Izzivi za gospodarsko rast

Socialni lobi je drugi nasprotnik reform, ki ga je dosti težje premagati. Preprosto pravi, debeluha ni mogoče skrčiti. Ljudem ne moreš odvzeti socialnega skrbstva, ker s tem škoduješ revnim in šibkim. S tem delaš nekaj, kar je nepošteno in nepravično. V trenutku lahko vsem politikom in javnosti poveš, da počnejo nekaj, kar je nepravično. S tem jih resnično prizadeneš. Resnično jih paraliziraš, tako moralno, kot tudi politično. Postavi se vprašanje: kaj je socialna pravičnost? To je zelo dobro vprašanje. Ko sem začel z reformnim programom, ki bi ljudi iz socialnega skrbstva spravil nazaj na delo, so me obtožili, da sem thatcherist. Pa sem rekel: kriv! Zelo spoštujem Margaret Thatcher. Pred približno letom in pol sva s Sarah bila na kosilu pri njej v Londonu, kamor naju je povabila in bila je prekrasna. Margaret je čudovita ženska in veliki vodja. Dejansko smo mi vsi njene kopije. Čeprav ni bilo čisto tako, sem priznal krivdo – da sem posnemal izključno Margaret Thatcher. V bistvu sem si idejo sposodil od starih židovskih korenin. Prvi, ki so govorili o socialni pravičnosti, so bili stari biblijski preroki. Isaiah in drugi. Ti so govorili, da socialna pravičnost pomeni pomagati revnim, vdovam, bolnim, starejšim in njim podobnim. Približno dva tisoč let kasneje, v obdobju srednjega veka, je drug veliki židovski mislec z imenom Maimonides rekel nekoliko drugače. Rekel je, da je socialna pravičnost dejansko podobna lestvi. Na najnižjo stopnjo lestve, na stopnjo socialnega usmiljenja, kjer pomagaš soljudem, je Maimonides postavil miloščino, človekoljubje. Za najvišjo letev na osemstopenjski lestvi pa je Maimonides rekel: »Pomagaj sočloveku, da si najde službo in da se postavi na svoje noge.« Seveda se postavi vprašanje, kdo ima prav: starodavni preroki ali Maimonides? Odgovor je podoben znameniti šali, ko v konfliktnih situacijah ljudje sprašujejo, kdo ima prav. Ta ali oni? Ker sta v popolnem navzkrižju, rečeš, da imata oba prav. In tako je, oba imata prav. Bistvo pri razumevanju socialne pravičnosti je v tem, da moramo razumeti, da se pogovarjamo o dveh različnih skupinah ljudi. O enih, ki lahko delajo, in o drugih, ki ne morejo delati. Tisti, ki so sposobni za delo, bi morali iti na delo. Tistim, ki pa niso sposobni za delo, pa bi morali pomagati tisti, ki delajo. V primeru Izraela, pa ne samo Izraela, smo ti dve populaciji pomešali med seboj. Med leti 1990 in 2002 je izraelsko prebivalstvo zaradi velikega pritoka ruske imigracije zraslo za neverjetnih 40 odstotkov. Medtem se je število ljudi, ki so prejemali socialno pomoč, povišalo za 600 odstotkov. Petnajstkrat več kot je zraslo prebivalstvo. Seveda je jasno, da nekaj ni v redu. Mnogo namišljeno potrebnih pomoči se je dodalo k tistim, ki so resnično bili potrebni pomoči. V tem stanju sta se nam zgodili dve stvari, ki se dogajata tudi drugod. Ko pride do strahovitega porasta namišljeno potrebnih pomoči, je zaradi omejenih resursov treba znižati podporo, ki jo dobivajo posamezniki. Na tak način pa kaznujemo tiste, ki so pomoči resnično potrebni, na račun tistih, ki je ne potrebujejo. Druga stvar pri tem pa je, da je vse to treba plačati. In vlade praviloma povišajo davke. In kaj se zgodi, ko povišajo davke? Še več ljudi vržejo iz dela na cesto, saj podjetja zgubljajo konkurenčnost in ne morejo tekmovati. In kaj storijo ti ljudje? Prijavijo se v programe socialne podpore. In kaj se zgodi potem? Pride do ponovnega dviga davkov. In tako naprej.
Na tak način smo se naglo približevali poti argentinskega propada. To pot smo morali obrniti v nasprotno smer. In obrniti pot v pravo smer je najtežja stvar, ki jo lahko naredi politik. Nič ni težje narediti od tega. Kajti socialna država se je polastila nadzora nad mišljenjem in srcem ljudi. Razširja prepričanje o socialni nepravičnosti. Razširja prepričanje svetosti pomanjkanja. In ljudje to ponavljajo, politiki ponavljajo, akademiki ponavljajo. Tudi sindikati se pridružujejo temu mnenju. Pred očmi je treba imeti vse. In zelo je nevarno, če je med vami kakšen zdajšnji politik. Svarim vas, zelo je nevarno. Zaradi tega sem izgubil volitve. Zelo je težko.
Katere so torej tri stvari, ki jih je potrebno storiti, v kolikor želimo izpeljati spremembe in vplivati na gospodarsko rast? Rast, ki je tako pomembna. Katere so tri stvari, ki jih je treba storiti? Pri tem ne mislim, da je treba znižati državno potrošnjo in davke ter reforme potisniti naprej. Obstajajo še tri druge stvari, ki jih je potrebno imeti. Prva takšna stvar je ekonomska vizija. Treba je razumeti, kako podjetja, kjer se ustvarja bogastvo, delujejo. Bogastva ne ustvarjajo ekonomisti. Ekonomisti ste zelo cenjeni in dobrodošli, ampak ekonomisti ne ustvarjate bogastva nič bolj, kakor politiki. Bogastvo se ustvarja na ravni podjetij. Ustvarjajo ga podjetniki. Ustvarjajo ga ljudje, ki z uporabo svojega razuma, naporov in znoja uspevajo proizvesti novo vrednost. Imeti je treba torej jasno vizijo. Brez vizije nimamo nič.
Druga stvar, ki jo mora imeti vodja, je politična moč, ki je potrebna za izpolnitev vizije. V Izraelu smo leta 2003 imeli liberalno koalicijo. Če imaš liberalno koalicijo in si brez vizije, ne boš prišel nikamor. Če imaš vizijo in si brez moči, je isto, kot bi imel avtomobil brez motorja. Tukaj pa je še tretji dejavnik, ki je brezpogojno potreben pri izpeljavi reform. To pa je politična volja vodij. V Evropi je kar nekaj držav, kjer v parlamentih imajo liberalne koalicije. Celo razumejo in vedo, kaj je treba narediti. Ampak nimajo vodij, ki bi bili pripravljeni preliti politično kri. Svojo lastno. Če želimo izpeljati reforme, je treba imeti vodje, ki so pripravljeni tvegati svoj politični pogum. Kajti, če vedno prelagamo reforme, da jih bo naredil nekdo drug, se do njih nikoli ne pride. In to so razlogi, zaradi katerih Zahodna Evropa stagnira. Ker voditelji v teh državah niso pripravljeni tvegati, so države ujete v mreži upravljanja sindikatov, socialnih lobijev in socialnega skrbstva. Pred kratkim je nek vodja tvegal nekaj malega, da bi naredil majhno reformo na trgu dela. V državi, ki se imenuje Francija. Ni storil mnogo, kajneda? Voditelji, ki želijo izpeljati reforme, morajo biti pripravljeni tvegati svojo politično prihodnost. Kajti zato imamo vodje. Nismo namreč tukaj z namenom, da ostanemo v službi, ampak zato, da opravimo delo. In najpomembnejša naloga, ki jo moramo storiti, je, da zavarujemo in širimo svobodo. To je prispevek Friedricha von Hayeka, ki mi je pojasnil, ko sem prvič prebral njegovo znamenito knjigo Pot v hlapčevstvo, da med politično in ekonomsko svobodo ni nobene razlike. Obe sta namreč zelo prepleteni in soodvisni. In edina pot, s katero lahko zavarujemo svobodo, je, da smo se za njo pripravljeni žrtvovati. Svobode ni možno ohranjati brez odgovornosti, niti je ni mogoče ohranjati z ranjeno miselnostjo. Treba je imeti vodje, ki so oboje pripravljeni tvegati. To je ena stvar, ki sem jo odnesel od Friedricha von Hayeka. In moram reči, da je nujno potrebno, ne samo z vidika ekonomske blaginje in prosperitete ter globalne ekonomije, pač pa vsem to predstavlja tudi neverjetno priložnost, ki čaka vse nas, če smo le sposobni videti tudi v prihodnost. Ukrepanje, preden se dogodek zgodi, je prav tako ena najtežjih nalog voditeljev. V našem primeru smo na tak način morali preprečiti ekonomski propad. Takšno ukrepanje je vedno težko, saj ljudem nikoli ni možno povsem pokazati, kakšne bi bile posledice, če ne bi ukrepali. Tega nikoli ne vedo. Kljub temu je danes, ko živimo v času globalnega gospodarstva, to nujno potrebno. In tisti, ki čakajo, povzročajo škodo svojim lastnim ljudem, saj bodo kasneje morali izpeljati reforme po nevzdržnih stroških, medtem ko bi jih danes lahko izpeljali po vzdržnih stroških. Predhodno in odločno ukrepanje je tudi nujno potrebno za zaščito sveta pred novimi silami globalnega fadalicizma, ki ne samo, da nasprotujejo tržni ekonomiji, ampak nasprotujejo tudi… Rekel bom, da te sile nasprotujejo modernemu svetu, kakor tudi času srednjega veka. Zaenkrat še niso prisotne med nami, kljub temu pa so zelo nevarne. In sile islamskih skrajnežev, ki dobivajo zalet, predstavljajo nevzdržno grožnjo naši svobodi, sreči, varnosti in blaginji, če se uspejo oborožiti z jedrskim orožjem. To je nekaj, kar moramo preprečiti in kar od voditeljev zahteva izjemno pogumnost, ko so pripravljeni pravočasno ukrepati, da bi s tem zaščitili naš svet. Mislim, da bi se s tem strinjal tudi Friedrich von Hayek.

Benjamin Netanjahu

z dovoljenjem Hayek Instituta objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007.