Tribunalovo oko

Janez Janša, predsednik vlade Republike Slovenije, je ob državni proslavi ob 15-letnici slovenske osamosvojitve izjavil

"Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši."

Izjava, ki jo je časopisna hiša Večer okitila z laskavim nazivom Bob leta 2006. Na slavnostni prireditvi jo je premier pospremil z besedami, da ga veseli, da bralci v velikem številu spremljajo izjave, ki so zabavne, resne ali pa tudi malo manj resne, kot tudi, da po njegovem mnenju izbor njegove izjave za Bob leta kaže na prebujanje nove samozavesti, da smo začeli verjeti vase in da verjamemo, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci.

Glede na trenutne makroekonomske kazalce lahko rečemo, da delamo uspešno. Gospodarska rast je v tretjem četrtletju znašala 5,6 odstotka, tudi industrijska proizvodnja je s sedmimi odstotki v letu 2006 dosegla svojo rekordno rast. Zrasle so plače, produktivnost. Vajeni smo že, da si uspehe gospodarstva zelo radi pripisujejo politiki, čeprav ti z dosežki nimajo nič skupnega. Vsaka država namreč omejuje gospodarstvo; ene bolj, druge manj. Da pa celotna slika vseeno ni tako obetavna kot morda zgleda, pa nam govorijo strukturni kazalci, ki nas obenem opozarjajo, da so korenite reforme nujne, pot do želene najuspešnejše ekonomije pa dolga. Poglejmo številke.

Država neposredno upravlja že s kar 47,2 odstotka ustvarjenega premoženja. Seveda zelo neučinkovito. Mednarodni denarni sklad (MDS) je namreč opozoril, da bi morala država za to, kar nudi v zameno, potrošiti bistveno manj davkoplačevalskega denarja.

Slovenija ima s tridesetimi odstotki tudi najmanjši delež zaposlenih med starejšo populacijo v Evropski uniji. Delež je tudi bistveno nižji od vzorčne Švedske s skoraj sedemdesetimi odstotki. Slovenci se v povprečju upokojujemo že pri 58 letih (na Švedskem pri 63). Ob zelo neugodnih demografskih projekcijah za Slovenijo in ob upoštevanju gornjih dejstev bo to še dodatno obremenilo pokojninsko blagajno in s tem verjetno tudi bodoče proračune. Ob dejstvu, da je Slovenija že sedaj ena najbolj obdavčenih držav, bodo bodoči ministri brez korenitih reform in zmanjšanja javnega trošenja naleteli na problem financiranja.

Slovenija se tradicionalno slabo uvršča na vseh lestvicah mednarodne konkurenčnosti, medtem ko so druge tranzicijske države praviloma uvrščene višje oziroma so v fazi vzpenjanja. Po pravilu se visoki stroški dela omenjajo kot ključni za slabo uvrstitev Slovenije. Paradoks na trgu dela je v tem, da so stroški plač, prispevkov in davkov, za visoko produktivne delavce zelo visoki, kar jih v primerjavi z njihovimi kolegi iz najrazvitejših držav postavlja v sam vrh. Medtem pa je trg manj produktivnih delavcev tako okoren, da podjetja ne morejo prilagajati zaposlenih svojim potrebam. V teh razmerah je izboljševanje produktivnosti in gospodarske strukture izjemno težko, česar večina podjetij ni sposobna. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je namreč povečanje visokotehnološkega izvoza v Sloveniji manjše kot pri večini ostalih držav. S 54,1 odstotka zaposlenih v storitvenih dejavnostih smo daleč od evropskega povprečja 70 odstotkov in smo na lestvici za las prehiteli le Poljsko.
Skrb zbujajoče je spoznanje, da vidnih sprememb, ki bi spremenile to sliko, ni za pričakovati. Še posebej zdaj, ko se zdi, da je celotni reformni projekt prepuščen diktatu sindikatov in drugih interesnih skupin. Lahko se pridružimo mnenju Mednarodnega denarnega sklada, da predstavlja največjo oviro pri spreminjanju institucionalnega okolja pri nas politični odpor do reform. V teh okoliščinah pa kaže, da bodo laskave besede premierja kaj hitro izpuhtele, Slovenci pa bomo daleč od irskega ali islandskega uspeha.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007