Komentar francoskih volitev

Ti, in bilo jih je mnogo, ki so pričakovali, da bodo presenečeni nad rezultatom prvega kroga francoskih predsedniških volitev, so sedaj razočarani: odločilni krog volitev bo soočil kandidata glavne desne stranke, Nicolasa Sarcozy-ja, s kandidatko socialistov, Ségolène Royal.
Uradni rezultati, ki so jih predstavili v torek zjutraj, so sledeči: Nicolas Sarkozy (Union pour un Mouvement Populaire) 31.18%, Ségolène Royal (Parti Socialiste) 25.87, François Bayroux (Union pour la Démocratie Française) 18.57, Jean-Marie Le Pen (Front National) 10.44, Olivier Besancenot (Ligue Communiste Révolutionnaire) 4.08, Philippe de Villiers (Mouvement Pour la France) 2.23, Marie-George Bufet (Parti Commuiste) 1.93, Dominique Voynet (Les Verts) 1.57, Arlette Laguiller (Lutte Ouvrière) 1.33, José Bové (samostojen kandidat) 1.32, Frédéric Nihous (Chasse Pêche et Nature)1.15 Gérard Schivardi (samostojen kandidat) 0.34. Morda najbolj presenetljivo je dejstvo, da je na volitve odšlo kar 84% vseh volilnih upravičencev.
Vedno je težko komentirati rezultate takšnih volitev, vendar po mojem mnenju je ena najpomembnejših lekcij, ki se je lahko naučimo ta, levo volilno telo še vedno pomni leto 2002, ko se socialistična stranka ni uvrstila v naslednji krog predsedniških volitev, s tem pustila Jacquesa Chiraca, da je v boju z Jean-Marie Le Penom gladko zmagal. Tokrat so naredili to, čemur tukaj pravimo strateški glas. Prisilili so se glasovati za Royalovo in zapustili ekstremno leve stranke (posebej komuniste, ki so dobili pod 2% glasov, kar je najslabši rezultat v njihovi zgodovini) in stranko zelenih, ki je prav tako dobila presenetljivo nizko podporo (1,57%). Podobna vrsta strateškega glasu se je verjetno zgodila tudi na desnici. Vsi so nestrpno pričakovali rezultat Nacionalne fronte (Le Pen), ki pa je na koncu dobila manj kot 11% glasov. To bi lahko bilo zaradi dejstva, ker je Sarkozy omenjal nekatere sicer skrajno leve probleme (notranja varnost, imigracija), vendar rezultat lahko hkrati odraža strah pred morebitnim soočenjem Royalove in Bayrou-ja v drugem krogu. Rezultat slednjega je namreč vseskozi bil velika neznanka. Bayrou je predsednik sredinske stranke (UDF) in je promoviral »nov način vodenja politike«, kjer se je pretvarjal, da bo šel nad levo-desni clivage (franc. delitev). Predstavljal je torej dobro rešitev za tiste socialiste, ki niso marali Royalove, kakor za nekatere konzervativce, ki so glede na delo Chiraca in Sarkozy-ja v zadnjih petih letih, bili prepričani, da je treba poskusiti z nečim novim. Bayou je brez programa, samo z obljubo, da bo z njim vse drugače, uspel doseči častitljivih 18,57% glasov.
Bi se zagovorniki svobodnih trgov in omejene države naj ob teh rezultatih veselili? Če nismo preveč zahtevni, menim da je odgovor vendarle pozitiven. Sarkozy bo verjetno premagal Royalovo (bolj verjetno, kot bi bilo glede na ankete premagati Bayrou-ja), in on je gotovo bolj k trgom usmerjen kot Royalova. Njen program je močno socialističen, saj obljublja več države na vseh nivojih. Naj vam ga dam samo delček. Program vsebuje pravico do prve službe, povišanje minimalne plače na 1.500€, povišanje števila državnih služb, več moči »uradnim sindikatom«, močno nacionalno industrijsko politiko, povišanje pokojninskih plačil, manj tržnih mehanizmov v zdravstvu in v šolstvu, razširjenje skupne kmetijske politike na ostali del sveta, regulacija globalizacije, promocijo nove, socialistične evropske ustave. V primerjavi s tem je Sarkozy pravi pristaš svobodnih trgov! Zraven preoblikovanja države obljublja znižanje davkov (posebej za mala in srednje velika podjetja). S pozitivne strani želi reformirati delovno zakonodajo v smeri večje preprostosti in fleksibilnosti in zagotoviti, da bodo tisti, ki delajo, imeli več denarja, kot tisti, ki živijo na podporah. Obljubil je tudi večjo samostojnost Univerz. Na temni strani njegove agende pa je želja po zaščiti francoske industrije in (jasno!), francoskega kmetijstva. Prav tako želi protekcionizem na ravni EU, ti. preferenčen communautaire ter zelo močno nasprotuje včlanitvi Turčije v EU. Sarkozy verjame, da je naloga države, da omejuje nove imigrante.Morebiti je bolj pomembno, vendar Nicholas Sarkozy ne napoveduje obsežnejših reform zdravstvenega sistema oziroma pokojninskega sistema (niti Royalova, jasno). To je dejansko žalostna plat vse zgodbe. Kandidata, pričakovano, v svojih predlogih odsevata preference francoskih volivcev, ki pa v veliki večini ne zahtevajo korenitejših sprememb. Še vedno verjamejo v francoski, državni, način reševanja problemov. torej, če lahko radostno ugotovimo, da se na kratek rok Francija izogiba več socializma, pa obeti že na srednji rok ostajajo vse prej kot svetli.

Pierre Garello

objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.