Legitimna vloga države v svobodni družbi

Ustanovni očetje Združenih držav Amerike so leta 1787 postavili pravila novo nastale in od angleškega dvora neodvisne države. To je bilo rojstvo ameriške ustave, ki velja za prvo celotno ustavo kakšnega naroda oziroma države. Ustava je naslednjim generacijam zakoreninila moralno vizijo individualne svobode, individualne odgovornosti in omejene vloge države in najvišje na lestvico svojih ciljev postavila zaščito osebnih pravic Američanov.
Individualna svoboda, definirana s pravico do življenja, svobode in do uresničevanja lastne sreče, je zaščitena z državo, ki je bila ustanovljena s tem izključnim namenom, in sicer s pristojnostmi, s katerimi se vladani strinjajo. Naših naravnih pravic ne dobimo od vlade, temveč z rojstvom. Torej, kakršne koli pristojnosti država ima, so ji bile dodeljene s strani državljanov.
Pravzaprav so ljudje Kongresu podelili 21 pristojnosti. Eden od ustanovnih očetov, James Madison, je v Federalist Papers #45 zapisal, da so "pooblastila dodeljena zvezni državi redka in določena" in v glavnem omejena "na zunanje objekte, kot so vojna, mir, pogajanja in zunanja trgovina." Vse preostale "številne in neskončne" pristojnosti so v rokah države izgubljene. Pravzaprav je domet z omejitvami državnih pristojnosti določen v prvem odstavku prvega člena: "Kongres naj ima pristojnost določanja in pobiranja davkov, pristojbin, trošarin, carin za plačilo dolgov in za zagotavljanje skupne obrambe in splošne blaginje Združenih Držav. Vendar, vse pristojbine, carine in trošarine morajo biti enake za celotno območje Združenih Držav."
Kar je najpomembneje, ustava definira sklop pravil za državljane in inštitucije, ki so jih ti ustvarili. Doktrina preštetih pristojnosti je edini način za zaščito individualnih pravic in za ohranitev omejene vloge države. Tisti, ki se zavzemajo za manj rigidno oziroma za "življenjsko ustavo" se ne zavedajo, da to, za kar se v resnici zavzemajo, sploh ni ustava kot takšna. Tovrstna verovanja se gojijo že več desetletij, od začetka progresivnega obdobja iz tridesetih let prejšnjega stoletja in vzdržujejo potrditev ter upravičenje za to, da ameriška vlada lahko omeji osebno svobodo in potepta pravice ljudi. Pristojnosti zvezne vlade so postale obsežne in neskončne, kar močno ogroža obstoj osebnih pravic državljanov.
Samo za primer, že od ere New Deal-a , ko je vlada verjela, da je inštrument za reševanje "socialnih problemov", za kar dve tretjini vsega, kar Kongres obdavči in potroši, ni moč najti ustavne podlage. Dejansko so zvezni izdatki do leta 1920 predstavljali le 3 odstotke nacionalnega proizvoda, medtem ko danes presegajo dvajset odstotkov. Vsi radi pozabljamo, da so vsi ti izdatki financirani z denarjem davkoplačevalcev. Lani je povprečen Američan do 26. aprila delal za lokalne in zvezne davke. To, kar ljudje s svojim razumom in znojem ustvarijo, je brez vprašanja in možnosti ugovora vrženo v državno košaro. Še več, ta denar se potroši za stvari, ki so po volji oblastnikov. Davkoplačevalci nimajo niti možnosti veta niti enega samcatega glasu o tem, kako naj se ta denar potroši.
Ameriška država ima ustavno zagotovljene tri funkcije: a) zaščito pred zunanjim kršenjem ustavno zaščitenih lastninskih pravic, za kar skrbi vojska; b) zaščito pred domačim kršenjem lastninskih pravic, za kar skrbi policija in c) zagotavljanje ustavnega reda, reševanje sporov in skrb za nekatere javne dobrine. Da lahko država svojo nalogo nemoteno opravlja, plačajo vsi državljani svoj delež. V tem primeru imamo omejeno državo, ki je dovolj močna, da zaščiti svoje državljane, vendar ne dovolj, da jim ogrozi njihove pravice. Točno za to so se zavzemali ustanovitelji ZDA. Njihove sanje lahko živimo tudi mi.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007.