A Grand Old Party? Ne še

POGLED V LETO 2008, REPUBLIKANCEM PRIMANJKUJE ZANIMIV VODJA


Da je bilo tako malo pozornosti, mednarodne in domače, posvečene republikanskim obetom za predsednika, pove veliko o predvolilnem seznamu kandidatov. Medtem ko se večina morda priziva na posebno občutljivost širše desno-sredinske koalicije med konzervativci in libertarci, ki bi sestavljala moderno Republikansko stranko, se nihče ne odloči toliko vzbuditi baze, da bi se to jasneje opazilo. Spisek napovedanih in skoraj napovedanih kandidatov na republikanski strani za predsedniške volitve leta 2008 je zaznaven po svojem pomanjkanju kakšne svetle zvezde konservativnega obzorja. Bežen pogled na to, kdo bi lahko spodbudil bazo republikanskih volivcev, je dober prostor za začetek razprave o tem, kdo je trenutno zunaj in išče podporo. Na misel hitro pridejo trije guvernerji: Jeb Bush iz Floride, Mark Stanford iz Južne Karoline in Bill Owens iz Kolorada.
Jeb Bush je neverjetno uspešen državni administrator, ki je implementiral pomembne reforme tako na fiskalnem kot tudi socialnem področju. Zasluži si veliko zaslug za floridsko močno in naraščajoče gospodarstvo. Spretno je krmaril med številnimi naravnimi katastrofami in je odgovoren za vodenje serije velikopoteznih politik napredkov pri pomembnih vprašanjih, na primer izobraževanja oziroma zdravstvenega varstva. Vendar, na žalost, kakor brat nepopularnega vršilca dolžnosti, se je ta guverner Bush odločil, da bitko za Belo hišo izpusti.
Mark Sanford je naslednji guverner, ki zelo jasno demonstrira zmožnost podpirati zdravo ekonomsko politiko v smeri, da je politično popularna. Kot bivši član ameriškega Kongresa si je Sanford izgradil ugled zaradi načelnih dejanj, ko je jasno in hrupno nasprotoval vodstvu lastne stranke v lokalni vladi, ko se je le-to odmaknilo od principov. Toda z majhnimi otroki in s prepričanjem, da lahko več naredi v Južni Karolini, Sanford na žalost ostaja v guvernerski palači.
Izključitev Billa Owensa iz vrst, ki bi se potegovali za predsedniško mesto, je poučna. Samo tri leta nazaj je bil za večino opazovalcev na listi verjetnih zmagovalcev volitev 2008. Bil je visoko uspešen guverner, prepričljiv zagovornik minimalne države, nizkih davkov, odgovornega državnega trošenja na pomembnih področjih. Toda kasneje je izkusil družinske nevšečnosti, ki so ga odpeljale s te poti. In ta zmedenost je nato vplivala na spremembe v dotedanji politiki, ki mu je prinesla splošno odobravanje. Leta 2006 se ni zgolj osebno znašel brez politične moči, ampak so bili od nadzora na lokalni ravni počiščeni tudi kot stranka. Sam gotovo ni bil edini razlog za njihov odhod, je pa bil neposreden vzrok.
Naslednji guverner, čigar ime se je v zadnjih razpravah pojavljalo, je Teksačan Rick Perry, ki pa se za sedaj še ne spogleduje s predsedniško funkcijo. Sposoben voditelj, ki se je razvil v učinkovitega zagovornika fiskalnih in socialnih konservativcev. Vendar pa trpi za začasno usodo, precej podobno kot Jeb Bush, ko je narod že utrujen od teksaških guvernerjev, ki so se preselili v Belo hišo. Tako jih veliko v državi upa, da se bo pustil prepričati, da bo zapustil Austin in bo sprejel nominacijo za podpredsedniško mesto.
Republikanski prvokategorniki za predsedniško nominacijo niso razburljiva sorta voditeljev, à la gospodje Perry, Bush in Sanford. Obratno, najboljši kandidati so mnogo bolj podobni političnemu pregnancu Owensu.
Trije najbolj eminentni so Mitt Romney, Rudy Giuliani in John McCain, ki jim hitro sledita Newt Gingrich in Mike Huckabee. Romney je šele pred kratkim odstopil kot guverner Massachusettsa, kar mu omogoča, da posveti več energije predsedniški kandidaturi. Za večino v obči republikanski bazi je vsak republikanec, ki izvira iz Massachusettsa (razvpito levo-sredinsko zavetišče) v splošnem obravnavan z nezaupanjem. Romney si to zasluži. Na socialnem področju nosi Romney posebno popotnico, nekaj kar lahko užali oziroma odvrne praktično vsakogar. Za nepoznavalce, Romney je član mormonske cerkve Latter-Day Saints. Ta religija si prizadeva povzročiti stopnjo nezaupanja med krščanskimi (religiozno desnimi) volivci v strankinem pomembnem jugu in Srednjem Zahodu. Njihova kulturološko konservativna smernica pogosto jezi tudi bolj zmerne in liberalce. Romney je že dolga leta na zmerni-do-liberalni strani glede splava in pri bitkah istospolnih porok, toda zdi se, da se zdaj nekako pomika na pozicije, ki ga bodo naredile bolj všečnega konservativnim volivcem na zvezni ravni. Če bo takšna pozicija sprejeta kot ustrezna, bomo šele videli.
Bil je nezanesljiv tudi pri vprašanjih davkov in državne potrošnje. Čeprav se je Massachusetts začel otresati podobe visoko obdavčene in zelo regulirane države, še vedno ostaja eden najslabših v ZDA. Romney bi dejansko z zagovarjanjem nove sheme zdravstvenega zavarovanja kaj lahko napravil stvari še slabše. Široko kritiziran med republikanci v drugih državah predstavlja nov načrt: mešanico odlokov, ki bodo samo potisnili stroške zdravstvenega zavarovanja visoko v višave, medtem ko bodo ustvarili le navidezno pokritje. Republikanska volilna baza po vseh ZDA si prizadeva soditi kandidatom, ki razdeljujejo nove davke in poslovne priložnosti. Končno, Romney (podobno kot Rudy Guiliani) trpi zaradi geografije; prihaja iz severovzhoda. Pri tem je dovolj omeniti, da so od leta 1964 predsedniki prihajali iz juga oziroma iz zahoda. V smislu tamkajšnjega volilnega telesa (in popularne predstave čemernega individualizma) bo imel severovzhodni kandidat katerekoli strani, še posebej pa republikanske, velike težave.
Rudy Giuluani prihaja na vrsto s podobno politično dediščino. Medtem ko je kot ne-lovite-sovražnikov tožilec in kot čvrst-pri-kriminalu župan bil deležen hvaljenja in slave, ni v stranki nikoli posebej užival v razmerju do socialnih konservativcev. Njegov sloves "narodovega župana" takoj po napadih enajstega septembra je bil omadeževan v vrtincu razburljive ločitve in škandalov. Kakorkoli, pogleda, ki si ga je Američan ustvaril o Giulianiju v urah po terorističnih napadih, ne moremo kar tako zanemariti. Njegov s sajami prekrit obraz je prikaz odločne delovne etike, ki jo mnogi konservativni volivci obožujejo. Kot Romney, je Giuliani odrezav in z ostrim jezikom, sposoben obljubljati v debati kot nihče drug. In podobno kot Romney, ima tudi Giuliani močne vezi z mnogimi nacionalnimi medijskimi uradi in političnimi komentatorji.
Vendar, kot se je bržkone senator John McCain naučil, ti tesne vezi z mediji nujno ne pomagajo dovolj, da bi se prikupil republikanskim volivcem. McCain je bil v kampanji leta 2000 poznan po samozvanem "neposrednem govoru" in pripravljenosti streljati na religiozno desno. Medtem ko so reporterji to oboževali, je religiozna desnica na volitvah udarila nazaj in McCainova kandidatura je izgorela. Čeprav mnogokrat obravnavan kot fiskalni konservativec, bo moral McCain odgovoriti na njegovo nasprotovanje. Bushevemu popularnemu znižanju davkov. Hkrati s tem je McCain kritiziral sumljivo porabo proračuna za posebne programe, ki prinašajo volilne glasove, in to še preden se je popolnoma upravičeno izkazalo, da je tovrstno razmetavanje glavni razlog republikanskega poraza na volitvah leta 2006. In čeprav je nekoč veljal za gorečega zagovornika nošenja orožja, se je kasneje McCain prelevil v enega najmočnejših proti orožarskih republikancev v Senatu. Takšna pozicija nima dobrega vpliva na republikanske volivce, ki jim je ustavno jamstvo za nošenje orožja blizu. V zadnjih tednih je moč opaziti, da se skuša McCain pobotati s socialnimi konservativci.
Na mnogih področjih je McCain prešel pot od reaganovskega do zmernega republikanca, vendar, kot kaže, bi rad ponovno prešel nazaj. Odprto ostaja, ali ga bo ta jo-jo položajev pripeljal dlje kot ga je "neposreden govor" leta 2000.
Za svežnjem najbolj poznanih so trenutni zvezni uslužbenci kot senator Kansasa Sam Brownback in predstavnik Kalifornije Duncan Hunter. Oba imata bolj konvencionalen konservativen pogled, vendar ne uspeta najti zveznega glasu. Še posebej v primeru Hunterja obstaja dvom, če lahko močan nasprotnik nelegalne imigracije uspešno izpelje zvezne volitve, tudi če bi prišel skozi zgodnje izbore. Četudi pomešana, ju je treba razlikovati, v slabem oziroma v dobrem. Nekdanji tiskovni predstavnik Bele hiše, Newt Gingrich, ne velja za tistega, ki teče spredaj, vendar je treba njegovo ime jemati resno. V letih od njegovega odhoda iz urada (sledilo je razkritje razmerja z uslužbenko), se je Gingrich vrnil na delo predavatelja in pisca. Rešitve za nastale probleme, kot je denimo zgoraj omenjeno naraščanje stroškov medicinske oskrbe, je Gingrich iskal po t. i. tretjih poteh. Torej, mnogo njegovih odločitev, četudi mogoče delujočih, je pogosto izraženih v jeziku, ki mnogo bolje ustreza kakšnemu nepristnemu strokovnemu posvetu oziroma kakšni akademski razpravi in ne pomembni politični debati. Kot Guiliani, tako bo treba počakati, ali lahko konzervativno usmerjeni volivci iz baze republikancev na zvezni ravni prebavijo kandidata kot je Gingrich, ki je znan po zunajzakonskih aferah in mnogih ločitvah. Kakorkoli, Gingrich lahko popolnoma kredibilno izjavi, da je, osamljen v bitki, republikance iz divjine popeljal na oblast. To je storil leta 1994, ko so republikanci prevzeli Kongres. To daje Gingrichu poseben ugled, še posebej, ker republikanci čutijo pekočo bolečino izgube moči, po tem ko so izdali konzervativno revolucijo leta 1994.
Naslednji mikavni kandidat, ki le nekoliko zaostaja za vodilnimi, je guverner Arkansasa Mike Huckabee. Mike je dolgo bil pristaš socialnih konservativcev, poznan kot "resnični vernik" modernega evangelijskega političnega gibanja. Na sceno prihaja z očarljivim osebnim podvigom, saj je v pisarno vstopil patološko debel, danes pa je velik ljubitelj zdravega načina življenja, ki veliko in redno teče. Ampak, ali lahko njegova motivacijska zgodba prekrije spremenljivo politično preteklost? Kljub temu kaže, da bi lahko s socialnimi konservativci dober guverner šel do konca. Kljub temu se težave Huckabeeja s fiskalno platjo zvestih konservativcev poglabljajo. V času svojega mandata v Arkansasu je namreč podpiral zviševanje davkov in državnega trošenja. Posebnosti v Arkansasu bi lahko imele smisel na lokalnem nivoju, vendar fiskalni konservativci so že naveličani politikov, ki prihajajo k njim s takšno preteklostjo.
Na parketu republikancev se nahaja tudi četa paradnih konjev. Morda ni nihče bolj zanimiv od ikonoklastičnega kandidata iz Teksasa, Rona Paula. Leta 1988 je bil glavni nominiranec Libertarne stranke in od leta 1997 spretno služi v Kongresu. Kongresnik je bil tudi v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Ne samo da velja za čvrstega zagovornika nizkih davkov in majhnega javnega trošenja, ampak velja tudi za desničarskega nasprotnika vojn, ki je nasprotoval tudi vojni v Iraku. Kot doktor medicine ga imenujejo tudi Dr. No, za zavzemanje zoper vse protiustavne aktivnosti.
Govori se, da tudi nekdanji guverner Virginije, James Gilmore, testira teren, kakor tudi član Predstavniškega doma, Tom Tancredo. Čeprav zgleda, da nihče od njiju nima posebnega sporočila oziroma jasnih karakteristik, ki bi ju posebej ločile od ostalih pri bitki za glasove oziroma pri zbiranju finančnih sredstev. Enako velja za Tommyja Thompsona iz Wisconsina, nekdanjega guvernerja in uslužbenca Bushevega kabineta.
Med omenjenimi kandidati utegnemo pričakovati boj za predsedniško mesto. Gre za vrtoglavi sveženj kandidatov, med katerimi ni nikogar, ki bi imel morebitno prednost oziroma bi ga konservativna baza na nacionalni ravni posebej izpostavila.
Slednje vrača republikance na začetek diskusije. Vrtoglavo natlačeno polje kandidatov, med katerimi ni nikogar z resnično jasnim sporočilom oziroma zgodovino, ki bi se ujemala z republikansko bazo na nacionalni ravni.Nekateri republikanski operativci upajo, da bo na zmago kateregakoli izmed republikanskih kandidatov za predsednika odločilno vplivalo tudi dejstvo, da bo na glasovalnem lističu tudi »not-Hillary« ali »not-Obama« kandidat. To jim daje slutiti, da bodo republikanski volivci močno motivirani pri nasprotovanju senatorke iz New Yorka, Hillary Clinton, ali senatorja Illinoisa, Obame Baracka, da bodo na volilni dan množično prišli na volitve in podprli katerega koli drugega kandidata. Čeprav se takšen scenarij zdi verjeten, ne more nadomestiti dobrega in zanesljivega volilnega programa. Prav tako je namreč mogoče, da se bodo ti isti volivci raje odločili da na dan volitev preprosto ostanejo doma, kot pa da dajo glas nekomu, ki ga dojemajo kot slabšega od dveh nesprejemljivih izbir. Vsekakor je na voljo še nekaj časa pred uvodnim dejanjem, ki bo pokazalo, kateri izmed kandidatov je najbolj resen in prepričljiv in ki bi lahko med volivci republikancev vzbudil največje zaupanje, da mu bodo namenili svoj glas. Nekaj časa še je na voljo, vendar ne veliko.

Michael Quinn Sullivan

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007