Od Misesovega učenca do prvaka liberalizma

Pretekli teden sta Institute for Humane Studies (IHS) in Liberty Fund v Washingtonu organizirala sprejem v čast Leonarda Liggia in njegovega dolgoletnega vpliva na ideje svobode, kar mu je uspevalo toliko bolje, saj ima »edinstveno sposobnost uvrščanja idej svobode v zgodovinski kontekst,« kot je pojasnil Ed Feulner, predsednik Heritage Foundationa. Povabilu na sprejem so se odzvali najprepoznavnejši in najuglednejši borci klasičnih libertarnih idej v Združenih državah. Ko sem bila obkrožena s temi ljudmi, ni bilo nobenega dvoma o pomembnosti dogodka, ki bo ostal v naših spominih za vedno.
Ko je Liggio v petdesetih letih prejšnjega stoletja opravljal post-doktorski študij na New York University, je bil študent Ludwiga von Misesa. Hayekova dela, Misesovi seminarji in predvsem njegovo delo Human Action so imeli neverjeten in globok vpliv na Liggia. V obdobju, ko je obiskoval večerne seminarje z Misesom, je Liggio veliko časa preživel s skupino mladih intelektualcev pod vodstvom Murraya Rothbarda, ki je močno nasprotoval državi kot inštituciji. Ni dolgo trajalo, da je ta skupina postala redni obiskovalec večurnih, pozno v noč trajajočih diskusij Ayn Rand v njenem stanovanju. Za Liggia je ta tempo bil prevelik zalogaj. Čeprav ni imel več stika z gospo Rand je kot aktivni član skupine Liggio odigral ključno vlogo pri razvoju moderne libertarne filozofije. Liggio se je vedno uvrščal med klasične libertarce, medtem ko se je njegovo globoko razumevanje in ljubezen do Avstrijske šole z dolgoletnim prijateljevanjem z Israelom Kirznerjem le poglobilo. Danes je med drugim profesor na pravni fakulteti GMU, visoki raziskovalec na IHS in podpredsednik Atlas Economic Research Foundationa.
Ed Crane, predsednik Cato inštituta vidi Liggia kot »veselega borca klasičnega liberalizma,« ki goreče brani ideje osebne svobode širom sveta. Ker vemo, za kar si Liggio prizadeva več kot pol stoletja, ni nobeno presenečenje, da je zanj največji osebni podvig bilo imenovanje za predsednika Mont Pelerin Society med leti 2002 in 2004.
Na sprejemu je bilo velikokrat omenjeno, da Liggio sprejema vsakogar s spoštovanjem in dostojanstvom. Čeprav brez dvoma v sebi skriva obsežno znanje zgodovine, Liggio s svojim prijaznim in razumevajočim pristopom nikoli ne poskuša uničiti sogovornika. Prav nasprotno, Liggio verjame v ljudi in v razvijanje in promoviranje idej svobodne družbe s pomočjo iskrenih argumentov in sodelovanjem vseh zainteresiranih strani. Mnogim, ki se borijo za svobodno družbo, je Liggio mentor in prijatelj. Alejandro Chafuen, predsednik Atlasa pravi: »Leonardovo trdno delo in dobrodelnost sta ga pripeljala do tega, da je postal eden izmed najbolj spoštovanih osebnosti tega stoletja v mednarodnem gibanju za svobodo.«
Liggio z vsakim bitom svojega srca verjame v moč idej in nujno kroženje in konkuriranje slednjih. Le z investiranjem v ideje lahko upamo na spremembe v javnih politikah. Prav zato je najpomembnejši cilj za Liggia in isto misleče promoviranje neodvisnih institutov, kot je Društvo za svobodno družbo v Sloveniji, po celem svetu, saj le-ti instituti oblikujejo kreativne, sveže poglede na probleme in smernice javnih politik. Ko sta bila leta 2003 Matej Steinbacher in Miha Majcen gostujoča štipendista na Atlasu, sta imela prve osebne stike z Liggiom. Ideje in spodbude iz tistega obdobja so bistveno pripomogle in opogumile mlade intelektualce Slovenije k uresničevanju lastnih sanj - promoviranju idej svobodne družbe v Sloveniji. Peter Boettke, profesor na GMU in član akademskega odbora Društva za svobodno družbo, je najbolje opisal Liggia, ko je rekel, da je slednji »resnični prvak liberalizma.«Že naslednji dan je bila v Washingtonu organizirana še ena svečanost. Tokrat je bilo podeljeno priznanje za življenjsko delo profesorju Gordonu Tullocku, pionirju teorije javne izbire. Tullock in Liggio sta ne le sodelavca na pravni fakulteti GMU, ampak tudi dolgoletna prijatelja. Liggio, kot mnogi študentje prava in ekonomije, občuduje Tullocka in ga vidi kot »nadvse produktivnega in z mislimi globokega človeka.«

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.