Svobodometer - februar

Ocena: 2

Februarja je vlada obravnavala 167 zadev, s čimer je precej prekosila januarskih 135. V oči najbolj bodejo: Uredba o finančnih spodbudah za tuje neposredne investicije, podeljevanje koncesij za področje svetovanja potrošnikom na regionalni ravni, podeljevanje koncesij za ravnanje z izrabljenimi motornimi vozili, Obdobni načrt za zagotavljanje varnosti cestnega prometa v letu 2007, Letni program športa za leto 2007, Predlog o določitvi najvišjih cen prevoza potnikov po železnici v notranjem potniškem prometu in Predlog za določitev premije za proizvodnjo električne energije iz Termoelektrarne Trbovlje.
Kakršno koli spodbujanje posameznih skupin investitorjev je nepošteno do vseh ostalih investitorjev, saj onemogoča prosto tržno bitko. Ironija tovrstnih spodbud je v tem, da jih financiramo vsi davkoplačevalci (med njimi so seveda tudi neposredni konkurenti podjetij, ki so deležna privilegijev), koristi pa imajo predvsem prejemniki. Edina upravičena in hkrati najboljša spodbuda za kakršne koli investitorje so nizki davki, učinkovit pravni sistem, kratkotrajni postopki glede urejanja potrebne dokumentacije, pozitiven odnos do podjetništva in zasebne lastnine, skratka prijazno gospodarsko okolje. Uredba, stvar je popolnoma jasna, problema šibkega investiranja ne more rešiti.
Februarja je vlada ponovno podeljevala koncesije. Tokrat za opravljanje svetovanja potrošnikom in za ravnanje z izrabljenimi vozili. Gre za delitev tržnih deležev vodilni politiki naklonjenim organizacijam oziroma podjetjem. Namesto, da bi najboljše ponudnike določili potrošniki s svojimi izbirami svetovalnih agencij oziroma podjetij, kamor bodo odpeljali svoj izrabljen avtomobil, je to vlogo v imenu vseh odigrala kar centralna oblast na stroške vseh davkoplačevalcev.
Ob prebiranju Obdobnega načrta za zagotavljanje varnosti cestnega prometa v letu 2007 dobi človek precej zmedene občutke. Avtorji gradiva verjamejo, da bodo s pomočjo načrtnega nadziranja hitrosti, z omejevanjem pitja alkoholnih pijač, z ukrepi za nadzor pešcev, s spodbujanjem uporabe varnostnega pasu in z drugimi mnogimi aktivnostmi povzročili, da bo smrtnost na cestah bistveno nižja, kot je danes. Z gotovostjo jim sporočamo, da takšen načrt ne more uspeti. Na končni izid nesreče enostavno vpliva preveč nepredvidljivih dejavnikov, saj vozniki na različne bolj ali manj nevarne situacije v prometu različno reagiramo. Sicer pa je obnašanje v prometu stvar osebne odgovornosti voznika in njegovega odnosa do lastnega življenja, na kar v prvi vrsti vplivajo sociološki in ekonomski dejavniki. Odgovoren in uspešen posameznik je mnogo bolj varen voznik od nezadovoljnega nergača.
Vladni možje so februarja sprejeli tudi letni program športa, kjer so odločili, da bomo davkoplačevalci približno 60 odstotkov denarja namenjenega za vzgojo športnikov (6 od 10 milijonov evrov) namenili za neposredno oziroma posredno financiranje razvoja vrhunskih športnikov, ostalo pa bolj ali manj za spodbujanje prostočasnih športnih aktivnosti. Zraven tega so ministri potrdili še 14 milijonov evrov za namene izgradnje oziroma prenove športne infrastrukture. Odločitev za vrhunski šport je podobna prevzemanju podjetniškega tveganja. Nadarjen športnik je na nek način kot podjetnik, saj z vlaganjem v izboljšanje lastnih sposobnosti investira svoj čas in denar. Pri tem tvega morebiten neuspeh, je pa donos v primeru uspeha zelo visok. Ne samo odločitev o profesionalni športni karieri, tudi skrb za rekreacijo v prostem času je v svobodnem okolju stvar prizadevanj in stopnje odgovornosti vsakega posameznika, pri otrocih pa staršev oziroma otrok samih. Država se premalo zaveda, da s politiko javnega financiranja športnih organizacij in raznih sicer lepo spisanih programov za bolj zdravo življenje izpodriva zasebno iniciativo. Rezultat je poplava civilno-družbenih organizacij s področja športa, ki so močno odvisne od državnega proračuna, rezultati njihovih aktivnosti pa so zelo težko merljivi.
Določanje najvišjih cen za potniški promet po železnicah in določanje premij za proizvodnjo električne energije ovira poslovanje Slovenskih železnic in elektrarn, saj vodilni ne morejo učinkovito in hitro prilagajati svojih cenovnih politik stanju ponudbe in povpraševanja na trgu. Eden pomembnejših stranskih učinkov vladnega določanja cen je ta, da lahko vodstva podjetij, katera so podvržena nadzoru cen, v primerih slabših poslovnih rezultatov krivdo brez težav zvalijo na vlado in njeno neustrezno ukrepanje. Še to: poslovanje podjetij, ki jim vlada določa cene, je praviloma ne-optimalno, saj vlada in menedžment po definiciji ne zasledujeta enakih ciljev.
Najbolj sporna odločitev vladnih mož v februarju je potrditev predloga za zagotovitev sredstev za popotresno obnovo objektov v Posočju. Sklep kot tak ne bi bil sporen in sploh ne bi pritegnil naše pozornosti, če se v marcu ne bi zgodil še en podoben sklep, kateremu je sledila zelo sporna poravnava z enim izmed izvajalcev obnovitvenih del, in sicer kar brez obstoja pravno zavezujočega dogovora med državo in tem podjetjem. Kljub relativno nizki vrednosti posla, smo dobili učbeniški primer velikodušnosti državnih uradnikov pri trošenju davkoplačevalskega denarja, kar je v svojem jedru v nasprotju z načelom pravičnosti, ki je osnovno načelo vladavine prava. Brez zavezujočega dogovora v svobodni tržni ekonomiji pač ne gre. Sploh pa bi morala to načelo zelo striktno upoštevati vlada, saj troši denar davkoplačevalcev.
Državni zbor je v mesecu februarju opravil 24. redno sejo, na kateri je obravnaval 35 točk dnevnega reda. Večinoma je sprejemal manjše spremembe obstoječih zakonov in ratificiral različne mednarodne protokole. Z vidika svobodne družbe je najbolj sporen Zakon o verski svobodi, ki omogoča financiranje socialnih prispevkov verskim skupnostim z denarjem davkoplačevalcev, s čimer daje največjim religijam monopolno rento. Zakon s tem ovira svobodno tekmo v pridobivanju vernikov med različnimi verskimi skupnostmi.
Državni zbor je zraven že omenjenih odločitev sprejel tudi Zakon o stvarnem premoženju države in zavrnil Zakon o romski skupnosti. Prvi ukrep ocenjujemo kot nevtralen, drugi pa je precej pozitiven, saj ne uvaja novih institucionalnih zaščit posameznim etničnim skupinam in državljanom ohranja sicer nizko stopnjo osebne svobode.
Februarsko oceno zaključujemo z dogajanjem okrog izbiranja novega guvernerja Banke Slovenije. Vsa zgodba je precej prozorna in kaže na nizko raven politične zrelosti udeleženih akterjev. Namesto, da bi ponosno k sodelovanju povabili dr. Egona Zakrajška, najboljšega slovenskega monetarnega ekonomista z bleščečo kariero na Odboru zveznih rezerv ZDA, se politiki obnašajo, kot da je Banka Slovenije njihova last. Mimogrede, dr. Zakrajšek bi zaradi svojih sposobnosti in ugleda strokovnjaka, ki prihaja iz najbolj pomembne monetarne institucije na svetu, imel zelo visoke možnosti postati eden naslednjih guvernerjev Evropske centralne banke.Oceno ponovno dvigujeta KAD in SOD, ki sta začela nov razpis za paketno prodajo njunega premoženja. Ostajamo torej na slabi dvojki.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.