremil z besedami:

»Moramo ustaviti takšno brezglavo tekmo, brezglavo dirko za dobičkom, požrešnost, sebičnost. Se vrniti k naravi, začeti vračati naravi tisto, kar smo ji vzeli.«

Izjava predsednika Drnovška je le ena v nizu, ki iščejo enega glavnih krivcev za okoljske spremembe in onesnaženost okolja v kapitalističnem načinu življenja, v odprtih in globaliziranih gospodarstvih.

Čeprav je bilo prelitega že ogromno črnila o škodljivem vplivu kapitalizma na okolje, primanjkuje celostnih analiz, ki bi takšno trditev bodisi potrdile ali ovrgle.

Ena izjem je raziskava z naslovom: Is Free Trade Good for the Environment?, ki so jo leta 2001 v ugledni American Economic Review objavili Antweiler, Copeland in Taylor. Na podlagi analize podatkov za 43 držav, ki so jih opazovali med leti 1971-1996, so avtorji preverjali tezo o vplivu odprtosti gospodarstev mednarodnim trgovinskim tokovom na onesnaževanje okolja. S svojo študijo pridejo do ugotovitve, da »če liberalizacija trgovine poveča raven BDP na prebivalca za 1 odstotek, takrat se bo koncentracija onesnaženja znižala za 1 odstotek. Tako je prosta trgovina dobra za okolje.«

Iz njihove analize še izhaja, da začetnemu povečanju ekonomske aktivnosti, ki sicer privede do rahlega povečanja onesnaženja, sledi njegovo znatno zmanjšanje, ki več kot kompenzira začetno povečanje. To zmanjšanje je v celoti rezultat izboljšanja tehnologije. Ugotovitev, ki je v popolnem nasprotju s trditvami nekaterih, da pomeni odprtje meja izvoz »umazanih« industrij v manj razvita gospodarstva, kar bi naj tem državam prineslo le povečanje onesnaževanja. Izboljšana tehnologija, kot rezultat konkurenčne bitke, ki sili posamezna podjetja k doseganju vedno večje učinkovitosti, hkrati povzroča, da je v proizvodni proces vključena vedno manjša količina proizvodnih dejavnikov. Redke vire je pač treba smotrno vključevati v proizvodni proces. Premik v proizvodnjo storitev, ki tudi narašča z naraščajočim dohodkom, pa potrebo po uporabi naravnih virov še dodatno zmanjšuje.

Od prvega praznovanja dneva zemlje mineva že sedemindvajset let, v vsem tem času pa se je stanje bistveno spremenilo, na bolje. In to še pred začetkom državne intervencije. Tako se samo po sebi postavlja vprašanje, kaj je botrovalo tem izboljšavam? Ekonomski in tehnološki napredek. Vpliv tehnološkega napredka je lepo viden pri pridobivanju energije. Če se je le-ta pred leti prvenstveno pridobivala na podlagi trdih goriv, premoga in lesa, se je danes velika glavnina proizvede z uporabo okolju prijaznejših virov, kot sta vodna in jedrska, na primer. Seveda ne gre zanemariti niti prehoda gospodinjskega ogrevanja iz trdih goriv na večinoma plinsko ogrevanje, kar je v prvi vrsti vplivalo na zmanjšanje onesnaženosti zraka. V splošnem ostaja zavest posameznikov o pomenu čistega okolja zelo pomembna. Ta pa narašča z naraščajočim dohodkom, ki ima vsaj dva vidika. Neposredni učinek višjega dohodka je preprosto ta, da posameznikom omogoča nakup okolju bolj prijaznih naprav. Ne smemo pa pozabiti niti na posredni učinek. Posamezniki v stanju večjega izobilja pač »zahtevajo« čistejše okolje, ki večini dejansko postane luksuzna dobrina.
Pri vprašanju onesnaževanja okolja pa ne gre spregledati še ene determinante: pomena jasno definiranih lastninskih pravic. Mednarodni dan zemlje je, vsaj pri nas, že tradicionalno pospremljen z organiziranim čiščenjem onesnaženih površin. Seveda tudi letos ni bilo nič drugače. In kot po pravilu spadajo v to skupino, potrebno za čiščenje, javne površine, kjer lastništvo ni jasno določeno. Tako se nam postavi drugo bistveno vprašanje, zakaj gre edine kandidate iskati samo med javnimi površinami in ne, recimo, zelenicami kakšnega hotela ali z zasebne parcele? Seveda je odgovor več kot na dlani. Tržna bitka za goste sili podjetja k skrbi za dobro počutje svojih gostov, neurejen okoliš pa je pri tem prej v napoto. Čisto drugačna pa je zgodba v domala vseh javnih parkih, razbite luči in odpadki pa njihov vsakodnevni spremljevalec.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.