Dogodivščine Jonathana Gullibla

Pot se je malo razširila, kakor da bi zarezal v gosto džunglo. Opoldansko sonce je pripekalo, medtem pa je Jonathan našel majhno jezero. Zajel je nekaj vode, da bi se osvežil, pri tem pa je zaslišal svarilen zvok: »Na tvojem mestu ne bi pil te vode.«
Jonathan se je ozrl naokrog in zagledal starejšega možakarja, klečečega ob obrežju, ki je na deski čistil nekaj majhnih rib. Ob sebi je imel košaro, motek in tri ribiške palice podprte v blatu, ki so gugajoče visele nad vodo. »A je dober ulov?« je vljudno povprašal Jonathan.
Ne da bi pogledal kvišku, je možakar nekoliko jezno odvrnil: »Ne, teh nekaj majhnih rib je vse, kar sem danes ulovil,« obenem pa nadaljeval s pripravljanjem rib, potem pa jih položil v vročo ponev, ki je bila postavljena nad tlečim ognjem. Riba, ki je zacvrčala v ponvi, je slastno zadišala. Jonathan je opazil divjo, rumeno-črtasto mačko, ki je obirala koščke ribe. Pocedile so se mu sline.
Jonathan, ki se je imel za dovršenega ribiča, je vprašal: »Kaj ste pa uporabili za vabo?«
Možakar je zamišljeno pogledal Jonathana: »Sinko, z mojo vabo ni nič narobe. Ujel sem tisto najboljše, kar je še ostalo v jezeru.«
Zavedajoč se osamljenega razpoloženja možakarja, se je Jonathan domislil, da bo več izvedel, če bo nekaj časa le nemo opazoval. Kmalu mu je star ribič pomežiknil, da prisede k ognju, da bosta podelila tisto nekaj rib in kruha. Ker je bil lačen, je Jonathan kar pohrustal svojo porcijo, ob tem pa se je počutil malce krivo, ker je starčku pospravil porcijo že tako skromne večerje. Ko sta končala z obedom, je Jonathan molče čakal, da bo starec nadaljeval s pripovedovanjem.
»Pred leti je bilo mogoče tukaj uloviti res velike ribe,« je otožno rekel možakar. »Toda vse so že polovljene. Sedaj pa so ostale samo še majhne.«
»Ampak te majhne ribe bodo zrasle, mar ne?« je zagledan v bujno vodno rastlinje, ki se je dvigalo iz plitke vode vzdolž morskega obrežja in ki bi lahko nudilo zavetje mnogim ribam, vprašal Jonathan.
»Ne, ljudje polovijo vse ribe, celo tiste male. Toda to še ni vse. Na skrajne dele jezera odlagajo tudi odpadke. Ali vidiš tisto debelo, mastno plast na drugi strani?«
Jonathan je zbegano pogledal: »Zakaj pa drugi lovijo vaše ribe in v jezero mečejo odpadke?«
»Oh ne,« je dejal ribič, »to jezero ni moje. Pripada vsem kakor gozdovi ali vodotoki.«
»Te ribe pripadajo vsem…« je pomišljal Jonathan, »tudi meni?« Takoj je občutil zmanjšanje krivde, ker je pojedel obrok, ne da bi pomagal pri njegovi pripravi.
»Ni čisto tako,« je odvrnil možakar. »Kar pripada vsem pravzaprav ne pripada nikomur. To je tako, dokler riba ne zagrabi za moj trnek. Potem je moja.«
»Ne razumem,« je zmedeno namrščen dejal Jonathan. Bolj sebi kot starcu je ponovil: »Ribe pripadajo vsem, kar pomeni, da ne pripadajo nikomur, dokler ne zagrabi za tvoj trnek, potem je pa riba tvoja? Toda, ali napravite kaj, da bi skrbeli za ribe oziroma jih pomagate vzgojiti?«
»Seveda ne,« je malce zasmehljivo odvrnil možakar. »Le zakaj bi skrbel za njih, ko pa lahko kadar koli pride kdor koli in jih ujame? Če nekdo drug ulovi ribo ali onesnažuje jezero, potem je ves moj trud zaman!«
Star ribič se je bežno zazrl v vodo in z žalostjo dodal: »Ko bi le imel v lasti to jezero. Potem bi poskrbel, da bi bile ribe dobro negovane. Za jezero bi skrbel, kot živinorejec v sosednji dolini upravlja s svojim rančem. Vzgajal bi najmočnejše, najdebelejše ribe in staviš lahko, da mi ne bi ušel noben krivolovec ali onesnaževalec. Skrbel bi …«
»Kdo pa sedaj skrbi za jezero?« ga je prekinil Jonathan.
Izsušen ribičev obraz je okamenel: »Jezero je pod upravo Sveta guvernerjev, ki je izvoljen vsake štiri leta. Svet guvernerjev potem določi upravnika, ki ga plača in to iz mojih davkov. Upravnik bi naj skrbel in preprečeval prevelik ulov in onesnaževanje jezera. Smešna stvar je, da lahko guvernerjevi prijatelji lovijo in onesnažujejo, kot se jim zazdi.«
Usedla sta se in opazovala majhne valove, ki jih je po srebrnem jezeru delal veter. Jonathan je opazil rumeno mačko, ki je zravnano sedela in zmrdljivo strmela v ribjo glavo na njegovem krožniku. Zalučal jo je v zrak in mačka, ki je izgledala res žilavo, z raztrganim uhljem verjetno iz kakšne stare bitke, jo je spretno ujela s svojo zakrivljeno tačko.
Medtem ko je premišljeval o zgodbi starega ribiča, je vprašal: »Pa je jezero dobro upravljano?«»Saj vidiš,« je zagodrnjal starec. »Poglej samo na velikost mojega drobnega ulova. Vse kaže, da postajajo ribe vse manjše, medtem ko postaja upravnikova plača vse večja.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.